Tukaj zidove ne krasijo slike Rembrandta ali Caravaggia, ampak fotografije mačk. Mačke so namreč že stoletja del zgodovine tega muzeja.
»Gre za resnično simbiozo med živalmi in ljudmi,« je za Russia Beyond povedala Marija Haltunen, pomočnica direktorja in tiskovna predstavnica svojih mačjih kolegov in kolegic.
O miših in mojstrovinah
Mačke v Zimskem dvorcu domujejo že od časa carice Jelizavete Petrovne. Leta 1747 je objavila dekret s katerim je kočijaže zadolžila, da v dvorcu naselijo »primerne predstavnike hišnih mačk«. Kmalu zatem je v carsko rezidenco v Sankt Peterburgu iz Kazana prispela polna kočija modrih ruskih mačk.
Jelizavetina naslednica Katarina Velika je dvorec pretvorila v eno od največjih umetniških institucij. »Zelo kmalu je dojela, da umetnost med evropskimi vladarji pomeni statusni simbol,« pojasnjuje svetovalka direktorja muzeja Geraldine Norman v svoji knjigi Ermitaž: biografija velikega muzeja.
Katarina Velika je leta 1771 za Rusijo kupila prvo Rafaelovo sliko. Osem let kasneje je odkupila še zbirko britanskega premierja Roberta Wolpola s skoraj 200 umetniškimi deli, med katerimi so bile tudi slike Rubensa in Velasqueza. Carica je skupno nabavila okoli 4.000 slik starih mojstrov in neverjetnih 10.000 gemov [drobnih predmetov iz dragih in poldragih kamnov], ki so, po besedah Norman, bili »njena velika ljubezen«.
»To pa ni bila le ljubezen, ampak tudi državna politika. Zelo modra politika, mimogrede,« pravi Norman. »V nabavi dragih kamnov je dobesedno tekmovala s Francozi, Nemci in Angleži in jih tudi prehitevala.«
Vse večji ugled Katarinine zbirke, ki so jo za javnost odprli leta 1852 kot prvi ruski javni muzej, se je kazal tudi v statusu njenih čuvajev. V času Katarinine vladavine je bilo uvedeno statusno razlikovanje med hišnimi in dvornimi mačkami, ki so se lahko svobodno sprehajale po prostorih dvorca. Njihovo delo je bilo pomembnejše kot kadarkoli prej. V nekem pismu je Katarina zapisala: »Galerije imajo malo obiskovalcev: samo mene in miši.«
Jurij Molodkovec
Brez umetnosti in mačk
Oktobrska revolucija je iz Zimskega dvorca pregnala carja Nikolaja II. Po besedah Haltunen je bil zadnji ruski car velik ljubitelj živali. Imel je nekaj družinskih psov in mačk. Medtem ko so pse pobili skupaj z njihovimi lastniki, so mačke ostale v dvorcu in se izognile kruti usodi.
Boljševiška vlada je Ermitaž nacionalizirala, nakar se je za muzej začelo travmatično obdobje, ki je trajalo preko tri desetletja. Leta 1930 je Stalin začel z razprodajo muzejskih del, da bi z njo financiral izgradnjo industrije v državi. Slike starih mojstrov, ki jih je odkupil ameriški industrialec Andrew Mellon, so pristale v zbirki Naionalne galerije v Washingtonu).
Najtežji dnevi za Ermitaž pa so nastopili z drugo svetovno vojno, ko je bilo mesto 872 dni pod nemškim obleganjem, v katerem je umrlo milijon in pol prebivalcev. Zbirka Ermitaza je bila evakuirana na Ural, v dvorcu pa so ostali samo prazni okvirji. Medtem ko je mesto umiralo od lakote »so iz njega izginile vse živali, celo ptice,« pravi Haltunen. »Prav ničesar ni bilo za jesti.«
Tudi mačke iz Ermitaža so v teh težkih časih postale hrana ljudem. To je bilo edino obdobje, ko v muzeju ni bilo mačk. Po vojni so iz Novgoroda in Pskova pripeljali nove mačje priseljence.
