Pet filmov iz Rusije, ki so v domovini sprožili škandal

Matilda (2017), Aleksej Učitelj

Zgodba o ljubezni med carjem Nikolajem II. in balerino Matildo Kšesinsko že več kot leto dni izziva gnev v ruski javnosti. Filmu Alekseja Učitelja z naslovom Matilda v Rusiji že od začetka mečejo polena pod noge: Že med snemanjem je moralo državno tožilstvo preveriti prijavljene sume o žaljenju verskih čustev, avtorja so obtožili laži in žalitve svetnikov Ruske pravoslavne cerkve, zažigali so filmske plakate in režiserjeve slike, potekali so celo protestni shodi in tako dalje.

Zanimivo je, da filma v resnici sploh še nihče ni videl. Uradna premiera je načrtovana za 6. oktober letos v Mariinskem teatru v Peterburgu. Sodbe o filmu prihajajo na podlagi sinopsisa in napovednika, po kateri Matildo zaradi scene v carski sobi primerjajo z Emanuelom.

Ministrstvo za kulturo že predvideva, da bo Matilda uspešna pri podeljevanju oskarja za najboljši tujejezični film, če ga bo ruski odbor predlagal, ker »film blati ruski zgodovino, filmi, ki to počnejo, pa pogosto zmagajo«. Filmski kritiki govorijo o velikem zaslužku, ki ga bo ustvaril film, tudi zaradi škandala.

Kot smo že pisali, je režiser dejal, da je film umetniška stvaritev in ne poskus verodostojnega prikazovanja absolutne zgodovinske resnice.

Režiser Učitelj: Kritike pravoslavne cerkve proti filmu Matilda so nesporazum

Leviatan (2014), Andrej Zvjagincev

Družbena drama Andreja Zvjaginceva o odnosih z državo in velikoruskim bojem »malega človeka« proti sistemu prikazuje rusko provinco, skorumpiranega guvernerja, pohlepne duhovnike, mračne pokrajine in ogromne količine vodke. Kolikor je film v tujini prejel mednarodnih nagrad, toliko je v Rusiji dobil zaničljivih pripomb. Na eni strani so Zlata palma v Cannesu, Zlati globus, ožji izbor za oskarja, nagrade FIPRESCI in Londonskega združenja filmskih kritikov, na drugi strani so odprta pisma o zlu, ki se ga ne spodobi kazati javnosti, negodovanje pravoslavnih aktivistov in nekaterih uradnikov.

O Leviatanu so govorili v vsaki kuhinji. Ljudje so bili najbolj užaljeni zaradi količine alkohola. »Pri nas se toliko ne pije,« so komentirali na razburkanem medmrežju. Funkcionarji so negodovali, da je bil film posnet z državnim denarjem, to pa je že podobno »državnemu mazohizmu«. A se vseeno zdi, da prevladuje teza, da na Zahodu vedno dobro nagradijo film, ki govori slabo o Rusiji.

Intervju z Andrejem Zvjagincevim: “Če v državi ne spoštujejo zakonov, se bo spremenila v razbojniško tolpo”

Jurjevo (2008), Kiril Serebrenikov

Glavni lik je operna pevka, ki se po osebni drami namesto gostovanja v Evropi odloči, da ostane v ruski provinci ter išče odrešitev in kesanje med občani – malomeščani, alkoholiki in župljani številnih cerkva.

Film o življenju v brezobličnem ruskem mestu je eden od najbolj škandaloznih in kontroverznih filmov znanega režiserja, samo da graje zaradi neavtentičnosti in banalnosti tokrat ni izrekla država, ampak so to storili vsi filmski kritiki in celotna ruska javnost – prava redkost za filme, ki v tujini dobijo visoko oceno (Jurjevo je dobilo 4 nagrade na festivalu v Locarnu).

Film hkrati kritizirajo zaradi duhovitosti in neduhovitosti, zaradi slavljenja in sramotenja Rusije, pa še zaradi tega, ker ni odgovoril na vprašanje, ali je zombijevska apokalipsa že nastopila in tega nismo opazili, ali pa duhovnost in vera vsem prinašata odrešitev.

9 izjemnih primerov animiranih adaptacij ruske književnosti

Blago 200 (2007), Aleksej Balabanov

Ko se je pojavila tale grozljivka o sovjetsko-ruski realnosti, je izzvala kulturni šok in postala sinonim za »dno« ruske perestrojke. Tik pred koncem vladavine Brežnjeva (1984) miličnik psihopat ugrablja in posiljuje hčerke komunistov in funkcionarjev. V postelji je truplo, nad njim letijo muhe, stanovalce je hipnotiziral televizor, vojna v Afganistanu pa je v polnem teku. Na takšen portret tega obdobja so šli na nož tisti kritiki državnih medijev in celotne javnosti, ki se z nostalgijo spominjajo Sovjetske zveze.

V Benetkah so film predvajali izven konkurence, je pa dobil nagrado na festivalu v Rotterdamu. Njegova usoda v Rusiji je bila naslednja: najprej je nekaj stalnih igralcev Balabanova zavrnilo igranje v filmu, nato je sledilo dolgotrajno premlevanje, ali naj se predvajanja filma sploh odobri ali ne. Na koncu je bilo odobreno in naježila se je vsa država, saj se je izkazalo, da filma ne more gledati niti zelo izkušeno oko.

Končalovski: Rusija bi morala nehati pošiljati svoje filme na oskarje

Astenični sindrom (1989), Kira Muratova

Kira Muratova je stalno živcirala sovjetske cenzorje. Njeni »izobčeni filmi« z lirsko zamegljenostjo, odtujenostjo in težkimi vprašanji, kot je »Kaj je javnost?«, so postali skrajno priljubljeni na Zahodu, enako kot so bili skrajno nepriljubljeni v Rusiji. Nekateri so po več let »kričali« iz zaprtih predalov, nekatere so porezali uredniki, Muratova pa je bila v svetu filma dolgo nezaželena.

S pojavom Asteničnega sindroma se začne režiserkina turneja po festivalih (nagrada v Berlinu), hkrati pa se je sprožila diskusija o tem, ali se na velikem ekranu sme ali ne sme preklinjati. V Rusiji film dve leti ni dobil dovoljenja za predvajanje. Na koncu ga je gorbačovska perestrojka uspela »zvariti« kot diagnozo nesmiselnosti stare in čudnih značilnostih nove ideologije, vendar se dolgo ni mogla pomiriti s psovkami glavne junakinje, zato so film najprej legalno predvajali samo v filmskih klubih. Na koncu je bila zmagovalka Muratova, dialoga v metroju pa niso sekali iz posnetka.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.