Ekskluzivni intervju s Polono Juh in Klemnom Janežičem: »Moramo si upati stati za svojimi besedami«

Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Znana slovenska igralca Polona Juh in Klemen Janežič odkrito o človekovem pogumu, da zagovarja svoje stališče, svojem dojemanju Ane Karenine in ruske kulture, (ne)tolerantnosti do drugačnih in naši resnični pravici do lastnega mnenja, o prihodnjih medčloveških stikih v dobi novih tehnologij in še o marsičem. Vse to na podlagi znamenitega ruskega romana Leva Nikolajeviča Tolstoja.

Tolstojeva Ana Karenina že tretje leto navdušuje občinstvo v SNG Drama in videli smo lahko že skoraj petdeset uprizoritev, v katerih sta ključni vlogi odigrala Polona Juh in Klemen Janežič kot Ana Karenina in grof Vronski. Njune igralske izkušnje in globina enega od najbolj znanih ruskih romanov so nam dali veliko gradiva za ploden pogovor.

Kako sta se vidva kot slovenska igralca lotila dela, ko sta izvedela, da bosta uprizarjala Ano Karenino? Kako nasploh doživljata rusko kulturo?

Polona Juh: Prejšnjič smo Ano Karenino sicer že delali pred desetimi leti, tako da sama v njej nisem nastopala prvič. Ko delaš na konkretnem projektu, si povezan in zaznamovan s svojim lastnim časom, v katerem živiš in ga nosiš v sebi, to moraš nato umestiti v delo, ki ga uprizarjaš. Hkrati ti lahko v spominu od prej ostanejo vtisi in lastna videnja, kako izgledajo junaki. Enako je bilo z Ano Karenino: Nenazadnje smo roman brali že v srednji šoli in še od takrat so mi ostale neke podobe, vertikale njenega obrisa. Tako se vsaj na začetku, prvi hip, še iščemo.

Mislim, da so Ana Karenina, Vronski, Karenin v vseh nas in so pri Tolstoju tako dobro psihološko zaznamovani, da se vsi želimo identificirati z njimi, vsem se nam zdi, da čutimo isto. Upor Ane Karenine se sprva ne zdi kot nameren upor, toda Tolstoj skozi njo poskuša pustiti bralcu sporočilo, da bi človek mogoče moral zbrati toliko poguma, da bi prevzel odgovornost za tisto, kar res čuti, da išče svojo resnico ter stoji za svojimi idejami in stališči.

Kar se tiče ruske kulture, moram reči, da sebe doživljam na nekakšnem prepihu. Še vedno se počutim kot Slovanka, zdi se mi, da sem po inerciji in čustvovanju podobna Rusom, čeprav si tega ne bi upala trditi 100-odstotno, saj smo si po čustvovanju podobni vsi ljudje. Vsekakor pa je ruska kultura bolj ekspresivna v primerjavi z npr. Japonci ali Angleži. Mi smo bolj neposredno rahločutni, krhki in v tem se počutim zelo povezano z njimi.

Klemen, kako si se ti tega lotil, ko si v Ani Karenini igral prvič? Si mogoče pogledal tudi kakšno ekranizacijo?

Klemen Janežič: Če sem iskren, je bila to izjemna priložnost zame kot za mladega igralca. Delo s Polono in z Dušanom Jovanovićem kot režiserjem, tudi z Matjažem Tribušonom kot Kareninom, je bilo zame svojevrstno potovanje.

Tolstoj kot izvrsten pisec ponuja poglobljeno psihološko sliko in daje igralcu toliko materiala, da ga niti ni mogoče zajeti v vsej celoti. Najbrž sem to na začetku še premalo izkoristil, vendar sem s številnimi ponovitvami te predstave na velikem odru s takšnimi igralci osebno zorel kot igralec, za kar sem zelo vesel. Z Vronskim, ki ga danes igram, sem zadovoljen; z Vronskim na premieri nisem bil zadovoljen. Tako pač je pri razvoju igralca.

