Mojstrovina Mihaila Lermontova Junak našega časa je eden najvplivnejših in najimenitnejših ruskih romanov. V knjigi s petimi poglavji se vse vrti okrog Pečorina, v katerem je mogoče prepoznati onjeginovske in byronovske črte. Gre za enega najbolj neulovljivih literarnih junakov, ki mu ni nič na svetu sveto in se za dosego svojih ciljev poslužuje najbolj neokusnih manipulacij in laži.
Z ženskami se zgolj poigrava in manipulira, še več: tu in tam je do njih celo sovražno razpoložen, češ: »Ženske ne morejo brez sočutja« ali »Ženski um je mati vseh protislovij« in pa »Ženske ljubijo samo neznance«.
Ko prvič zagleda knežno Mary, se obregne samo ob njen videz – je to res odlika sodobnih razsvetljencev? Kaj pravite, sodobni bralci? Ni to rahlo žaljivo?
Kako ženski zmešati glavo?
Alexander Kott/Central Partnership, 2006
Zdolgočaseni in notranje razklan Pečorin se znajde v dolgočasnem zdravilišču, zato si čas popestri z »zalezovanjem« knežne. Z žaljenjem jo prisili, naj se mu pokori in mu v vsem ustreže. Tej manipulativni metodi danes rečemo nadlegovanje. Vsi na čajanki so bili navdušeni nad njeno pevsko točko, samo Pečorin je »na račun njenega glasu izustil nesramno opazko«. Mary se je sprva namrščila, potem pa se mu je »posmehljivo« poklonila. Pečorin je nato odvrnil, da ga je njen glas prijetno uspaval.
Gre za klasični primer poigravanja; malo pred tem je namreč knežni zaupal, da ga neustavljivo privlači. Feministična kritičarka Jacqueline Rose je zapisala, da »namen nadlegovanja ... ni samo nadzor nad ženskim telesom, temveč tudi nad umom ... ali, rečeno drugače, neizprosna zapoved: 'Ne drzni si pozabiti name!'«
Ker Mary manipulant več kot očitno zelo zanima in privlači, je njegovo zlonamernost mogoče razumeti tudi kot neprikrito flirtanje. Toda Pečorin gre še dlje. Po učni uri poigravanja jo zvleče na samo in ji »strastno poljubi ročico«. To ni nikakršen hipni navdih, temveč dolgoročna odločitev, češ: »Zvečer ji poslej ne bo ušel poljub na roko.« Več kot očitno si ima namen prilastiti njeno telo, začenši z njeno »ročico«.
Še malo, pa se te bom dotaknil
Alexander Kott/Central Partnership, 2006
Pečorin razkrije »vse svoje čare«, ko skupaj odjezdita v gore na ogled sončnega zahoda. Od ostale skupine ločena Mary med ježo čez gorski potok omedli in omahne v sedlu. In že je tu Pečorin, ki jo junaško objame okrog pasu, rekoč, »da bi se mu nedvomno izmuznila, če se ne bi oklenil njenega nežnega, mehkega telesa.« Na njegov poljub je odgovorila z drgetom.
Pečorin, čakajoč na pravo priložnost, dobro ve, kaj počne in kako si jo mora pokoriti.
Je knjiga še vedno aktualna?
Alexander Kott/Central Partnership, 2006
Junak leta 1840 izdanega romana ni požel pretiranega navdušenja; celo car Nikolaj II. ga je ozmerjal s podležem. Se današnjim bralcem resnično zdi, da je junak romana neotesani mačo, ali v njem vidijo še kaj več?
Lermontov je svojo literarno mojstrovino začinil s kompleksnim in nepredvidljivim junakom; knjiga ne trpi navijaškega bralca, ki bo v njej prepoznal zgolj širokoustenje omahljivca. Avtor nas prefinjeno opozori, da je junak žrtev lastnih zmot. Pečorin Grušnickemu očita, da se ima za literarnega junaka, sam pa ni čisto nič boljši, o čemer priča njegova misel: »Moj lik bi bil kot nalašč za peto dejanje.«
Kritik James Wood je zapisal, »da imamo opraviti z romantično parodijo«, v kateri se junak vztrajno, a neuspešno zoperstavlja byronovskim idealom.« Čeprav trdi, da mu ni mar, kaj si mislijo drugi, te druge kar naprej nadzira. Lermontov nas popelje v notranji svet tega šibkega in nesrečnega človeka ali, kot pravi filozofinja Judith Butler: površinski mačistični vzorec je posledica globoke žalosti.
Seznanite se še z 10 najbolj negativnimi ruskimi književnimi liki!