Maksim Gorki, oče sovjetske kulture

Maksim Gorki je danes znan kot eden izmed najbolj kontroverznih ruskih avtorjev. Leta 1905 je pozdravil prvo rusko revolucijo, kritiziral pa je oblast boljševikov leta 1917, čeprav je bil dober prijatelj Vladimirja Lenina.

Gorki je bil začetnik sovjetske književnosti, ki je bila zaznamovana predvsem s tem, da nadarjeni pisatelji, ki niso hoteli opevati hrabrih sovjetskih delavcev, niso smeli objavljati svojih del. Gorki pa je bil blizu tudi Stalinu, kar je tudi eden od razlogov, da ni prejel Nobelove nagrade za literaturo – namesto njega jo je prejel Bunin. Oglejmo si pet dejstev o življenju polpismenega pisatelja, ki izhaja iz najnižjih slojev ruske družbe.

1. Njegova dela opisujejo rusko realnost, kot jo je videl sam

Pisatelj Aleksej Peškov - psevdonim Maksim Gorki (1868-1936)

Getty Images

Ko je bil Aleksej Peškov (pravo ime Gorkega) še otrok, je njegov oče umrl za kolero. Tudi Aleksej je bil okužen, zato je imela njegova mama veliko težav in iskala je drugega moža. Alekseja je tako pustila pri starih starših v Nižjem Novgorodu. Ko je mama umrla, je dedek Gorkega izgnal iz hiše in tako je moral začeti življenjsko pot povsem od začetka, z dna družbe.

Njegova »šola« je bilo življenje na ulicah in v mestih ob reki Volgi, kjer je potoval. Potem ko je padel na izpitih na Univerzi v Kazanu, je delal v pekarni, nato pa se je pridružil tudi krogu revolucionarjev, ki so brali Marxovo literaturo. Depresija ga je pripeljala celo do tega, da je hotel narediti samomor, a se je zatem zaposlil na kmetiji, kjer je opravljal izčrpavajoča fizična dela.

Pozneje je potoval po južnem delu Rusije: vzdolž rekel Don, do Kavkaza in na Krim. Večinoma je hodil peš in srečal je veliko različnih ljudi, večinoma tujce in prosjače, kar je bil tudi sam. V svoji trilogija Detinstvo, Med ljudmi in Moje univerze predstavi drzne in živahne portrete ruskih ljudi. Kratka zgodba Čelkaš in roman Mati sta ga zaradi hvaljenja navadnih delavcev pripeljala do prve slave. Ravno po zaslugi teh del je postal t. i. proletarski pisatelj.

2. Lev Tolstoj mu je zavidal uspeh

Maksim Gorki in Lev Tolstoj na Tolstojevi posesti Jasna Poljana, 1900; Reprodukcija.

Sputnik

Leta 1902 je Gorki objavil gledališko igro Na dnu, ki je takoj postala zelo priljubljena. Konstantin Stanislavski jo je takoj postavil na oder Umetniškega gledališča v Moskvi, prav tako je prišla na odrske deske po Evropi. Nemška verzija igre je bila v Berlinu uprizorjena 300-krat zapored. Tolstoj je bil šokiran nad takšnim uspehom. Ko je sam prvič prebral delo, je Gorkega vprašal: »Zakaj to pišeš?« Preprosto ni mogel verjeti, da je zgodba, v kateri se opisuje nočno zatočišče za brezdomce, alkoholike in prostitutke, lahko tako zelo zanimiva za javnost.

Gorki je imel Tolstoja skoraj za boga in nanj je imel velik vpliv. Tolstoj se je zavedal pomembnosti nove proze Gorkega, obenem pa ga je motilo, ko je bral o nepričakovanem uspehu Gorkega, da niti ne omenimo škandalozne turneje po ZDA.

3. Častni član akademije znanosti pri 34 letih

Gorki v Moskvi

D. Černov/TASS

Ko je dosegel svoja trideseta, je bil Gorki kljub temu, da je bral filozofe, kot sta Nietzsche in Schopenhauer, še vedno polpismen, njegova žena Ekaterina je morala za njim še vedno popravljati slovnične napake. Delal je kot dopisnik za mnoge revije in časopise, redno so objavljali njegove kratke zgodbe. Po šestih letih pisateljevanja je Goriki postal častni akademik. Carja Nikolaja II. je to tako razjezilo, da je odredil odvzem častnega naziva. Po padcu monarhije leta 1917 je Gorki zopet pridobil naziv častnega akademika.

4. Revolucionarni viharnik

Reprodukcija slike "Maksim Gorki na obisku pri rdečearmejcih", ki jo je naslikal Viktor Rižih.

Sputnik

Gorki je proslavil Revolucijo z delom Pesem o Viharniku, ki je tesno povezana z revolucionarno tematiko. Revolucija leta 1905 in dogajanje, ko je vlada začela streljati nad mirno množico demonstratorjev, sta ga navdihnila, da je napisal revolucionarni razglas, zaradi katerega je pristal v zaporu.

Še vedno pa je imel pomisleke okrog boljševiškega prevzema oblasti oktobra 1917, saj je bil prepričan, da je šlo za prezgodnjo potezo. Boljševiško revolucijo je opisoval kot nevaren eksperiment. Njene grozote, kri in kaos je pozneje prelil v serijo člankov z naslovom Preuranjene misli.

V letih pred boljševiškim vzponom na oblast, ko je Gorki pretežno živel v Evropi, največ na otoku Capri v Italiji, se je tudi srečal z Leninom, s katerim sta se pogovarjala več ur. Voditelj boljševikov je bil odprt za številne intelektualne razprave, vendar nikakor ni mogel tolerirati nobenih nasvetov in političnih nazorov Gorkega.

Leta 1921 so se odnosi med Gorkim in novo sovjetsko državo zaostrili, prosil je za emigracijo. Dovolili so mu le kratke izlete zaradi zdravljenja tuberkuloze. Po Leninovi smrti je Gorki lahko zapustil Sovjetsko zvezo, ni pa bil več dobrodošel v Evropi, sploh na Capriju. Šel je samo še v Sorrento.

5. Najvplivnejši pisatelj Sovjetske zveze

Kliment Vorošilov, Maksim Gorki in Josif Stalin.

Global Look Press

Gorki velja za ustanovitelja sovjetske literature in enega od temeljnih avtorjev socialističnega realizma, ki je zahteval posebno estetiko in metode pisanja, ki so bile v korist izgradnje socialistične države. Takšna paradigma je zahtevala like z občutkom za moralo in ideologijo. Pisatelj je imel vlogo propagandista in če je hotel, da se njegova dela objavijo, je moral slediti novim kulturnim zapovedim.

Stalin je vedel, da ima Gorki velik vpliv na ljudstvo, zato ga je želel imeti na svoji strani. Tu najdemo tudi odgovor na vprašanje, zakaj je sovjetska država zapravljala ogromne količine denarja za udobno in luksuzno življenje Gorkega: potovanja v tujino in italijanske vile, mogočno poslopje v centru Moskve in celo sinov hobi – avtomobili.

V zameno je moral Gorki za Stalina narediti kakšno »umazano« delo. Med drugim tudi obisk strahotnih taborišč Gulaga na Soloveških otokih. Gorki jih je moral opisati kot fantastično lokacijo za prevzgojo. Celo o Belomorskem prekopu je moral pisati in s tem upravičiti prisilno delo vseh zapornikov.

Še vedno ni povsem jasno, ali je Gorki to resnično želel zapisati. Krožile so govorice, da naj bi ga Stalin ustrahoval z grožnjami, da bo njegovega sina poslal v taborišče. Poleg tega obstajajo dokazi zapornikov, da so se morali ob prihodu Gorkega v taborišče vsi obleči v belo in prijeti v roke časopise, da bi pisatelj dobil vtis, da je življenje v gulagu kot v raju. Nekateri so imeli časopise obrnjene na glavo; Gorki je pristopil do enega od teh in časopis takoj obrnil v pravo stran, s tem pa nakazal, da razume, kaj se zares dogaja.

Vseeno so nekonformistični pisatelji Gorkega močno kritizirali, češ da se je prodal stalinskemu režimu. Kljub vsemu pa se je Gorki vedno trudil, da bi pomagal vsem, ki so imeli sorodnika v zaporu. Imeti proletarskega pisatelja za prijatelja pa je bil vedno prestiž.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.