Ruse vedno označujejo kot trd narod. Če pa bereš njihovo literaturo, vidiš, kako so polni čustvovanja, kako vešči so pri oblikovanju tipov ljudi ter kaj vse se dogaja znotraj posameznika in družbe. Mislim, da bi morali igrati še več ruskih tekstov. To je bil moj prvi in upam, da bom kmalu lahko srečal še kakšnega.

Menita, da slovenski prevod kaj spremeni Ano Karenino? Morda tudi sama znata kaj rusko? Imata kakšen komentar o vaši konkretni uprizoritvi dela?

Polona Juh: Rusko žal ne znam, a sem prepričana, da se s prevodom nekaj izgubi. Tu je sicer veliko odvisno tudi od prevajalca – tekst za našo uprizoritev je prevajala Gitica Jakopin. Sama opažam razlike med različnimi slovenskimi prevodi, kar se vidi tudi pri drugih jezikih, o katerih lažje sodim, npr. pri prevodih Shakespeara. Moram reči, da prevajane misli določenih prevajalcev izgovarjam raje kot prevedene misli drugih. Pri nekaterih prevajalcih mi je bolj všeč besedni zaklad, vrstni red besed, ritem, ki se vzpostavlja in je za igralca tudi zelo pomemben. Besede so naše ključno orodje in fino je, da so takšne, da lahko res postanejo meso in se nam ne zatikajo.

Lahko sem tudi malo kritična glede te konkretne dramatizacije Dušana Jovanovića in Mitje Čanderja: Doživela sem rahlo razočaranje s strani ženskega principa pri izbiri konkretne vsebine, ki se je iz romana položila v to dramatizacijo. Moški avtor je vzel iz Ane Karenine nekaj, kar bi on povedal. Čutila sem denimo, da je malo zmanjkovalo prostora za Tolstojevo sporočilo o emancipaciji. Sicer se tudi v samem romanu pozna, da ga je Tolstoj pisal dlje časa in se je avtorjev odnos spreminjal. V prvem obdobju je bil avtor hedonist, v drugem delu se je usmerjal v askezo in vero, kar se neposredno zelo čuti pri Ani. Včasih se ni mogel odločiti, ali bi ji dal prav ali ne, zato sem bila včasih kar jezna nanj. Imela sem občutek, da so ji bile ponekod položene besede na ravni posplošenega dialoga, medtem ko je umanjkalo filozofskih misli, misli o ženskih hotenjih, nasploh o življenju – to ima v glavnem le Karenin.

Dušanu, ki je bil sicer zelo kooperativen in dojemljiv za nekatere stvari, sem tudi sama predlagala spremembe v takšni smeri, pa tudi vključitev nekaterih misli Levina, ki igra v romanu pomembno vlogo, a ga v tej dramatizaciji ni. Vendar je nekako zmanjkalo prostora, ker je bila predstava zmontirana kot hitro sosledje dogodkov, medtem ko je režiser v središče predstave postavil ljubezen in predstavil Ano Karenino kot zgodbo o ljubezni.

Klemen Janežič: K Poloninim besedam bi dodal, da prevod že sam po sebi nekaj izgubi, ker ima ruski jezik drugačne izraze. Beseda ima v svojem jeziku nekakšen drugačen odtenek, ki ga v prevodu ne moreš povsem zajeti, trenutno podobno opažam tudi pri sicer dobrem slovenskem prevodu Shakespeara. Res je med Tolstojem in konkretno dramatizacijo nastal velik razmak, o katerem je že govorila Polona. Levina ni, Kitty je prisotna zgolj kot začeten zaplet. Pozna se sled avtorja dramatizacije, ampak gre pravzaprav za problem, ki je vedno prisoten pri predelavi romanov, sploh tako obsežnih, kot je Ana Karenina. Ne želim »pametovati«, ker vem, da je dramatizacija zelo zahtevno delo, ampak se strinjam, da so besede Ane na nekaterih mestih položene v kuhinjski dialog, da služijo funkciji in predvsem nakazujejo, v katerem delu zgodbe smo, kam kdo gre, na kateri postaji smo … ne govorijo toliko o bistvu teh ljudi in njihovih hotenjih, o človeškem egu, ki ga nosimo vsi v sebi in nas žre.

Verjetno je potrebno upoštevati, da je bila predstava časovno omejena in v veliki meri narejena za srednje šole, zaradi mature.

Polona Juh: Tako je. Najbrž zaradi tega nekaj vzameš delu občinstva, ki je samo bralo Ano Karenino, dobro pozna velike romane in čuti z njimi. Bilo je manj »poetičnega sveta« in več dnevnega vokabuliranja. Če bi bilo po moje in po Klemnovo, bi bila najbrž predstava dolga štiri ure.

Kako bi nepoznavalcu razložila bistvo Ane Karenine? Nam sporoča kaj, kar je še danes relevantno?

Polona Juh: Meni se zdi pri Ani Karenini bistven človeški odnos do nekoga (tudi danes), to vprašanje, kako bi v človeku priklicali drugačno mentaliteto in drugačno dojemanje, kaj danes razumemo pod pojmom emancipacija. Mislim, da je to glavno bistvo romana, četudi Tolstoj ni povsem stal za tem. Emancipacij je več vrst, v političnem smislu je trenutno prva zagotovo v smeri ekonomske emancipacije in zagotavljanju enakih možnosti žensk in moških. A to se ne sme ustaviti. Potrebno jo je razvijati ne samo navzven, kot del javne sfere, ampak tudi navznoter, na ravni zasebnosti in družinskega okolja. Nisem prepričana, da so te kompleksnosti na javnem pogovoru po eni izmed predstav nekateri študenti in profesorji povsem razumeli.

Klemen Janežič: Po mojem mnenju gre celo za še več kot le emancipacijo. Gre tudi za neko gonilo, ki ga navadno označujemo kot ljubezen in zaznamuje ne le našo dramatizacijo, ampak tudi roman nasploh. Pri Ani se to pokaže kot emancipacija, ker kot poročena ženska z otrokom takrat ni imela pravice do takšne svobodne izbire, zato je boj toliko večji. Tudi Vronski naredi nekakšno emancipacijo, ko kot pohajajoči mladenič, ženskar, sprejme odločitev in se je do konca drži. Tudi Karenin na določen način presega samega sebe, ko se odloči, da bo vztrajal v zakonu, čeprav ima Ana razmerje z drugim in tako dalje. Kaj nas v to sili? Verjetno gre pri vsakem človeku za nekaj drugega, za neko silo, ne vem točno, ali je to ljubezen ali je kaj drugega.

V zgodbah se vzpostavljajo situacije in medčloveški konflikti, v katerih ni jasnega prav in narobe. Dober primer je prizor, kjer vstopi Karenin v zanosu in hoče pismo ljubimca. Ko stojim poleg kot Vronski ter gledam Matjaža in Polono (Karenina in Karenino), jaz oba razumem, da imata v neki meri prav. Pride do trčenja dveh osebnosti, ki sta enostavno šli predaleč, kar poznamo iz svojega življenja. Ana Karenina je polna likov, ki tako težijo po nekom ali nečem; takšne stvari nas sploh ženejo, da vsako jutro vstanemo iz postelje.

Polona Juh: Tudi pri Ani proti koncu, ko se ona »pogovarja« le še z opijati, postane samota tako huda in neznosna, da človek verjetno postane zoprn in nadležen ter si glede tega ne more pomagati. Zanimivo je, da so pri Rusih liki večinoma tako pretanjeni, psihološko dodelani od A do Ž, kar se pri tej predstavi mogoče ne kaže zadosti zaradi skrčenosti uprizoritve. Ana namreč ni zastonj govorila o moževih žalitvah na vsakem koraku in o tem, kako je dušil njeno življenje v zakonu, ki je bil tudi prisilno sklenjen. Če se Karenina riše preblago, si lahko gledalec morda res zastavi vprašanje: »Kaj se pa Ana vendar gre? Saj ji nič ne manjka.« V življenju se včasih zgodi, da je človek srečen, nato pa pride nekdo drug in se življenje obrne. Toda Ana Karenina ni ta zgodba. V romanu se vzpostavlja poleg emancipacije tudi vprašanje, ali se lahko vsak človek zlomi in začne razmišljati o samomoru ali je to človeku nekako že vnaprej položeno.

Danes si tudi težko predstavljamo takšno družbeno izločenost, kot jo je v takratni ruski družbi doživela Ana Karenina zaradi svojih odločitev. Da si popolnoma sam, da si prebral marsikaj, pa se nihče noče s tabo pogovarjati niti o vremenu, kaj šele o določenih vsebinah. To je drugače kot danes. Je podobno, kot da bi te zaprli v norišnico, čeprav nisi nor, vendar ne moreš nič narediti zaradi sistema.

A vendar: Ali ne sodobna družba še danes kaznuje in obsoja človeka, ki prevečodstopa od njenih norm, kot je to čutiti v Ani Karenini?

Polona Juh: Da, pri ruskem družbenem sistemu se bo to gotovo še naprej poznalo pri ljudeh. Tudi pri nas se stvari zdijo liberalizirane, a dejansko še niso. V umetnosti to opaziš, ko se lotevaš različnih gledaliških tekstov: Naletiš na meje, čeprav deklarativno vsi želijo osvobajati gledališče in iskati nove stvari. Naša družba enostavno še ni dovolj zrela, da bi hotela enakovredno sprejemati vse, ki odstopajo od norme, od tega smo v praksi še kar daleč. Na nezavedni, podzavestni ravni, skozi vzgojo, tradicijo, vrednote, še danes na primer naletimo na neenakopraven odnos moških in žensk, že pri razmerju gledališki režiser in igralec, kar je v določeni meri še hujše od formalne neenakopravnosti.

Klemen Janežič: Absolutno smo še daleč od tega. Pred kratkim sem denimo gledal Umetnost igre, kjer je bilo govora o manjšinskih teatrih. V oddaji je Paolo Magelli pomenljivo rekel, da ne mara besede »tolerantnost«. Če jaz tebe (zgolj) toleriram, to pomeni, da te v bistvu ne prenašam, ampak samo toleriram, ker je to v družbi treba narediti. Popolna liberalnost bi bila takrat, ko bi nam bilo res povsem normalno. Do tega je zagotovo še dolga pot.

Polona ima prav, ko pravi, da tudi v gledališču v resnici nismo tako totalno odprt svet. Gre za subtilne procese, ki se nam na vsakdanji ravni ne zdijo nič posebnega, a utrjujejo naše predstave.

Polona Juh: Ob tem sem pomislila na še eno stvar. Če vsi delamo v nekem zaprtem krogu, ne doživimo miselne prevetritve od drugod, zapademo v zakoreninjene miselne svetove. To opazimo šele potem, ko se pojavijo čisto drugačni teksti ali čisto drugi ustvarjalci, ki pridejo med nas od drugod in prinesejo s seboj nek drug svetovljanski duh. Prihod novega režiserja iz tujine včasih deluje zelo blagodejno, ker se samo med nami prenehajo sprožati originalne ali ozaveščene stvari – s tem ne trdim, da se v tujini cedita med in mleko, da ne bo pomote.

Pri Ani Karenini se najdem pri vprašanju človekovega poguma, da stojišza svojimi idejami, za svojo resnico, stališčem. V današnjem času se tudi stališče pogosto težko izraža. Mladi ljudje težko pridejo do službe. Kakor izražašstališče, se včasih z nekom tudi ne strinjaš, pri tem je neka negativiteta. Nadrejeni pa ne marajo nekih takšnih »napakic«oziroma, kako bi se bolje izrazila …

Klemen Janežič: … motenj.

Polona Juh: Tako, ne marajo motenj. Sistem je narejen tako, da te imajo nadrejeni radi toliko časa, dokler jim nisi motnja. Kakor si motnja, se hitro pokaže, da je okrog tebe še veliko drugih, ki komaj čakajo, da te lahko zamenjajo. S to družbeno mentaliteto se sistem v resnici hrani. Izražanje stališč je torej problem. Ne glede na tvojo starost ali izkušnjo posameznika. Ampak: Ko si nekomu motnja, nisi motnja nekomu drugemu – isto misleči se hitro najdejo. Zato je potrebno biti vztrajen in verjeti v spremembe.

Klemen Janežič: Zdi se mi, da se veliko ljudi, mladih in drugih, hitro znajde v tem kalupu, ker nimajo poguma, ker nočejo biti motnja. Veliko jih je s tem sprijaznjenih. Kot, da bi Ana rekla: »Srce se mi trga, ampak nimam kaj, bom pač s Kareninom.« Kakšen konec bi jo čakal? Jaz mislim, da enak. Usoda Karenine, če bi šlo za življenje resnične osebe, bi bila najbrž enaka. Lahko bi ostala s Kareninom in obdržala Serjožo, a ne bi imela Vronskega, verjetno bi isto naredila samomor. Pravzaprav je imela na voljo dve možnosti. Lahko pa vsaj narediš korak in rečeš: »V redu, v prepad letim, a bom vseeno nekaj storil(-a) zase,« ali pa zgolj stojiš in čakaš, da se kamen pod teboj zruši in tako padeš v prepad.

Če še malo zaidemo z ruske kulture in Ane Karenine: Oba sta igrala tudi pred kamero, zato nas zanima, kaj vama je lažje in kaj vama je boljše igranje v gledališču ali pred kamero?

Klemen Janežič: Jaz mislim, da je vse odvisno od konkretnega projekta. Če je projekt dober in sta med ljudmi v ekipi dobro vzdušje in energija, je z mojega gledišča vseeno, ali ga kdo gleda v živo ali se ga snema. Vsekakor so razlike v sami igri, vendar jaz pri sebi ne doživljam, da bi se moral kako drugače »nastaviti« pred igranjem na odru ali pred kamero. V vsakem primeru so ključne izkušnje – na velikem odru sem se moral na primer navaditi prilagoditi svoj glas, saj smo imeli na akademiji veliko manjši prostor. Igralec mora veliko igrati in dobro je, da dobi velike priložnosti in zahtevne vloge, saj se od tega nauči največ.

Koliko svobode imate sploh na odru igralci? Polona je prej v pogovoru že omenila, da včasih kakšno poved izpusti, drugičjo doda nazaj

Polona Juh: Jaz to primerjam z glasbo: Imaš dobre violiniste, ki igrajo po notah, a različno odmerjajo čas, ritem, sredstva, s katerimi delajo. Kot igralec na odru nisi sam, moraš varovati soigralca z repliko, pogledom, energijo, prisotnostjo, ne smeš ga pustiti na cedilu. Tako si ne morem vzeti preveč prostora zase, ker lahko soigralca pustim na cedilu. Igralci smo medsebojno pogojeni drug z drugim. Že na vajah si zagotoviš, koliko imaš prostora za improvizacijo, seveda je to zelo odvisno tudi od posamezne predstave in režiserja. Pri komedijah je še posebej pomembno, da stvari potekajo natančno kot matematika, drugače ni duhovito, pri drugih predstavah je drugače. Z izkušnjami znaš oceniti, do katere stopnje je dovolj in kje se začne narcisizem.

(vrnitev na film in gledališče)

Polona Juh: Vsekakor na filmu izbiraš drugačna sredstva kot na odru, pred kamero si mogoče bolj pod drobnogledom glede posameznih potez, ampak neka emocija, misel ostaja popolnoma enaka. Ljudje smo zaznamovani s čustvovanjem in bomo vedno enaki, tudi z vso multimedijo in tehnologijo, ki še prihaja. Tu bomo vedno bogati in revni hkrati.

Klemen Janežič: Jaz se ne strinjam s trditvami, da je gledališče zaprašen medij in bo umrlo v luči novih tehnologij. Po mojem mnenju bo imelo gledališče celo vse večjo moč, čeprav imam sam prijatelje, ki so podprti z vso tehnologijo. Vse te stvari nam dejansko ponujajo le distrakcijo, »odlepljenost« od samega sebe, zgolj izgubljamo empatijo, ki jo človeštvo nujno potrebuje za svoj nadaljnji obstoj in napredek. Po drugi strani se v gledališču zgodi izmenjava energij, ki jih nobena tehnologija ne more nadomestiti. Ko ti naenkrat ostaneš v temi sam zase kot gledalec, se začnejo procesi, ki jih ne morejo nadomestiti nobena 3D-očala in vse ostalo, kar si bomo še izmislili. Ne morejo nas zadostiti, ker ni pristnega medčloveškega stika. Pri dobri predstavi gre čez rampo energija, ki jo gledalec vzame in se nato od njega odbija nazaj. Takšno gledališče bo vedno imelo funkcijo, tudi če bova z Juhovo čez 40 let nastopala v kleti njenega stanovanjskega bloka in igrala za deset ljudi, medtem ko bo na mestu Drame kino in multimedijski prostor.

Zgodijo se napake na odru, nastanejo težave, človek je bolan na odru. S Polono sva si zadnjič skakala v besedo, ko je želela povedati, da je noseča, nato ugotoviva, da se nama je na obrazu topila šminka. Dijaki so navdušeno ugotovili, da se ne smejiva kot igralca, ampak kot midva v resničnem življenju. Nato je v trenutku prišlo do prekinitve te sproščene energije in – konec, predstava teče naprej. Še tako digitalno realistični dražljaji tega ne bodo nadomestili. Mislim, da je ljudi potrebno pripeljati v gledališče. Tisti, ki se ob vsem udobju lastnega doma na koncu le odločijo, da pridejo, pogosto pravijo, da bodo začeli hoditi večkrat.

Polona Juh: Jaz mislim, da je čutiti željo po gledališču. So pa vsi ljudje utrujeni od življenja, od svojih služb. Zvečer so tako radi doma, da preprosto težko odidejo v gledališče. Ko vendarle gredo, pa vedno pravijo, da je potrebno iti večkrat in bi tudi šli še. Utrujeni so ljudje v današnjem času …

Klemen Janežič: SMO utrujeni.

Polona Juh: Saj res, vedno pozabim nase (smeh).

Visoška Kronika

Ob koncu intervjuja omenimo, da naša sogovornika igrata tudi v vrsti drugih uprizoritev, ki jih lahko vidite v SNG Drama. Polona Juh igra v znameniti Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki je konec aprila doživela premiero, pa tudi v predstavah Faust, Zid, jezero, Razglednice ali Strah je od zunaj votel, od zunaj pa ga nični, medtem ko Klemen Janežičigra še v Visoški Kroniki, Županovi Micki in mladinski predstavi Želim si Ali bomo morda dočakali tudi jubilejno 50. uprizoritev Ane Karenine, pa bo pokazal čas.

Preberite še intervju z režiserko Yulio Roschino, ki je v Celju na oder postavila znani Puškinov roman: "Zgodba Jevgenija Onjegina bo aktualna, vse dokler bo človek nihal med skrajnostmi"

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke