Mračni in škandalozni: šest filmov ruskega režiserja Alekseja Balabanova, ki jih morate pogledati

»Vsi moji filmi so o ljubezni,« je režiser nekoč komentiral svoj kontroverzni film Gruz 200 (Tovor 200). Balabanova izjava se zdi malo čudna ob dejstvu, da številni umori, ki se zgodijo v omenjenem filmu, niti niso najhujše, kar se v njem odvija. Po drugi strani je izjava vseeno nekako na mestu. Balabanov je preminil pred petimi leti, njegovi filmi pa še zmeraj sprožajo številne debate in od vsakega gledalca zahtevajo, da najde svoj odgovor.

1. Brat (1997)

Sergej Bodrov ml. (1971 – 2002) igra Danila Bagrova, veterana čečenske vojne, ki se vrne domov in ugotovi, da tudi tam ne bo našel miru. Njegov brat Viktor dela kot plačanec in ga nekega dne prosi, da zanj opravi posel, ki se na koncu sprevrže v vojno med tolpami.

Nadaljevanje Brat 2 se odvija v Ameriki, kjer Danila maščuje svojega vojnega tovariša.
Zgodba se zdi primitivna, vendar sta oba Brata požela velik uspeh in v Rusiji dosegla kultni status. Težko boste našli nekoga, ki obeh filmov ni gledal vsaj enkrat.

Kot je povedal Sergej Seljanov, režiserjev prijatelj in producent, je »Balabanov prikazal moža v postsovjetski Rusiji, ki se postavi zase in ljudem je to všeč.« Sam Balabanov je bil o svojih filmih sicer precej skeptičen in ju označil za »smeti«.

2. O spakah in ljudeh (1998)

Po snemanju Brata je Balabanov posnel svoj, verjetno najbolj čuden film. Glavni junak Johann je pornografski fotograf v času carske Rusije, ki dela posnetke nenavadnih ljudi – spak. Ti vključujejo tudi par siamskih dvojčkov. Zgodba se razplete na zelo nenavaden način, tako za Johanna kot za njegov umazani posel.

Film sicer ni bil prodajni uspeh, vendar Balabanovu tako ali tako nikoli ni bilo preveč do denarja. Mnogim kritikom, med njimi Viktorju Maitznu, je bil film odvraten: »Mizantropski in brez vsakršne logike.« Drugi so uživali v intelektualnem sižeju z mnogimi referencami na Dostojevskega in mojstrovine ruske kinematografije.

3. Vojna (2002)

Čečenska vojna je bila travmatična izkušnja za zgodnjo postsovjetsko rusko državo in predstavlja pomembno tematiko Balabanovih filmov. V tem filmu je režiser resnično šel preko nekaterih meja – film je snemal celo na licu mesta v Čečeniji. Zgodba govori o ruskem vojaku in angleškem paru, ki jih je ujel nek čečenski vojaški poglavar. Slednji vojaka in Angleža izpusti, da pobereta odkupnino za njegovo ženo.

Ko je Balabanov snemal film, so v Čečeniji še zmeraj divjali spopadi, zato so območje stražili resnični pripadniki vojske. Režiser je priznal, da je imel opravka z resnično zahtevnim filmom in si ni rabil ničesar izmišljevati. Prava čečenska vojna je bila namreč dovolj grozljiva: »Kar vidite v filmu, je posneto po resničnih dogodkih.«

4. Blef mrtvega moža (2005)

Zamislite si tipičen film Tarantina z gangsterji, dolgimi dialogi in hektolitri krvi, samo da se dogaja na ruskem podeželju v 90. letih. Aleksej Panin in Dmitrij Djužev igrata nasilna mafijca, ki se nenehno soočata z novimi problemi.

»Za tiste, ki so preživeli devetdeseta,« se je glasil marketinški slogan filma. »Blef mrtvega moža je smešen, ciničen in anti-intelektualen, vendar je dober primerek družbene satire, ki v nas zbuja nervozen smeh,« je o filmu zapisal kritik Vasilij Korecki.

5. Tovor 200 (2007)

Piše se leto 1984, sovjetska vojska je v Afganistanu, mladi vojaki pa se vračajo domov v krstah iz cinka, za katere v vojaškem žargonu obstaja izraz »tovor 200« (rusko gruz 200). Medtem se v izmišljenem sovjetskem mestu Leninsk odvijajo grozne stvari, ko neki psihopat ugrabi hčer lokalnega šefa komunistične partije.

Tovor 200, posvečen počasnemu razpadanju Sovjetske zveze, je šokiral rusko občinstvo. Nekateri igralci so po prebranem scenariju celo zavrnili vloge, na prodajnih mestih pa ponekod sploh niso hoteli prodajati vstopnic za ta film. Balabanov je ob tem samo skomignil: »Nobenega političnega sporočila ni. Samo moje občutenje leta 1984.«

6. Jaz tudi (2012)

Nekje na jugu Sankt Peterburga je mističen kraj, kjer po legendi stoji zvonik, ki naj bi vsakemu prinesel večno srečo. Bandit, muzikant in nekaj prijateljev se podajo tja in ponavljajo »Jaz tudi,« potem ko slišijo glavnega junaka, ki reče, kako poka od sreče. Vendar vsi ne dosežejo končne postaje.

»Mislim, da je to moj zadnji film,« je izjavil Balabanov kmalu po izidu filma. Manj kot leto dni zatem je režiser umrl zaradi srčne kapi. »Jaz tudi je hkrati pravljica in najbolj brezupen film Balabanova,« je povedal filmski kritik Anton Dolin. Film je postal režiserjeva oporoka, v kateri se čisto na koncu za kratek čas pojavi tudi sam, samo zato, da se poslovi.

Preberite še: Pet filmov iz Rusije, ki so doma sprožili škandal

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!