Zločin in kazen: Roman, ki še danes vpliva na mislece po vsem svetu

Avgusta 1865 so Gerasima Čistova, sina trgovca in pripadnika shizme, obtožili umora dveh starejših žensk, da bi oropal njuni gospodični. Stanovanje je bilo polno stvari, iz železne skrinje pa je izginila zlatnina. Obe žrtvi sta bili umorjeni z istim orožjem: sekiro. Mnogi literarni kritiki so prepričani, da je ta resnična zgodba navdihnila Dostojevskega pri pisanju romana Zločin in kazen.

Močan vpliv na svetovno kulturo

Znani nemški literat Herman Hesse je dejal, da je Dostojevski v Zločinu in kazni zajel celo obdobje svetovne zgodovine, medtem ko je Albert Camus pripomnil, da je bilo branje romanov ruskega pisatelja »izkušnja, ki je pretresla dušo« in vplivala na njegovo lastno delo. Sodobni ruski pisatelj Boris Akunin je napisal roman FM (referenca na Fjodorja Dostojevskega), ki je v bistvu zgodba Raskolnikova v obliki kriminalke, v kateri je glavni lik preiskovalec Porfirij Petrovič.

Od Dostojevskega in Telesa do ruskih izrazov v trgovini in zdravstvu: Nove ruske knjige v slovenščini

Roman so prvič prikazali v filmu že v Ruskem imperiju leta 1909. Med mnogimi ekranizacijami, ki so sledile, izstopa zlati produkcija sovjetskega režiserja Leva Kulidžanova iz leta 1969. Knjigi so se poklonili tudi številni sodobni filmi. Med drugim je Dostojevskega močno cenil Woody Allen – očitne vzporednice z delom ruskega pisatelja je mogoče najti v filmih Zadnji udarec (Match Point, 2005) in Nerazumen človek (Irrational Man, 2015).

Zločin in kazen je močno vplival tudi na svet gledališča. Že v 19. stoletju so izvajali predstave po tem delu po vsej Evropi, v zgodovino se je najbolj vpisala postavitev Paula Ginistyja leta 1888 v pariškem Odeonu. Leta 2016 so v Moskvi predstavili muzikal Zločin in kazen, v Londonu pa so opero spremenili celo v rock muzikal.

Roman je navdahnilo delovno taborišče

Dostojevski je od leta 1850 do 1854 preživel štiri leta v težkem delovnem taborišču v Sibiriji, ker je širil prepovedano pismo znanega kritika in komentatorja Vissariona Belinskega. Grozote tega obdobja je opisal v romanu Hiša mrtvih. Tri leta je preživel v izgnanstvu v Sibiriji, kar je prav tako močno vplivalo na pisatelja. Dostojevski je zelo dobro občutil probleme tistega časa – vsesplošno revščino, naraščanje kriminala, težko popivanje – in jih je želel osvetliti v svojih delih.

Vendar pa mu okoliščine stalno preprečevale, da bi zares delal na svoji ideji. Kronično mu je primanjkovalo denarja, zato se je ujel v začaran krog pisanja del z zelo kratkimi roki, da se je preživljal. Leta 1865 je pisatelj predlagal Andreju Krajevskemu, uredniku vplivne literarne revije Otečestvennie zapiski (»Domovinski zapiski«), da bi izdal roman, »psihološko študijo zločina«.

Dostojevski Ilje Glazunova, 1962. Vir: Pavel Balabanov / RIA Novosti

Novela je sčasoma prerasla v obsežen roman. Dostojevski je pustil druga dela in se leta 1866 posvetil pisanju romana, ki je v serijah izhajal pri literarni reviji Russkij vestnik.  Kot je priznal sam, je Zločin in kazen pisal »kot obsojenec v delovnem taborišču«, med nastajanjem dela ni hodil ven in se ni z nikomer srečeval. Knjiga pa je takoj postala velika uspešnica.

Trije zločini in tri kazni

Do danes so preživeli trije zvezki zapiskov in opomb k Zločinu in kazni. V bistvu prikazujejo tri ročno napisane različice romana. Zvezki razkrivajo, da je še Dostojevski sam zelo dolgo iskal odgovor na glavno vprašanje romana: Zakaj je Raskolnikov umoril starko? Kaj je pripeljalo do shizme oziroma razkola (od tod tudi ime Raskolnikova) v duši glavnega lika romana?

Sankt Peterburg: Sprehod z Dostojevskim

Vsak zvezek je ponudil drugo razlago. V izvirni noveli je glavni lik ubil manjvredno bitje, da bi z denarjem prinesel srečo številnim čudovitim ljudem.

V drugi različici Raskolnikova še vedno vodijo domnevno humanistične ideje: z umorom naj bi rešil svet pred pohlepno in požrešno staro čarovnico, v dobro ponižanih in razžaljenih. Vendar je ta paradoksalna ideja o umoru v imenu ljubezni do drugih ljudi že nosila odtenke iskanja moči.

V tretji različici Dostojevski razširi zamisel in se odloči, da Raskolnikova uniči »Napoleonska ideja«: slo po tem, da odkrije, ali je sposoben ubijati in ali ima pravico do ubijanja.

Zvezki razkrivajo, da je imel Dostojevski dileme tudi glede konca romana. Po eni od različic v zapiskih se Raskolnikov celo odloči za samomor.

Ena »besedica« o Slovanih

Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.