Znani ruski pisatelj Dmitrij Bikov je pripravil antologijo, v kateri je pojasnil, kako blizu sta bila takrat ljudem seks in smrt, na primeru umetniških del iz tistega časa. Knjiga nosi ime 'Marusja se je zastrupila: seks in smrt v 20. letih 20. stoletja' (Маруся отравилась: секс и смерть в 1920-е, ur. Jelena Šubina, 2018).
Po navadi po velikih spremembah sledi obdobje, v katerem ljudje postanejo razočarani in izgubijo iluzije. Tako je bilo tudi v porevolucijskih 20. letih 20. stoletja, piše Dmitrij Bikov: ta leta niso prinesla niti novih žanrov niti novih herojev, samo želo se je plodove ruskega srebrnega veka v poeziji in avantgarde v umetnosti. Po trdem vojnem komunizmu je prišlo obdobje gospodarske sprostitve – NEP – in ljudje so zapadli v razvrat.
»V zakonu in odnosih med spoloma se bliža revolucija, ki je v sozvočju s proletarsko,« je na Leninove besede spominjala znana nemška komunistka Clara Zetkin. Žal pa je bila žalostna resnica takšna, da se je spolna revolucija zgodila namesto in ne skupaj s proletarsko.
Zakon v Sovjetski zvezi: Temelj družbe ali zadovoljevanje nagonov?
V revolucionarnem obdobju naj bi se seks v zakonu »zgodil sproti, med stvarmi, za zadovoljitev čisto bioloških potreb«, je pisala revolucionarka in diplomatka Aleksandra Kolontaj. Pri tem sta bojda oba v procesu želela čim hitreje opraviti s to potrebo, da ne bi motila najpomembnejše stvari – »delo za revolucijo«.
Tudi NEP ni pripomogel k obnovi tradicionalne družine. Nasprotno, Bikov opisuje, da so se »spolne potrebe zadovoljevale brez predsodkov«.
Pozneje pa se je sovjetski vrh pokazal v bolj puritanski luči. Minister za ljudsko prosveto Lunačarski je pisal, da »... je v naši družbi edina pravilna oblika družine fleksibilna parna družina«, Lev Trocki pa je zatrjeval, da mora partija spremljati nravstveno čistočo.
Kam pelje svobodna ljubezen
Ideje o »svobodni ljubezni« so postale moda in eden od simbolov tega obdobja. Spolna privlačnost se je enačila z običajno lakoto, ki jo ljudje zadovoljijo brez moralnih spraševanj in slabe vesti.
Tako je na primer Aleksej Tolstoj v povesti Gad (Гадюка, 1928) opisoval, kako je bilo tiste čase zadovoljevanje potreb preprosto v navadi. Pomočnik šefa trusta je s sodelavko stopil na stran zaradi ene pomembne zadeve in rekel, da je »spolna privlačnost realno dejstvo in naravna potreba«. Predlaga ji, da vržeta čez ramo romantiko in jo brez posebnih ceremonij objame ter pritisne nase. Delavka pa se temu upira.
V praksi je svobodna ljubezen pripeljala v celo vrsto škandalov in razočaranj. Moški niso bili pripravljeni na to, da bi si tudi dekleta sama izbirala nove partnerje, ženske pa so bile prizadete, ker so pogrešale rituale zveze.
Družinski arhiv Lare Simonove/russiainphoto.ru
Pa vendar so se še nadaljevali eksperimenti, ki so odstopali od tradicionalnega razumevanja »družine«. Teoretika simbolizma Dmitrij Merežkovski in Zinaida Gippius sta začela odkrito živeti v troje z literarnim kritikom in urednikom Dmitrijem Filozofovim. Pesnik Vladimir Majakovski pa je živel skupaj s svojo muzo Lilijo Brik in njenim možem Osipom.
Razvrat in dolgčas
Zgodnja prenasičenost pripelje do dolgčasa, samote in tveganimi eksperimenti z lastnim življenjem, izpostavlja Dmitrij Bikov. Ko so v prvih letih preizkusili že vse, se je smrt začela kazati kot zadnje ostro občutje.
Delo Gleba Aleksejeva Zadeva o truplu (Дело о трупе) je napisano v obliki dnevnika dekleta Šure Golubove, ki je sebe pokončala, bojda zaradi nesrečne ljubezni. Ta povest pa ne govori niti o ljubezni niti o smrti, ampak o dolgčasu in nekulturi. Šura se ne ubije zato, ker bi ljubila, ampak zato, ker nima več kaj storiti.
»V tem smislu se je porevolucijsko rusko življenje izkazalo za veliko hujše od predrevolucijskega,« piše Bikov. Študenti na začetku stoletja so imeli upanje, stremeli so k revoluciji, »rdečim« študentom 20. let ali tovarniškim delavcem pa je ostalo samo še streljanje: »Vse ostalo so že probali, orožja pa je v državi zaenkrat dovolj.«
Jevgenij Zamjatin v povesti Poplava (Наводнение, 1929) opisuje popolno izgubo človeškega obraza. Poleg erotične obsedenosti in pogostih samomorov je bila ena od glavnih tem poznega NEP-a tudi izbruh kriminala. Glavni lik, Sofija, stara skoraj štirideset let, ubije Ganko samo za to, ker je ona mlada, lepa in ima srečo v življenju. Zato, ker je ona starejša in je njenega življenja konec.
Zamjatin v dveh fratah izvrstno povzame duh tega časa, meni Bikov: »Vso noč je bičal veter z morja naravnost v okno, steklo je zvenelo, voda v reki Nevi se je dvigovala. In kot da bi bila povezana z Nevo s podzemnimi žilami, se je dvignila tudi kri.«
Kakšno pa je bilo spolno življenje potem, ko je sovjetska oblast spet bolj poudarjala »tradicionalne« družinske vrednote? Vabljeni k branju članka Seks v Sovjetski zvezi: Miti in običaji