V okviru 34. Slovenskega knjižnega sejma, ki se je začel 20. novembra v Ljubljani, že tradicionalno potekajo tudi srečanja s pisatelji. Srečanje z Marino Stepnovo, avtorico Lazarjevih žensk, je potekalo v Ruskem centru znanosti in kulture v Ljubljani.
Roman Lazarjeve ženske Marine Stepnove je izšel znotraj serije Sto slovanskih romanov, mednarodnega projekta Foruma slovanskih kultur. Predstavlja nam zgodbo Lazarja Lindta, genialnega znanstvenika (izmišljena osebnost) in treh z njim povezanih žensk. Ljubezen do žene starejšega prijatelja brez otrok iz davnega leta 1918 bo za vedno ostala Lazarjeva osebna skrivnost, ljubezen do druge ženske – mlade Galine – pa Lindtu v odgovor prinese samo sovraštvo. Tretja »Lazarjeva ženska«, vnukinja Lidočka, je podedovala njegovo genialno naravo, vendar pa bo sanjala o samo eni stvari: da bi dobila svoj dom, poln topline in škripanja pravih desk na tleh. V slovenščino je roman prevedel Borut Kraševec, ki je bil tudi moderator srečanja z avtorico. Zaradi talenta in široke razgledanosti Boruta Kraševca, avtoričine iskrenosti in iskrenega zanimanja med bralci se je srečanje spremenilo še v delavnico pisateljskih veščin za začetnike.
»V preteklosti iščemo oporne točke, ki bi nam pomagale razumeti sedanjost«
Russia Beyond: Zakaj vas kot avtorico tako pritegne žanr sage?
Marina Stepnova: Radi beremo o ljudeh. Tudi avtor rad pripoveduje o zgodbah ljudi. Saga kot žanr ponuja dobro priložnost avtorju, da pove veliko zgodb naenkrat. Vendar pa Lazarjeve ženske niso čista saga. Žanr sage predpostavlja, da se dogodki vrstijo v kronološkem vrstnem redu, medtem ko v moji knjigi vlada velika zmeda v času in glavah. V romanu teče beseda o več družinah, ki so med seboj povezane, njihove zgodbe pa so povezane z zgodovino države.
Vaša knjiga v veliki meri pripoveduje o preteklosti. Zakaj tako zanimanje za preteklost v sodobni ruski književnosti?
Da, res je tako. Knjig o sodobni Rusiji skoraj ni. Stvar je v tem, da ne razumemo, kaj se sedaj dogaja v državi. Sodobna Rusija ima zelo veliko obrazov. Razcepila se je. Procese, ki potekajo sedaj, mi samo čutimo, ne moremo pa jih analizirati. Samo na podlagi čustev pa ni mogoče napisati prozo. Nismo pesniki. V preteklosti iščemo samo oporne točke, ki bi nam pomagale razumeti današnje dogajanje. Zmedeno obdobje sprememb še vedno traja. Enako kot so se resne knjige o revoluciji leta 1917 začele pojavljati šele v poznejših desetletjih, mislim, da se bodo tudi resne knjige o 90. letih in začetku 21. stoletja začele pojavljati šele čez nekaj desetletij.
Jaz imam tudi roman o sodobnosti, ki se imenuje Brezbožna uličica. Dogajanje je postavljanje v leto 2014, vendar je zanj zanimanje veliko manjše kot za Lazarjeve ženske. Menim, da je temu tako zato, ker bralec v literaturi išče nekaj drugega in ne tisto, kar ga tako in tako obkroža.
»Z veliko ogorčenostjo sem izvedela, da ženske ne morejo biti genialne«
Prevajalec Borut Kraševec o romanu Lazarjeve ženske:
Vsak roman mora imeti nek zanos, potisk, motor, ki pelje zgodbo naprej. V Lazarjevih ženskah je to genialnost. Ravno genialnost omogoča vse dogajanje v romanu. Genialnost je težko opisati. To, da se je avtorica odločila spopasti s to zahtevno nalogo, je zelo pogumno dejanje, kdo vendar bi lahko razložil, kaj je genialnost. Izredno težko je vstopiti v možgane genialnega človeka, če nisi genialen.
Russia Beyond: Zakaj ste se odločili, da napišete roman o genialnosti?
Najpogosteje bralci mislijo, da so Lazarjeve ženske zgodba o ljubezni in o domu. Deloma se je to uresničilo, vendar pa sem prvotno želela predvsem napisati knjigo o tem, kaj je genialnost in kako je biti genialen, če ti tvoj genij sploh ni potreben. Da, to je zelo zahtevna tema, saj genialnosti ni mogoče pojasniti. Bilo je veliko poskusov, da bi raztolmačila genialnost. Prebrala sem veliko literature o naravi genialnosti in na primer z velikim ogorčenjem izvedela, da ženske ne morejo biti genialne, ker jim primanjkuje neke kisline … Poskusila sem opisati dve naravi genialnosti. Genialnost Lazarja Lindta je v celoti v notranjosti. Ne moremo doumeti, kako delujejo znanstvenikovi možgani, tega se od zunaj ne vidi. Nasproti sem mu postavila vnukinjo Lidočku, ki pa ima telesno genialnost. Vendar sem želela pokazati, da gre v obeh primerih za zelo naporen dar. Genialnost je za človeka križ in ne blagoslov. Knjiga je bila napisana s tem namenom, vse ostalo so stranski učinki.
»Bralca zanima avtor, ki ima rad druge, ne pa sebe«
Koliko osebnega je v vašem romanu?
Ker predavam o veščinah pisanja, vedno prosim svoje slušatelje, naj ne pišejo o sebi, ker to močno izčrpa avtorja-začetnika. Prvič, le redki se lahko pohvalijo s tako neverjetno usodo, ki bi bila zanimiva za branje. Redkokdo je živel takšno življenje kot Hemingway. Pisateljevanje je obrt in kolikor je pisatelj sposoben ustvariti svet, ustvariti človeka, ki bi od vseh pridobil zaupanje, toliko dober je v tem poklicu. Kot avtorica si poskušam zastavljati zapletene poklicne naloge, ker mi je to zanimivo. Tisti, ki so osredotočeni nase, nimajo velikega uma in nimajo velikega talenta. Avtor, ki ima rad druge, ne pa sebe, je zanimiv za bralca. Seveda tudi jaz pišem iz sebe in o sebi, ampak to počnem na način, da lahko to v besedilu zasledijo samo moji bližnji. Če nočete, da vas bo bolelo, potem raje niti ne pišite! Avtor mora trpeti. Ni pa nujno, da piše o trpljenju. Pisatelj se mora znati oddaljiti od lastne bolečine in odstopiti pot domišljiji.
Berete kritike o svojih knjigah?
Da, berem kritike. Sprva so me kritični odzivi zelo ranili, a sem hitro postala Buda. Naučila sem se, da kritike ne jemljem osebno. Tudi jaz ne maram številnih knjig. Ne maram Dostojevskega, rada imam Lea Nikolajeviča Tolstoja. Toda to ne pomeni, da je Dostojevski slab pisatelj. Vesela sem, ko me hvalijo, prijetno je. Če je kritika konstruktivna, sem tudi za to hvaležna. Ko pa pišejo: »Fuj, kakšna tepka!«, se trudim, da si tega ne jemljem preveč k srcu.
Komsomolska pravda/Russian Look / Global Look Press
»Visoka umetnost brez obrti je grafomanija«
Kakšna je razlika med visoko umetnostjo in obrtjo?
Tukaj ne smemo narediti ostre ločnice. Visoka umetnost brez obrti je grafomanija (bolezensko obsesivno čezmerno pisanje, po možnosti nekoherentnih besedil, op. prev.). Duša drhti in trpi bolečine, pisati pa ne znamo. Dobrega pisanja se moramo učiti in tega se uči vsak pisatelj. To je dobro vidno pri pesnikih. Pesniki so znesli jajce in to takoj pred svetom obešali na veliki zvon. Vidimo, kako grozni so včasih zgodnji verzi izvrstnih pesnikov. Prozaiki pa uspejo zoreti in zažgati vse, kar so napackali v mladosti. Nasploh ni mogoče ustvarjati nobene vrste umetnosti brez obrti. Morate znati preobraziti svojo bolečino. Slog v sebi združuje tvojo osebno bolečino, osebni posluh, osebno načitanost … zlije se veliko različnih komponent, iz katerih potem nastane tvoj osebni slog.
Ruska bralka o romanu Lazarjeve ženske:
Všeč mi je bil jezik romana. Za mene kot človeka, ki živi v tujini in je govorjenje v več jezikih postala norma, mi je bilo zanimivo spoznati človeka, ki piše v tako čudoviti ruščini. To je pravi estetski užitek. V bistvu me niti ni toliko pritegnila zgodba, ampak to, kako avtorica piše.
Mateja Jančar – urednica zbirke 100 slovanskih romanov za Slovenijo:
Gre za zelo zanimiv, zelo fino berljiv roman. Zgodba te potegne vase, zlasti ta lep ženski aspekt. Meni je bil roman zelo všeč in strinjam se z besedami prevajalca Boruta Kraševca: roman ima res potencial, da bi postal bestseller v Sloveniji.
Knjiga Marine Stepnove je prevedena že v 26 jezikov.
Srečevanj z ruskimi pisatelji v Sloveniji še ni konec! 25. novembra ob 13.00 bo v okviru Slovenskega knjižnega sejma v dvorani M1 v Cankarjevem domu potekal pogovor z ruskim pisateljem Zaharjem Prilepinom. Tudi njegov roman Samostan je izšel v seriji Sto slovanskih romanov. Ob 14.00 bo pisatelj podpisoval svoje knjige v Veliki sprejemni dvorani.