Ko se je stanje v državi stabiliziralo, se je s širitvijo muzejskih aktivnosti povečala tudi mačja populacija. Po Stalinovi smrti so v Ermitažu ponovno razstavili zbirko postimpresionističnih in modernističnih del.
Jurij Molodkovec
Ko je mačka doma ...
V začetku 90. let ob razpadu Sovjetske zveze je muzej ponovno ostal brez sredstev. V dokumentarnem filmu HermitageRevealed se direktor muzeja Mihail Piotrovski spominja, da ni bilo denarja niti za popravilo strehe.
Leta 1995 je Haltunen ob začetku svojega službovanja v kleti muzeja presenečena odkrila na desetine mačk (ki so bile ob srečanju ravno tako presenečene). Živali so bile, podobno kot takrat njihov dom, v precej slabem stanju, lačne in zapuščene.
Haltunen je nato z nekim svojim prijateljem začela v klet prinašati kašo iz menze, da bi nahranila lačne kosmatince. Začeli so akcijo »Riba za mačko«, da bi zbrali denar za hrano in zdravljenje muzejskih mačk. Nad idejo, da se del kleti pretvori v mačje domovanje, se je navdušil tudi direktor Piotrovski. Danes se tam nahajajo posebne lesene deske in stožci za praskanje, posode s hrano in tople odeje za čez zimo.
Pod upravo Piotrovskega je muzej dobil novo življenje. Odprli so inovativni oddelek za sodobno umetnost. Za svojo video instalacijo »Klet« je nizozemski umetnik Erik van Lieshout skupaj z mačkami med obnovo v kleti preživel devet mesecev. »Mačke so duša te zgradbe,« je rekel Lieshout. »Zame predstavljajo skulpturo same po sebi«.
Mačke se sicer ne sprehajajo več svobodno po dvorcu kot v času Katarine, vendar se kljub temu bolj družabne med njimi včasih zadržujejo na dvorišču ali ob rečnem nabrežju, da se malo sprehodijo. Danes imajo celo svoje »osebne izkaznice« ter uživajo skrb prostovoljcev in veterinarske ekipe. Pohvalijo se lahko tudi s posebnim praznikom, ki je bil proglašen v njihovo čast. Praznik je hkrati priložnost za obiskovalce, da se z muzejskimi kosmatinci spoznajo in kakšnega med njimi po želji tudi posvojijo.
Jurij Molodkovec
Danes mačke v Ermitažu opravljajo bolj vlogo kulturnih ambasadorjev kot pa lovcev, v šali pove Haltunen, vendar njihova prisotnost vseeno odvrača glodavce. Mačke ostajajo del zgodovine muzeja, ki ni nič manj pomemben od Monetovih mojstrovin ali dragih kamnov in prelepih dvoran Zimskega dvorca.
Britanska režiserka odkriva Ermitaž
Ko se je režiserka Margy Kimnoth odločila, da bo posnela dokumentarni film o Ermitažu, se ni osredotočila samo na njegovo umetnost. »Želela sem raziskati ozadje in pokazati, kaj se je dejansko dogajalo po revoluciji,« nam je zaupala.
Dokumentarec HermitageRevealed je hkrati tudi prvi primer, da so kakšnemu tujcu dovolili snemati v tem muzeju. Kimnoth je prišla na povabilo direktorja Piotrovskega, ki ji je odobril svoboden dostop do osebja, izložb in skladišč.
»Skladišča so prepolna čudovitih presenečenj, skrivnosti in stvari, ki si jih javnost ne more ogledati,« pravi režiserka. Med njenimi najljubšimi odkritji je carska banja polna dragocenosti.
Tekom snemanja, ki je trajalo dve leti, je Kimnoth ugotovila, da je muzej »ogromen svet zase. Lahko bi se vrnila in posnela povsem nov in drugačen film,« je še povedala. »Tam je toliko raznih zgodb.«
Spoznajte tudi divje sorodnike udomačenih kulturnikov iz Ermitaža: Osem divjih ruskih mačk