Viktor Pelevin: Miti in manipulacije za razumevanje sodobne Rusije in večnih resnic

Viktor Pelevin, Generacija P, izsek s platnice knjige v ruščini

Wikipedija
Ugledni ruski pisatelj Viktor Pelevin filozofsko upodablja življenje v Rusiji in sporoča, da ljudje vedno živimo z nekimi miselnimi konstrukti in nikoli ne uzremo »čiste« resničnosti.

Za lažje razumevanje so na dnu prispevka tudi kratki opisi Pelevinovih glavnih del.

Viktor Pelevin je nekakšen guru ruskih bralcev, ki je 22. novembra dopolnil 56 let, kar je dobra priložnost, da namenimo nekaj besed vplivu njegovega ustvarjanja. Pred leti je bil na enem od odmevnejših portalov izglasovan tudi za ruskega intelektualca št. 1.

Fantazijska satira

Že več kot dve desetletji in pol osvetljuje kulturno življenje v državi, ki je imela težko zgodovino in tudi danes ne živi v idealnih družbeno-ekonomskih razmerah. Ustvarja mite in legende nove Rusije, meša brate Strugacki in Stanislava Lema ter vse skupaj marinira v Jorge Luisu Borgesu.

V žanru fantazijske satire se je to izkazalo za zmagovalno kombinacijo. Knjige so globoke, strupene, smešne in neskončno inovativne, povedne, pojasnjujoče, komentirajo realnost, o kateri sicer beremo v časopisih. Pelevin je zajel slabosti sodobne Rusije v vseh njenih barvah in zapletenosti, to pa je storil na način, da ni zapadel v slog zgodovinskih letopisov ali pocenskega posmehovanja aktualnim dogodkom.

Pelevin aktualno družbeno dogajanje postavi v abstraktno, metafizično področje. Vpeljuje starodavno filozofijo in teologijo, zato so sodobne zgodbe v njegovih romanih v dialogu z vsesplošno univerzalno perspektivo, za katero se izkaže, da je precej pomembna tudi pri obravnavi konkretnih primerov v resničnosti.

Njegovi romani temeljijo na enem filozofskem principu: ljudje živimo v svetu, ki je samo niz naših umetnih konstruktov, in obsojeni smo, da večno tavamo po njih, da ves čas zaman iščemo »pravo« resničnost.

Nobeden od svetov ni resničen, ampak hkrati ne moremo reči, da so lažni, vsaj ne dokler ljudje vanje verjamejo. Vsaka različica sveta tako obstaja samo v naših srcih in mislih, psihološke realnosti pa ne moremo označiti za lažno.

Napovednik za film po romanu Generacija P / Youtube

Srečevanje raznih svetov

Pelevinova mojstrovina Čapajev in praznota, ki je znana tudi kot prvi ruski zen-budistični roman, temelji na misli, da sta resnična in projicirana realnost neločljivi. Avtor uspešno ustvari te iluzije s spreminjanjem povečave in strukture izmišljenih leč, imenovanih »okno«, skozi katere svet vidijo junaki (in s tem tudi bralci).

Glavno dogajanje poteka na stičišču dveh svetov, nekje vmes med resničnostjo in prikazano resničnostjo, ravno tu je Viktor Pelevin v elementu, kot pesnik, filozof in prikazovalec običajnega življenja.

Teoretska delitev na dve domeni ustvari umetniške rezultate, avtor se lahko poigrava s temi svetovnimi nazori – če postavi enega na drugega, lahko dobi še tretji pogled na svet, ki se od prvih dveh razlikuje.

Pisatelj je doživel dve različni obdobji, pred in po perestrojki, zato tudi izbira like, ki hkrati živijo v dveh različnih svetovih. Sovjetski uradniki v zgodbi Princ Gosplana živijo alternativna življenja v računalniški igrici. Lumpen iz zgodbe Dan buldožerista se izkaže za ameriškega vohuna, kitajski kmet Zhuang je voditelj iz Kremlja, sovjetski študent postane volk. (V Čapajevu in praznoti pesnik-disident Praznota hkrati živi v času državljanske vojne, kjer se bori s slavnim borcem Čapajevim, in v psihiatrični bolnišnici na začetku 90. let 20. stoletja, kjer sodeluje v novi eksperimentalni terapiji, op. prev.). Mej med temi svetovi ne moremo prečkati, saj so ti svetovi samo projekcije iz naše zavesti, rad spomni budistični avtor.

