Od neuspeha do revolucije: Kako je neki Galeb bistveno spremenil rusko umetnost

Galeb (Чайка) je danes eno najbolj pogosto uprizorjenih del Antona Pavloviča Čehova, ki ima pravzaprav tudi neke vzporednice z zgodbo samega avtorja. V zgodbi namreč spremljamo Konstantina Trepljeva, sina slavne igralke Irine Arkadine, ki želi z uprizoritvijo nove gledališke igre predstaviti idejo o povsem novi obliki gledališča, toda pri svojem poskusu naleti na neuspeh. Kot je pri prvi uprizoritvi na neuspeh naletel Čehov.

»Smeh skozi solze«

Zgodba sicer po eni strani zagotavlja nekaj smeha zaradi gostega prepleta zaljubljenosti med različnimi liki. Trepljev, nesojeni novi dramatik, je zaljubljen v mlado Nino, ki potiho želi postati igralka, a jo očara uspešen pisatelj Trigorin, ki je ljubimec egoistične Irine. V Trepljeva je po drugi strani zaljubljena Maša, za katero se hkrati bori učitelj Medvedenko, za povrh je nesrečno zaljubljena in predmet nesrečne zaljubljenosti tudi Mašina mati.

Po drugi strani to ni klasična komedija, prežeta s smehom, ampak je dogajanje prepleteno z žalostjo. Govorimo o t. i. »smehu skozi solze«, ki potem zaznamuje Čehova še skozi celotno umetniško kariero in postane njegov zaščitni znak. Občinstvo, vajeno nenehnega dogajanja na odru, se je pri Čehovu srečalo z igro, v kateri je pravzaprav precej statike, pogovorov, akcije zelo malo, komične trenutke zasenčijo razočaranja in žalostne usode ljudi … Če poznate vsaj Češnjev vrt, ste lahko takšno vzdušje občutili tudi tam.

Tudi organizatorji uprizoritve v Novi Gorici navajajo, kako je bil pri čisto novem pristopu do pisanja komedije negotov tudi sam avtor: »'Pišem nekaj čudnega. (...) strašno grešim zoper scenska pravila. Komedija, tri ženske vloge, šest moških, štiri dejanja, pejsaž (razgled na jezero), mnogo je pogovorov o literaturi, dogajanja je malo, ljubezni na pretek ...' Toda med tretjim in četrtim dejanjem mineta dve leti, v katerih se marsikomu dogodijo huda razočaranja in tako v zaključni atmosferi tragični toni preglasijo komične.«

Od neuspeha do revolucije

Enako kot Trepljev je ob prvi uprizoritvi na neuspeh naletel tudi Čehov: 17. oktobra 1896, ko je bila predstava premierno prikazana v Aleksandrovskem gledališču v Peterburgu, je Galeb izpadel kot pravi polom. Čeprav so v predstavi nastopili najboljši igralci, ki jih je takrat premogel priznani teater.

»Gledališče je dišalo po zlobi, zrak je bil prepojen s sovraštvom in jaz sem po zakonih fizike letel iz Peterburga kot doma,« je Čehov kmalu po predstavi delil svoje vtise z Vladimirjem Nemirovičem-Dančenkom, ki se bo pozneje izkazal za pomembno figuro. Takratni akterji v dogajanju se spominjajo, da je bilo vzdušje med publiko napeto in sovražno. Nekateri so pozneje pripovedovali, da so gledalci zares pričakovali običajno zabavno komedijo in so med predstavo tudi izkoristili vsako priložnost, da se smejijo, četudi prisiljeno in moteče, še toliko bolj, ker je bila na odru znana igralka Jelizaveta Jevkejeva, ki so jo vsi poznali iz priljubljenih komedij. Povsem v nasprotju z vizijo avtorja. Z idejami Čehova se ni strinjal niti sam režiser Jevtihij Karpov in pravzaprav le redki, kot je igralka Vera Komisarževska, so uvideli, da gre pri igri pravzaprav za originalno in hvalevredno novost.

Galeb v Dramskem gledališču Saratov, Rusija

M. V. Zimin/Wikipedija

Čehov je bil po predstavi sprva prepričan, da je doživel popoln propad in je tiste čase že razmišljal, da bi prenehal pisati za oder (»Če bom živel še sedemsto let, ne bom dal več na oder nobene predstave. In tako tudi bo! Nimam sreče na tem področju.«). »Takšnega propada, izrednega fiaska verjetno ni doživela še niti ena igra,« »Galeb je umrl, ubili so ga žvižgi, milijon čebel, os, čmrljev je napolnilo zrak v dvorani, tako močni so bili žvižgi,« so naslednji dan poročali nekateri ruski časniki. Avtor je hkrati občutil, kako so se nekateri znanci takoj licemerno obrnili proti njemu zaradi te drugačnosti.

Toda to v resnici ni bil konec kariere Čehova; izkazalo se je, da so nekateri le doumeli njegovo izvirnost in genialnost. Z igro sta se seznanila znana reformatorja gledališča Konstantin Stanislavski in že omenjeni Nemirovič-Dančenko. Kulturna novinarka Jelena Jakovleva pojasnjuje, da je moral Nemirovič-Dančenko dobesedno prositi Čehova, naj jim vendar dovoli, da bi dramo pokazali še na odru MHAT-a (Moskovsko akademsko gledališče), češ da je to edina sodobna drama, ki ga je čisto prevzela kot režiserja.

Čehov je na koncu le pristal in 17. decembra 1898 se je zgodila druga uprizoritev v Moskvi, postavitev sta prevzela kar Stanislavski in Nemirovič-Dančenko sama. Mnogi dramtikovi bližnji so se do zadnjega bali, da to ni najboljša ideja, saj je bilo po prvem neuspehu močno načeto Antonovo zdravje in bi ga še en neuspeh lahko dokončno pokopal. Toda rezultat je bil – izreden uspeh. Po prvotni nesigurnosti je občinstvo nagradilo Galeba z bučnim aplavzom, čemur so sledile pozitivne recenzije in bodoče uprizoritve. Avtor na predstavo raje ni prišel, je pa takoj po »triumfalni« premieri dobil telegram z vsemi podrobnostmi. »Mojemu Galebu si dal življenje. Hvala!« je Čehov sporočil Nemiroviču-Dančenku.

Aktualno do današnjih dni

Danes Galeb velja za eno od pomembnejših del Čehova, ki je utrlo pot novostim v ruskem in svetovnem gledališču. Razmišljanje ob igri pa nas lahko tudi popelje onkraj preprostega smeha, k spraševanju o ljubezni, medsebojnih konfliktih, smislu umetnosti, banalnosti ali brezperspektivnosti v vsakdanjem življenju, času, ki mineva in pušča hrepenenje po starih časih … skratka stvareh, ki so enako aktualne tudi danes, zato ni predstava nič manj zanimiva tudi v sodobnem življenju. V SNG Nova Gorica si jo lahko ogledate še 1. februarja 2018 ob 20. uri v prevodu Boruta Kraševca in režiji Paola Magellija.

Ruski dramatik je seveda napisal še celo vrsto kvalitetnih del. Tukaj imamo sedem razlogov, zakaj morate brati Čehova.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.