Srečanje Andreja in Nataše na plesu je eden od osrednjih prizorov Vojne in miru.
L. PasternakZa Ruse je klasična literatura več kot samo učenje jezika ali preživljanje prostega časa. Nekateri klasiki, ki jih poučujejo v šolah, igrajo pomembno vlogo pri ustvarjanju kulturne identitete države. Rusi se pogosto sklicujejo na pesnike in pisatelje, ko v svojem življenju doživijo kakšno podobno situacijo, opisujejo kakšno osebo, govorijo o ljubezni in sovraštvu ali pa se samo šalijo. Takšne reference razume vsak Rus, ker so skoraj vsi v šolah brali iste knjige. Russia Beyond predstavlja najpomembnejša dela ruske književnosti. Če boste vsa prebrali vsa, boste zagotovo bolje poznali rusko mentaliteto.
Katarina Velika je Fonvizinu prepovedala izdajanje drugih literarnih del. Takšno ceno je avtor plačal za jedko satiro o življenju v Rusiji.
G. O. ValkCitati iz komedije 18. stoletja Miljenček, najbolj znanega satiričnega dela Fonvizina, so hitro postali vir številnih izrekov in pregovorov v ruskem jeziku. Glavni lik Mitrofanuška je sebičen in neizobražen pripadnik plemstva ter glavna tarča Fonvizinovega posmeha. Kakor se je Miljenček leta 1783 pojavil na moskovskih odrih, je komedija takoj postala velik hit. Takrat je Katarina Velika Fonvizinu prepovedala izdajanje drugih literarnih del. Takšno ceno je avtor plačal za jedko satiro o življenju v Rusiji.
Avtor objave svoje drame ni dočakal.
Javna domenaDiplomat in dramatik Aleksander Gribojedov se je zapisal v zgodovino ruske književnosti po zaslugi ene same igre – Gorje pametnemu. Monologi glavnega lika Čatskega se v šolah pogosto učijo na pamet. Igra iz 19. stoletja kaže na konflikte, ki jih mora doživljat izobražena oseba v hipokritski družbi. Delo je bilo končano leta 1824, a zaradi državne cenzure objavljeno šele leta 1833, ko avtor ni bil več med živimi. Gribojedov je bil veleposlanik v Perziji in so ga leta 1829 umorili med protiruskimi izgredi v Teheranu. Takrat je imel 34 let.
Jevgenij Onjegin upravičeno velja za enciklopedijo življenja v Rusiji 19. stoletja
Elena Samokič-SoudkovskajaAleksander Puškin velja za največjo zvezdo ruske poezije in začetnika žanra romana v verzih, ki ga najbolje ponazarja Jevgenij Onjegin. To je zgodba o nesrečni ljubezni med Onjeginu, predstavnikom visokega stanu, naveličanim življenja, in Tatjano, spodobnim podeželskim dekletom. Tatjana čaka na moškega svojega življenja in ga zagleda v Jevgeniju, a je ta sprva ne jemlje resno. Puškin posveti veliko časa opisom ruske kulture, zgodovine in običajem. Roman upravičeno velja za enciklopedijo življenja v Rusiji 19. stoletja in Rusi so mu še danes zvesti od zgodnjega otroštva do smrti. Najbolj izstopajoči prizori so znamenito Tatjanino pismo Onjeginu, opisi Moskve, besede o naravnih lepotah države ter avtorjev humor in samoironija.
Pečorin, visoko izobražen pripadnik ruske aristokratske družbe, je ciničen, nihilističen in melanholičen
Mihail VrubelTo je zgodba o Grigoriju Pečorinu, ruskemu oficirju, ki potuje in služi na območju Kavkaza. Pripadnik visoke družbe, ki ga je ustvaril ruski pesnik in pisatelj Mihail Lermontov, je še eden v vrsti »odvečnih ljudi« 19. stoletja, ki se je začela s Puškinovim Jevgenijem Onjeginom. Pečorin je visoko izobražen pripadnik ruske aristokratske družbe, je ciničen, nihilističen in melanholičen. Nima smisla v življenju, igra se s smrtjo, drugi ljudje mu služijo za krute eksperimente in hedonistične užitke. V ruski književnosti 19. stoletja Pečorinu sledi še mnogo takšnih likov. Lermontov je po splošnem prepričanju eden od največjih pesnikov Rusije, takoj za Puškinom.
Potovanja Čičikova razkrivajo resnično življenje ruskega podeželja 19. stoletja in ljudi, ki so tam živeli.
Mečislav DalkevičMrtve duše Nikolaja Gogolja so eno od najmočnejših del ruske književnosti 19. stoletja. Avtor pa je nadaljevanje dela zažgal in kmalu umrl po duševni bolezni. Obstaja legenda, da je Gogolj idejo za roman pobral od Puškina. Sama zgodba govori o revnem plemiču Pavlu Čičikovu, ki potuje po podeželju in kupuje podložnike, ki obstajajo samo na papirju, zatem te mrtve podložnike z goljufijo preprodaja naprej, kot da so živi. Nato želi vzeti bančno posojilo in pobegniti z denarjem. Potovanja Čičikova razkrivajo resnično življenje ruskega podeželja 19. stoletja in ljudi, ki so tam živeli.
Rodiona Raskolnikova muči vprašanje, ali je samo »uš« ali je »nenavaden« (nad)človek, ki »ima pravico« ubijati.
N. N. KazarinZločin in kazen je verjetno najbolj znana knjiga Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki je doživela kar 25 filmskih priredb. Zgodba je osredotočena na moralno dilemo nekdanjega študenta. Rodiona Raskolnikova muči vprašanje, ali je samo »uš« ali je »nenavaden« (nad)človek, ki »ima pravico« ubijati. Sebe primerja z Napoleonom in prepričan je, da dober namen opravičuje vsak zločin. Ubije starko, ki je posojala denar z oderuškimi obrestmi, sčasoma pa se pod težo moralnega pritiska preda policiji. Zgodba se dogaja v Sankt Peterburgu, kjer danes obstajajo številna potovanja po krajih, s katerimi je povezan Raskolnikov. Dostojevski in Raskolnikov sta dodobra vpeta v življenje ruskega mesta.
Srečanje Andreja in Nataše na plesu je eden od osrednjih prizorov Vojne in miru.
L. PasternakVerjetno je le malo Rusov uspelo prebrati vse štiri knjige Vojne in miru, za povrh so prve strani originala v francoščini. Vendarle pa se v starejših letih mnogi vračajo h knjigi. Nekaterim so všeč vrstice o ljubezni, drugi uživajo v opisih vojne proti Napoleonu v letih 1805-1812. Brez dvoma je Vojna in mir eno od najpomembnejših del ruske in svetovne literature. To je bila najpogosteje izdana knjiga v Sovjetski zvezi z več kot 360 milijoni kopij v 312 izdajah.
D. Begalov, skulptura po zgodbi Debeli in tanki v Taganrogu.
Anton BakarukRusi berejo kratke zgodbe Čehova že v začetnih razredih. Kaštanka, zgodba o zvestem psu, se dotakne srca mnogih otrok. Njegove kratke zgodbe, polne smeha, ironije in satire, imajo v Rusiji radi otroci in odrasli. Med njimi so tudi Ionič, Debeli in suhi ter Mala trilogija. Drame Čehova, kot so Galeb, Striček Vanja, Tri sestre in Češnjev vrt, pa navadno obravnavajo pozneje, v srednješolskih letih.
Literarni kritiki se še danes prepirajo, ali je Mihail Šolohov zares pravi avtor knjige Tihi Don, za katero je leta 1965 prejel Nobelovo nagrado za književnost
S. KorolkovLiterarni kritiki se še danes prepirajo, ali je Mihail Šolohov zares pravi avtor knjige Tihi Don, za katero je leta 1965 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Nekateri so mnenja, da 22-letnik ni mogel tako mlad napisati tako izjemnega dela. Rokopisi Šolohova so se že davno izgubili, kar je glede na pomen in dolžino romana precej nenavadno. Nekateri raziskovalci trdijo, da je roman napisal oficir Bele armade Fjodor Krjukov. Ne glede na to, kdo je pravi avtor, pa je ta knjiga o usodi človeka med rusko revolucijo, ki opisuje življenje Donskih kozakov, ena od najpomembnejših knjig ruske književnosti 20. stoletja.
Knjiga opisuje zgodbo enega dneva v življenju Ivana Denisoviča Šuhova, interniranca v sovjetskem delovnem taborišču v 50. letih 20. stoletja.
O. BesedinDela še enega ruskega dobitnika Nobelove Nagrade (1970), Aleksandra Solženicina, so bila v ruskih šolah dolgo prepovedana. Avtorjeve kratke zgodbe in romani so se začeli opazno pojavljati v šolah šele med perestrojko konec 80. let. Dela veljajo za enega od najbolj šokantnih dokazovanj o represijah v Sovjetski zvezi. En dan Ivana Denisoviča, prvič objavljen leta 1962, je sedaj v središču, ko se v šolah obravnava literatura 20. stoletja. Knjiga opisuje zgodbo enega v življenju Ivana Denisoviča Šuhova, interniranca v sovjetskem delovnem taborišču v 50. letih 20. stoletja. Ob prvi objavi je bila knjiga izjemno posebna, saj pred tem še nihče ni javno spregovoril o Stalinovih represijah.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