Iz enega v drug svet pridemo samo tako, da spremenimo sebe, doživimo metamorfozo. Osebna evolucija je edina pot do preživetja, ko se realnost, za katero mislimo, da jo poznamo, v resnici nenehno spreminja in naključno menja prejšnjo.

Večne teme

Družbeni vidik pa je samo en vidik Pelevinovega dela. Sklicevanje na sodobno dogajanje je postavljeno v kontekst večnega, Pelevinovi junaki pa težijo ravno k temu, da bi razumeli večne stvari. Dogodivščine, ki odpeljejo zavest s poti resnice, ki je ni mogoče opisati z besedami, a jo je vseeno potrebno opisati in razumeti, so glavno gonilo vseh Pelevinovih del. A vendar to še ni vse, stvari niso tako preproste.

Pelevin, kot mnogi avtorji, vse vidi, vse ve in v nič ne verjame, vendar pa, za razliko od mnogih pisateljev postmodernizma, ponudi tudi žarek upanja. Črpa iz filozofije Platona in nam zagotavlja, da onkraj realnosti, ki jo vidimo in v kateri bomo v najboljšem primeru »obtičali v groznem prometnem zamašku v temnordečem Porscheju«, obstaja še ena resničnost.

Kakršnakoli je že in kakorkoli ji bomo že rekli, v njej je upanje. To je Pelevinovo darilo zvestim bralcem, ki so kot Pelevinovi junaki, »smo hočejo lepo – nekaj, kar bo vse spremenilo«.

Priljubljen tudi na Zahodu

Pelevin si je ustvaril ime tudi v zahodnih založniških krogih, kar pa nima zveze z drugačnostjo njegovih kulturnih korenin. Berejo ga v številnih prevodih in ga hvalijo kot sodobnega avtorja v Veliki Britaniji, ZDA, Franciji in Japonskem, kjer je še posebej priljubljen. Velik uspeh mu je prinesel tudi Čapajev, čeprav so tu prisotne specifične sovjetske reference, ki jih na Zahodu razumejo le redki.

Z dobrimi prevodi je Pelevin prišel v vrh mojstrov domiselnega, filozofskega, fantastičnega realizma, s katerim 21. stoletje postaja boljši in zanimivejši čas, ki ga je vredno živeti.

Aleksander Genis je rusko-ameriški pisatelj, poročevalec in kolumnist ruskega časnika Izvestija.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Viktorja Pelevina lahko beremo tudi v slovenščini: prevedena so dela Omon ra, Čapajev in praznota, Čelada groze, Puščavnik in Šesteroprst, Sveta knjiga volkodlaka (Borut Kraševec) in Življenje žuželk (Lijana Dejak). Predvidoma prihodnje leto bo izšla tudi Rumena puščica, ki jo prav tako prevaja Kraševec.

Spoznajte še: Venedikt Jerofejev, ruski pisatelj, ki je spodbujal k pitju na vlaku

Kratki opisi nekaterih Pelevinovih del:

Omon ra: »Omon Krivomazov v svojih najstniških letih spozna, da je človek lahko zares svoboden le v breztežnosti, v stremljenju proti vesolju, osvobojen od države, družbe in dogajanja na Zemlji. To spoznanje botruje njegovi odločitvi, da se vpiše na akademijo za bodoče pilote. Generali, ki poučujejo mlade upe, prepoznajo njegovo željo po vesolju in ga izberejo kot glavnega kandidata za polet na Luno. A polet bo poleg izpolnjene želje tudi njegovo sklepno dejanje, saj je raketa s katero bo letel nepovratna, njegov edini izhod pa je naboj v revolverju. Pelevinova zgodba prikaže absurdnost ustroja bivše Sovjetske zveze in tragikomičnost obsedenosti s herojskimi dejanji, ki jih skuša vladajoča oblast v kar najboljšem vidiku predstaviti ljudstvu. Seveda z namenom poveličevanja države in oblasti same. Ne skrbite, Pelevin se teme loti komično in nekaj prizorov iz knjige vas lahko resnično nasmeje do solz.« (MŠ, Mestna knjižnica Ljubljana)

Čapajev in praznota: »Resničnost je le iluzija, ne le postkomunistična v Rusiji, ampak nasploh, sporoča Pelevin s svojim večplastnim romanom. Glavna junaka sta Čapajev in Praznota, prvi je zgodovinski lik mitskih razsežnosti, vojaški poveljnik Vasilij Čapajev, drugi pa njegov pribočnik Peter Praznota, razcepljena osebnost, je pesnik in nori literat iz zaprtega oddelka psihiatrične bolnišnice. Prehodi med osebnostmi, zgodovinskimi obdobji, preteklostjo in prihodnostjo, stanjem budnosti in sanj so značilnost tega romana. V iskanju absolutne svobode od umišljene resničnosti si Pelevin pomaga z izročilom budizma, ki kot ultimativno in končno svobodo predstavi popolno praznoto.« (Mestna knjižnica Ljubljana)

Rumena puščica bi bila strašljiva zgodba, če potniki na enosmernem vlaku na uničen most ne bi bili tako vzhičeni zaradi celotne zadeve. Puščica je v bistvu težka metafora vsakdanjega absurda, da se ljudje lahko navadijo in sprejmejo čisto vse. V slovenskem prevodu se bo predvidoma pojavila leta 2019.

Sveta knjiga volkodlaka: »A Huli, na videz najstnica, v resnici pa 2000 let stara prostitutka, preživlja dneve v zanemarjenem Bitcevskem parku v Moskvi, ponoči pa preži na tuje bankirje in investitorje v prestižnem hotelu Nacional. Ko jih zvabi v posteljo, se izkaže, da gre pravzaprav za nadnaravno bitje, lisico, ki nenadoma iztegne svoj košati rep in projicira mesene fantazije svojim klientom v možgane.« (Bukla)

Čelada groze: »Poznate staro antično zgodbo o Ariadni in njenem klobčiču, s katerim je Tezeja rešila pred Minotavrom? Zdaj je pred vami njena radikalna prenova, v kateri osrednjo vlogo ohrani labirint, ki se razraste v podobi blodnjaka svetovnega spleta. Prek njega se povezuje osem osamljenih neznancev, ujetih pred zasloni računalnikov: Ariadna, Organizm, Nutscracker, Romeo-y-Cohiba, Monstradamus … Bodo pod nadzorom neznane in nedoločljive Čelade groze, ki režira dogodke v hipnotičnem in z informacijami zasičenem sodobnem času, spoznali resnico? Če vam je ta knjiga všeč, preberite še knjigo Življenje žuželk.« (Bukla)

Puščavnik in šesteroprst: »Kratka pripoved Puščavnik in Šesteroprst (1998) velja - kljub zanemarljivemu obsegu - za eno temeljnih del sodobnega ruskega avtorja Viktorja Pelevina. V zgoščeni obliki vsebuje vse, kar je zanj najznačilnejše: na idejni ravni iskanje duhovne svobode in zavračanje obstoječega družbenega reda, na formalni pa nizanje duhovitih dialogov in refleksivnih metafor, podkrepljenih s potujitvenim učinkom. Puščavnik (duhovni učitelj) in Šesteroprst (njegov učenec) sta piščanca na kurji farmi, ki skušata ubežati skupni piščančji usodi (zakolu) ob pomoči duhovnega razvoja. Poleg nje najdemo v knjigi tudi literarizirani esej iz knjige Generation P, z naslovom »Identializem kot višja stopnja dualizma«, ki je bil za potrebe prevoda nekoliko prirejen.« (Primus)

Generacija P: »Roman je postavljen v Moskvo v času Jelcina, v začetku 90. let 20. stoletja, ko sta vseprisotna kaos in korupcija. Protagonist Babilen Tatarski, diplomant in pesnik, se zaradi razpada Sovjetske zveze znajde na ulici in kmalu spozna svoje pravo poslanstvo: ustvarjanje ruskih različic zahodnih reklam. Toda bolj ko postaja uspešen kot tekstopisec, bolj išče smisel v kulturi, ki jo sedaj določata materializem in osebni užitek. Želi raziskati sile, ki določajo hotenja posameznika in ustvarjajo kolektivna prepričanja v tem postsovjetskem svetu. Med svojim iskanjem Tatarski odkrije naključja, ki napeljujejo na vzorce, ti pa namigujejo, da ima kaos življenja v ozadju skrit smisel …« (Wikipedija)

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke