Sedem razlogov, zakaj morate takoj brati Čehova

Anton Pavlovič Čehov se je zapisal v zgodovino predvsem kot dramatik, a je imel hkrati tudi genialne kratke zgodbice. Čeprav je na žalost v senci Tolstoja in Dostojevskega, je Čehov vsekakor pisec, vreden branja.
  1. Vedel je, kaj »podžge« ljudi
Anton Pavlovič Čehov, portret iz leta 1889

Anton Pavlovič Čehov se je rodil leta 1860 v mestu Taganrog v južni Rusiji. V njegovi hiši je danes muzej. Pri 19 letih se je odpravil v Moskvo in se vpisal na medicinsko fakulteto Moskovske državne univerze. Že v času študija je začel delati kot zdravnik in z medicino se je ukvarjal vse življenje.

Ko je delal kot zdravnik, je videl vse sorte različnih ljudi, kar mu je pomagalo pri pisanju. Njegove kratke zgodbe prodrejo v bistvo človekove duše, hkrati pa se subtilno posmehujejo banalnosti in vulgarnosti družbe.

Tri najboljše zgodbice Čehova po našem izboru:

Dušica

Olga je mila in prijazna ženska, ki jo prijatelji kličejo »Dušečka« (Dušica). Na vsak način ima potrebo, da bi nekoga ljubila. Po poroki z direktorjem gledališča se začne zelo zanimati in ukvarjati z gledališkimi posli. Po smrti direktorja se poroči z vodjo gozdarskega skladišča in začne delati z njim, misleč, da je les najpomembnejša stvar v življenju, do teatra pa kmalu postane ravnodušna. Ko njen mož umre … No, saj mislimo, da razumete, kako gredo stvari. Komično prestavljanje se kar ne konča. V bistvu je srečna s tem, da skrbi za moža in jo povsem absorbira njegov svet. Mnoge ženske so takšne še danes in takšnim še vedno pravijo »Dušečka«.

Človek v mošnjičku

Nekoč je živel mož, ki je bil »izjemen, ker je vedno nosil galoše in plašč ter imel s seboj dežnik tudi v najboljšem vremenu«. Posebej je bil »mahnjen« na dežnik, pisalo, nož in ročne ure. Svoja hišna vrata je zaklepal z veliko ključavnicami in želel se je z ograjo ograditi pred preostalim svetom. Vse je naredil prav in se je bal narediti karkoli, kar ne bi bilo po normi. Ko je na koncu umrl in so ga položili v krsto, je imel vesel obraz, kot da je bil vesel, da je bil končno položen nekam, od koder ne bo več nikoli šel.

Dama s psičkom

To je zgodba o dveh ljudeh, ki sta bila v zakonu nesrečna in sta se slučajno srečala v letovišču na Jalti na Krimu. Ko najdeta drug drugega, doživita začasen navdih in v njuni srci se vrne življenje. Nato začneta trpeti še bolj, ko se zavesta, kako zapostavljata svoji družini. Ločitev je bila v 19. stoletja skoraj nepredstavljiva in je šlo za skrajno zapleten proces. »Golobčka« se tako še naprej srečujeta, uživata v svoji ljubezni, dokler se nekega dne ne začneta zavedati, da trpita, ker živita prepovedano romanco.

  1. Odličen smisel za humor, a brez moraliziranja

Inteligentnemu humorju Čehova Rusi pravijo »smeh skozi solze«: Najprej bereš grehe in napake drugih, nato se začneš zavedati, da verjetno sam delaš iste napake in smo pri tem bolj ali manj vsi ljudje enaki.

Čehov izstopa od drugih pisateljev po tem, da v svojih zgodbah ne moralizira in ne pridiga, kaj je prav. Bralcu je prepuščeno, da sam pride do zaključka. Tako se lahko spremeni tudi pomen iste zgodbe, odvisno od tega, kdo jo bere.

Obstaja še ena odlična kratka zgodba z naslovom Kameleon, v kateri se človek zlobno obnaša do psičke, dokler ne ugotovi, da je psička generalova. Naenkrat začne zelo skrbeti zanjo. Mož se začne obnašati različno glede na to, za koga pravijo, da je lastnik psa.

Prvi izvodi del Antona Čehova iz njegove osebne knjižnice
  1. Raziskuje skrivnostno rusko dušo

Že v kratki zgodbi Dušica smo nakazali, kako Čehov odkriva dušo Rusinje z močnim materinskim instinktom. Mimogrede, Lev Tolstoj ni bil navdušen nad tem, da nas Dušica Čehova spravlja v smeh. Samega Tolstoja sta navdušila iskrena narava te ženske in njena sposobnost, da ljubi.

Liki Čehova so tako imenovan »mali ljudje«, ki jih zaznamuje smešnost. Avtor ne poskuša zastavljati vprašanj o bistvu človekovega življenja; samo prikaže navadne ljudi z vsakdanjimi problemi.

  1. Za potopise je žrtvoval svoje zdravje

Čeprav je že imel tuberkulozo, je Čehov šel na dolgo potovanje skozi Sibirijo do otoka Sahalin na Daljnem vzhodu. Takrat je bil Sahalin znan le kot še bolj oddaljena dežela, kamor so izganjali zapornike in naj bi bila še hujša od Sibirije. A se je Čehov pogumno odpravil tja raziskovat, kako tam živijo domačini. Naredil je celo nekakšen popis prebivalstva in napisal je strokovno delo, v katerem je opisal življenje prebivalcev otoka, o katerem zunanji svet prej še nič ni vedel.

  1. Čehov je sprožil revolucijo v gledališču

Tri Sestre, Češnjev vrt, Striček Vanja in Galeb ne potrebujejo obsežne predstavitve. Vsa dela so doživela premiero v Umetniškem gledališču Nova Moskva, ki danes nosi ime po Čehovu. Vodilne ženske vloge je igrala Olga Knipper, mlada igralka, ki je nato postala njegova žena.

Čehov je sprožil revolucijo v gledališču, pripeljal je pavze in dolge dialoge, navadne vsakdanje debate, žrtvoval je akcijo, ki je bila prej v drami osrednjega pomena. Legendarna gledališka režiserja Konstantin Stanislavski in Vladimir Nemirovič-Dančenko sta bila njegova somišljenika. Gledališko umetnost sta naredila manj patetično, približala sta jo ljudem in ji odvzela status odtujene visoke umetnosti.

Čehov bere dramo Galeb skupini igralcev in režiserjev: Med njimi so tudi Konstantin Stanislavski (levo od Čehova), igralka in potem žena Olga Knipper (druga levo od Čehova), Vsevolod Mejerhold (desno) in Vladimir Dančenko (stoji na levi)
  1. »Jedrnatost je sestra talenta«

Gre za enega od najbolj znanih izrekov Čehova. In mimogrede, izrekel je še kar nekaj duhovitih stavkov, ki so se v ruščini močno prijeli. Ne veste, kakšen domiseln status bi objavili na Facebooku? Kar poiščite kakšen citat od Čehova!

Jedrnatost je bila ena od prednosti Čehova proti njegovim zelo dolgobesednim sodobnikom (še enkrat živjo Tolstoju). Večina njegovih kratkih zgodb je res kratkih, nekatere preberete v samo petih minutah, a vam dajo materiala za razmišljanje do neskončnosti.

Snemanje televizijske serije po drami Tri sestre, 1985

  1. Zaradi njegovih knjig so Rusi začeli brati književnost

Nekatere od kratkih zgodb Čehova se učijo vsi ruski osnovnošolci. Na primer zgodbo Kaštanka o izgubljenem psičku, ki konča v hiši nekega klovna. Klovn vzljubi psa in zdi se, da je ta tudi zelo pameten. Skupaj začneta nastopati, nato pa pes med enim nastopom zagleda prvotnega lastnika in veselo teče nazaj k njemu.

Otroci spoznajo tudi žalostno zgodbico o majhnem fantku Vanjki, ki dela kot pomočnik čevljarja. Na božični večer Vanjka pogreša dom in napiše pismo, kot naslov pa navede »Dedku na vas«. V ruščini je »dedku na vas« postal izraz, ki pomeni pošiljati nekaj nikamor.

Spoznajte še deset življenjskih modrosti ruskih pisateljev.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še: