Mnenje: Zakaj je Rusija tako prekleto depresivna?

Ženske ob pavzi na razgledišču v ruskem industrijskem mestu Magnitogorsk

Ženske ob pavzi na razgledišču v ruskem industrijskem mestu Magnitogorsk

Reuters
Zaznamuje Rusijo sama žalost med ljudmi ali gre v resnici za sofisticiran mehanizem, ki Rusom lepša življenje? Imamo opravka s slabim življenjskim standardom ali narodovim značajem?

Ni lahko pojasniti, od kod izhaja značilna ruska depresivnost. Pa smo res Rusi tako depresivni ljudje? Ali pa nam samo drugi vsiljujejo svoj koncept, kakšna mora biti sreča? Izkaže se, da je malo resnice v obojem.

Prvič, zakaj Rusom pripisujejo depresijo? Mogoče zaradi tega …

Petropavlovsk-Kamčatski, Rusija

tega ...

Grob spanec brezdomca v Rusiji

… ali pa tega!

Seveda te slike niso pokazatelji kar sami po sebi. Gre le za fotografije, na podlagi katerih ljudje sklepajo, da življenje pri nas v Rusiji ne more biti preveč dobro.

Vseeno bi lahko našteli ducat razlogov, ki bi Rusom upravičeno pripisali depresijo: obupne ceste, neenaki standardi v zdravstvu in izobraževanju po državi, socialna osamljenost na severu, tveganja za raka v industrijskih mestih, province izgubljajo upanje o bodočem razvoju zaradi vseprisotne korupcije, neenakomerno in nepredvidljivo podnebje, zgodnje noči in ogromni prazni odprti prostori …

Smo tudi med najredkeje poseljenimi državami na svetu, hkrati pa največja. Vendar smo, podobno kot vsi ostali, vložili vso energijo v svoje pesmi, knjige in filme.

Vgrajena izkušnja lastne kulture je druga plat medalje. Rus se ne bori proti svojem trpljenju, kot se Panamec ne bori prosit svoji dobri volji.

Več odgovorov

Ko govorimo o naravnih dejavnikih depresivnosti, si lahko zamislimo tudi kakšno mesto na Švedskem, Norveškem ali Finskem. Pa se ne bi zmotili. Naklonjenost k depresiji je visoka v bližini arktičnega kroga, mnoge tamkajšnje lokacije so po depresiji v evropskem vrhu, tudi če imajo ljudje visok življenjski standard. Za srečo je potreben vitamin D, to je znanstveno potrjeno dejstvo.

A vendar se zdi, vsaj v očeh tujcev, da se te države po depresivnosti ne morejo kosati z Rusijo.

Rusija vse do današnjih dni poskuša odpraviti ogromno premoženjsko neenakost med ljudmi, ki se je pojavila po razpadu Sovjetske zveze, ko je bila skoraj polovica uradnega BDP-ja države koncentrirana v rokah šefov kriminalnega podzemlja, ki so v času šok terapij v začetku 90-ih odkupovali naša podjetja. Komunizem je postal preteklost in zamenjal ga je »gangsterski kapitalizem«, kot temu pravijo nekateri ekonomisti. Nacija pa je imela globok problem z identiteto, ki jo je bilo potrebno reformirati. Ko država nima enotne združevalne ideje, se meje sreče končajo pri denarju. Potrošnji.

Medtem niso bili rešeni dolgotrajni problemi s tem, kako ruska kultura na splošno obravnava njene lastne ljudi. Ko bi vi samo videli, kako izgleda bolnišnica v nekem ruskem provincialnem mestu. Star začaran krog se je nadaljeval: da bi se prebili skozi težke čase, so morali Rusi biti trdni in grobi. Mačistična kultura nikoli ni izginila.

Kot velja za mnoge države nekdanjega sovjetskega bloka, to zanikanje bolečine predstavlja del kulturnega jedra. Vsaj kakor se spominjam svoje države, bolj kot si se pritoževal, bolj so ti dajali neke mistične razlage, zakaj je bolečina nekaj dobrega in pomembnega. Podobno kot v pravoslavnem krščanstvu, ki poudarja trpljenje in žrtvovanje, medtem ko so protestanti bolj dobrovoljni in poslovno naravnani. Sploh ni čudno, da imajo »krščanske vrednote« še naprej takšen razmah v Rusiji. Zelo udobno jih je uporabiti za stabilno nacionalno idejo. Nihče ne bo naslovil vaših problemov, samo Bog – državna oblast sigurno ne.

Ruski preživetveni način

Ni čudno, da je Rusija, v kateri se ljudje sploh nočejo zanašati na pojem centralizirane oblasti, raje usmerila svoj brezup navznoter, v umetnost. Ali si »pravi ruski mačo« ali pa trpiš potiho ali skozi umetnost. To imaš na izbiro. V vsakem primeru boš trpel. Ravno zato tujci ne znajo razumeti, kako lahko tako vrhunski balet in arhitektura nastaneta med tako trdnimi ljudmi.

Rusi nočejo biti depresivni, nihče nima naravne želje po tem. Nas pa rešuje to, da nimamo nobenih tabujev, ko gre za samoizražanje. To vidite v književnosti, filmih, baletu, popivanju in pretepih. Tega ne morete ločiti od Rusov. V Rusiji dobite vse v paketu.

Če bi radi bolje razumeli to notranje vrenje, si poglejte Zapiske iz podtalja Fjodorja Dostojevskega. Mnogi za ta roman pravijo, da gre za eno od prvih del eksistencializma. Od sodobnih avtorjev lahko berete kratke zgodbe Sergeja Dovlatova. Brezup je mogoče občutiti. Ampak gre za nekakšen veseljaški, resigniran, celo smešen brezup. Dovlatov je bil verjetno eden najbolj smešnih ljudi, ki bi jih lahko spoznali. Podobno Nikolaj Gogolj, genij komedije, ki se mu je proti koncu življenja dobesedno zmešalo.

Naša debeloritna država se razteza preko dveh celin. Biti domači prebivalec Rusije je čustveno zmedena zadeva. Imamo zmešano etnično-psihološko jedro; Rusija ima skoraj 190 etničnih skupin, ki veljajo za posebne narode v Rusiji.

Naš cinizem se poraja zaradi naravne neenotnosti. Nato se zmeša s pomanjkanjem upanja v napredek ter našo naravno nagnjenostjo do ekspresije. Na koncu dobite iz tega eno razkurjeno, ekstravertirano nacijo, ki se zdi nezadovoljna z vsem, kar vržeš vanjo, hkrati pa (na začudenje opazovalcev z Zahoda) noče narediti ničesar, da bi izboljšala svojo situacijo. V tem zgolj uživa. Ne moreš reči Rusu, naj bo srečen. Je že. Ne bo se vam pustil prepričati, da temu ni tako.

V zaključku naj povem, da se ne strinjam z mnogimi ljubitelji Rusiji, ki vidijo nekaj romantičnega v ruski žalosti. Nekateri pravijo, da smo navzven radi skrivnosti in nam je naša »ruska duša« predmet posebne časti. Mogoče se sodobna globalna kultura rada sklicuje na takšno pojmovanje, vendar to potem zanemarja notranje vzročno-posledične povezave. Ruske žalosti ni mogoče nič bolj razumeti kot pa »francosko aroganco« ali »nemško zadržanost«. Vse to so označevalci za situacije, ki so nastale na podlagi cele vrste zapletenih in med seboj prepletenih dejavnikov.

Rusinja in Rus v tradicionalnih oblačilih

Avtorjevo mnenje ne odraža nujno stališč uredništva Russia Beyond.

Preberite tudi, kako Rusijo vidi nemški fotograf Frank Herfort ali kako na sodobno Rusijo gleda znani sodobni pisatelj Viktor Jerofejev.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke