11. maja bo v SLG Celje potekala premiera predstave Onjegin po motivih svetovno znanega romana A. S. Puškina. Uprizoritev bo režirala Yulia Roschina. Priznam, da je ruski priimek režiserke pritegnil mojo pozornost. Znano je, da v Sloveniji dobro sprejemajo rusko klasiko. Lani so na odru gledališča v Novi Gorici postavili Drago Jeleno Sergejevno in pred kratkim je premiero dočakal še Galeb. Vendar je prava redkost, da bi na odrih v Sloveniji delovala tudi ruska režiserka.
Na koncu se je izkazalo, da Yulia Roschina v Sloveniji živi že od otroštva in se težko odloči, ali se počuti bolj kot Slovenka ali kot Rusinja. Z Yulio sem se v slovenščini in ruščini pogovarjala o bistvu slovanske duše, iskanju samega sebe, o medčloveških odnosih in njenih poklicnih načrtih.
Yulia, povejte nam, kako dolgo ste že v Sloveniji in kaj Vas je pripeljalo sem?
V Slovenijo sem prišla, ko sem bila stara 8 let. Moja mama se je ponovno poročila in tako sva se skupaj z njenim novim možem preselili v vas nad Izolo. Prvi razred sem zaključila v Moskvi, vse moje nadaljnje izobraževanje pa je potekalo v Sloveniji. Ko sem se preselila v Slovenijo, sem naredila rez s preteklostjo, želela pozabiti vse kar me je vezalo na domovino, tudi ruskega jezika nekaj let nisem govorila … Šlo je za nekakšen čustveni zlom. Izguba očeta, ki je ostal v Moskvi, je bila preveč boleča, zato sem to poglavje želela zapreti in začeti znova. Toda ko sem se vpisala na študij režije, me je proces študija pripeljal do tega, da sem se začela obračati vase, odkrivati in vzpostavljati stik s svojim bistvom. Ker se vsak ustvarjalni proces začne v našem najglobljem jedru, sem morala odpreti tudi tiste najbolj skrite in najbolj boleče dele sebe. Svoje rusko srce sem začela spoznavati in čutiti šele na akademiji.
Kaj pa je ruska duša? Kaj je njeno bistvo?
Mislim, da je to povezano z neko senzibilnostjo in čutenjem sveta. Rekla bi, da to ni samo ruska duša, temveč slovanska duša. Iz izkušenj, ki jih imam pri delu s slovenskimi ustvarjalci, vem, da imamo skupno srčiko. Skupno nam je svetobolje, rahločutno (ob)čutenje sveta in bistva človekovega obstoja, preizpraševanje o smislu življenja. Mislim, da ima ta potencial rahločutnosti vsaka (slovanska) duša. Vendar je to sposobnost, ki jo lahko nadalje razvijamo ali zatremo. In zdi se mi, da je pri slovanskih narodih v preteklosti prepoznati ogromno takih poizkusov zatiranja in brisanja tega jedra.
Zakaj ste se odločili ravno za Puškinovega Jevgenija Onjegina? Zakaj pričakujete, da se bo slovensko občinstvo dobro odzvalo ravno na to delo?
Odločitev, da bom delala Jevgenija Onjegina, je bila spontana, intuitivna. Ni bilo globljega razloga, razen želje oziroma odločitve, da bom naslednjih nekaj sezon delala zgodbe iz ruske literature, saj sem želela prodreti, odpreti in se soočiti s tistimi plastmi svoje preteklosti, s katerimi se do sedaj še nisem. Z direktorico Slovenskega Ljudskega gledališča iz Celja, Tino Kosi, sva se po nekaj pogovorih odločili za Puškinov roman in k sodelovanju povabili Nebojšo Pop-Tasića, s katerim sva v preteklosti že nekajkrat uspešno sodelovala. Nebojša je po narodnosti Srb in zdelo se mi je nadvse zanimivo, da priredbo napiše nekdo, ki ni Rus in ki bo bistvo romana začutil in zapisal na svoj način. K sodelovanju pa sem povabila tudi Ravila in Natašo Sultanovo (op. ur.: Ravil Sultanov in Natalija Sultanova sta diplomanta moskovske akademije za cirkuške umetnosti - smer klovnada, v Sloveniji ustvarjata že več kot dvajset let), po narodnosti Rusa, ki s svojim bogatim gledališkim znanjem in ruskim duhom bogatita naš ustvarjalni proces.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Če govoriva o aktualnosti zgodbe, bi najprej rekla, da je zgodba Jevgenija Onjegina univerzalna zgodba, ki bo aktualna, vse dokler bo človek nihal med skrajnostmi. V naši priredbi gre predvsem za dvoboj med skrajno romantičnim in skrajno realističnim doživljanjem sveta. Nosilec prvega je Lenski (z njim tudi Tatjana in Olga), nosilec drugega pa Onjegin. Tukaj govorimo o neravnovesju v notranjem in zunanjem svetu posameznika.
Julija, kako ste se odločili, da postanete režiserka?
Za svoj poklic se nisem zavestno odločila, saj nisem vedela, kaj pravzaprav režiser počne. V srednji šoli nisem razmišljala o tem, tudi nobenega gledališkega krožka nisem obiskovala. Sem pa v tem času opravljala delo hostese v Koprskem gledališču, takrat sem se začela zanimati za vse, kar se dogaja v zaodrju in v procesu nastajanja predstav. Tako sem kasneje sodelovala pri predstavah kot šepetalka in rekviziterka in se nato odločila, da se bom prijavila na sprejemne izpite na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.
Ste bili že od otroštva v stiku z umetnostjo? Kakšno vlogo so pri tem odigrali Vaši starši?
V zgodnjem otroštvu sem preživela ogromno časa na gledaliških predstavah, saj je mama oboževala gledališče in me v Moskvi vodila na baletne, operne in lutkovne predstave. V tem času sem tudi sama obiskovala baletno šolo in nastopala v eni od predstav v Bolšoj teatru. Vse te izkušnje so se vsekakor vtisnile vame in prebudile ljubezen do gledališča.
Sicer sem prepričana, da starši vse svoje neuresničene želje prenesejo na svoje otroke. Mama si je želela biti igralka, a za to žal ni zbrala poguma. Oče je bil doktor ekonomije, napisal je ogromno knjig in njegov način dela je imel veliko skupnega mojemu sedanjemu, na primer ogromno preživetega časa med knjigami, raziskovanje, razmišljanje in snovanje idej in nazadnje materializacija vsega tega.
Nameravate uprizoriti še kaj iz ruske klasike?
Da, naslednjo sezono bom v Novi Gorici delala dramo Ostrovskega, in sicer Nevesto brez dote (Беспреданница), ki jo je Borut Kraševec ravno na novo prevedel. Pri uprizarjanju tega dela bom inspiracijo črpala tudi v znanem filmu Kruta romanca režiserja Eldarja Rjazanova (Жестокий романс), ki ga dodobra pozna vsak Rus doma in po svetu.
Katera tema je tista, ki Vas najbolj pogosto zanima pri delu?
Zadnja leta se bolj in bolj ukvarjam s tem, kaj pravzaprav je tako imenovano žensko in kaj moško, kako se medsebojno razlikujeta, prepletata, dopolnjujeta, uravnovešata. In ravno Onjegin razpira in natančno slika notranje stanje (današnjega) neuravnovešenega, razdvojenega človeka. Z raziskovanjem tega vprašanja sem se začela ukvarjati predvsem zaradi svojega poklica. Poklic režiserja je (bil) pretežno moški poklic, ki v prvi vrsti od nas zahteva razvoj lastnosti, ki grobo rečeno pritičejo moškemu principu. Vendar sem takoj po študiju ugotovila, da ne bom mogla posnemati svojih kolegov režiserjev in da bom morala najti svoj, individualni, torej ženski pristop in način dela. Vsekakor pa poklic režiserja po mojih izkušnjah zahteva nenehno uravnovešanje obeh, pomembno je tako dajanje kot sprejemanje in tako racionalno kot tudi intuitivno delovanje.
Premiera predstave »Onjegin« bo potekala 11. maja v Slovenskem ljudskem gledališču Celje ob medijski podpori Ruskega centra znanosti in kulture ter Russia Beyond Slovenija.
Preberite še:
V zakulisju za odrom Mariinskega teatra
Od neuspeha do revolucije: Kako je neki Galeb bistveno spremenil rusko umetnost
Ljudem moramo možnost pokazati, da so boljši, kot se nam sprva zdi!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
