Slavni igralec je prevzel vodstvo igralskega studia v psihiatrični bolnišnici in čudežno ozdravel

Anar Movsumov
Saj ni res, pa je: pacienti psihiatrične bolnice v Samari so se lotili Čehova!

Če še niste videli, kako se na odru obnese skupina duševnih bolnikov, ne veste, kaj zamujate. To je čudovita izkušnja brez primere – ne samo zato, ker je njihova igra bolj pristna, razlogov je veliko več.

V igralskem studiu Srečno naključje Psihiatrične bolnice v Samari (dobrih 1000 metrov južno od Moskve) besedila uprizarjajo radoživo in s kančkom humorja; zdravniki so prepričani, da je to – še posebej za najhujše bolnike – zelo zdravilno.

 

Duševna bolezen pa res ni nobena sramota

Verjeli ali ne, vse skupaj se je začelo, ko je slavni samarski gledališki igralec in večkrat nagrajeni ruski umetnik  Oleg Belov pri 49-ih doživel kap, ki mu je omrtvila polovico telesa. Ni mu preostalo drugega, kot da se z invalidsko pokojnino po 30-ih letih poslovi od gledališča. Ponovno je zaživel šele, ko so mu nekega dne ponudili, naj postane mentor igralskega studia v samarski psihiatrični bolnišnici.  

Med bolnišnične zidove zaprti psihiatrični bolniki si ne bi mogli želeti boljšega in bolj razumevajočega mentorja, s pomočjo katerega so začeli razvijati socialne veščine in odkrivati skrite talente.

Na začetku so zaradi pomanjkanja izkušenj na odru bili nesproščeni, misleč, da kot pacienti nimajo na odru kaj iskati. Belov je vedel, da bodo strah pred zunanjim svetom premagali samo z očiščujočo igralsko veščino.  

Svojim igralcem velikokrat reče: »Kdo se sramuje gripe? Nihče – zakaj bi se torej sramovali duševne bolezni? Bolezen je bolezen! Nehajte se je sramovati.«

Po terapevtskem uvodu se začne »proces socializacije«; pacienti se začnejo počasi, a vztrajno odpirati, dokler ni sram čisto odveč. Na odru krepijo izgubljeni občutek pripadnosti in pozabljene komunikacijske veščine.

 

Kakšno »srečno naključje«!

Od leta 2012 delujoči igralski studio je sprva imel samo tri člane, danes pa se ponaša že z enajstimi! V njihovi izvedbi smo doslej lahko občudovali Puškinove pravljice, dela Aleksandra Tvardovskega in Antona Čehova, natančneje kar šest različnih uprizoritev.

Literarne predloge zelo pazljivo izbirajo. »Strinjam se z zdravniki, da morajo besedila biti čimbolj radoživa in opimistična, ker so naši igralci že veliko pretrpeli. A ne samo to, igralci se morajo poistovetiti s svojim likom,« vztraja Oleg, ki moškim dodeljuje junaške, ženskam pa omikane vloge.

»Ena naših prvih predstav je bila Puškinov Grof Nulin, kjer se morajo igralci na odru kar naprej preoblačiti in vživljati v različne vloge. Posnetek predstave smo poslali na moskovski umetniški festival in skrajni čas je bil, da naša brezimna skupina dobi ime. 'Pa naj bo Srečno naključje,' so predlagali igralci, s katerimi nas je resnično združilo zgolj in samo srečno naključje. Čeprav še vedno okrevam, se po zaslugi našega zdravilnega druženja po dolgem času odlično počutim,« je povedal Oleg.

Belovovo nesebično delo ne bi moglo biti bolj poplačano: po dveletnem mentorskem delu je popolnoma okreval in se vrnil v svoje matično samarsko gledališče. Toda Srečnemu naključju se ne namerava odpovedati!

 

»Kakšne nagrade, lepo vas prosim!«

Za predstavo Grof Nulin je igralski studio prejel nagrado na Gledališkem festivalu Ariadnina zdravilna nit. Igralci so prejeli nagradne kipce, bolnišnica pa priznanje in novi DVD predvajalnik in ... to še ni vse!

»Kakšne nagrade, lepo vas prosim!« odkimava Oleg. »Kaj je Zlata maska (najpomembnejša ruska gledališka nagrada, op. a.) proti dobremu počutju mojih igralcev!«

Čeprav morajo ozdravljeni pacienti zapustiti igralsko ekipo, občasno še vedno prihajajo na predstave.

»Enkrat mi je igralec tik pred začetkom predstave rekel: 'Imam dobro in slabo novico. Katero bi prej?' 'Pa začniva s slabo,' sem rekel. 'Moje igralske kariere je konec,' je povedal. 'Pa dobra?' 'Moje bolnišnične tudi.' 'O, tvoja kariera se šele začenja,' sem navdušeno vzkliknil.«  

Naše moskovsko gostovanje je finančno podprla psihiatrična bolnišnica. Vsa čast primariju Mihailu Šejferju, brez katerega ne bi bilo te enkratne delovne terapije!

»Dolgoletnim pacientom je zelo težko zapustiti psihiatrične zidove. In prav zato je raznolika delovna terapija tako zelo dragocena – ne posvečamo se samo igri, temeč tudi slikanju, plesu in celo kuhanju!« je še povedal Oleg.

Imajo tudi zunanje pomočnike; čudovito sceno je izdelal Olegov prijatelj, s kostumi pa jih zalaga samarsko gledališče. Poleg prostovoljnih organizatorjev so k sodelovanju povabili še prostovoljne lučkarje, tonske tehnike in medicinske sestre, ki se tu in tam  prikažejo celo na odru.  A vse skupaj ne bi šlo brez Olegove soproge Galine, ki je scenograf, kostumograf in producent obenem!

Ker je bolnišnica zaprtega tipa, so predstave namenjene izbrancem – le izjemoma nastopajo na javnih prizoriščih. Maja so imeli premiero najnovejše predstave, prirejene po motivih zgodb Vasilija Šukšina. Z njo bodo letos nastopili na Gledališkem festivalu Ariadnina zdravilna nit.

 

Oglejte si, katera znamenita ruska gledališča je vredno obiskati!

 

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke