Ruski pisatelj, ki je spodbujal k pitju na primestnem vlaku: Venedikt Jerofejev

Oboževalci Venedikta Jerofejeva ob 60-letnici pisateljevega rojstva na primestnem vlaku Moskva-Petuški

Borisa Kavaškina/TASS
Ob 80. obletnici rojstva pokojnega pisatelja Venedikta Jerofejeva smo se spomnili na življenje ruskega glasnika pitja in obupa ter njegov znameniti roman Moskva-Petuški, ki je odražal razmišljanje prebivalcev pozne Sovjetske zveze.

Pisatelj Venedikt Jerofejev ni napisal veliko književnih del, so pa tiste knjige, ki jih je napisal, spodbudile Ruse k razmisleku o sebi in svojih življenjih. Poznal je sovjetsko življenje s perspektive navadnega delavca. Osebno je delal kot nakladač, kopač v geološki odpravi, hišnik v ustanovi za treznjenje, gradbeni delavec in žičar. Vse te službe so vključevale redno popivanje in Jerofejev temu ni kaj dosti ugovarjal.

»Vsi bomo iskreno pomrli«

Kako je Jerofejev sploh prišel do tega, da se je tako ukvarjal z »najljubšo rusko aktivnostjo«? V šoli je imel same petke, zato se je lahko vpisal na Moskovsko državno univerzo brez sprejemnih izpitov. Na univerzi pa je bil priča zatiranju intelekta in klečeplazniškemu sledenju ideologiji Komunistične partije. Kmalu so ga z univerze izključili, ker ni hotel obiskovati vojaške vzgoje. Potem se je poskušal vpisati še na eno drugo univerzo, kjer je preživel samo eno leto. Na koncu so ga sprejeli na Državni pedagoški inštitut v Vladimirju, kjer je zaradi svojega znanja in popivanja postal legenda med študentskimi kolegi.

Venedikt Jerofejev v mladih letih

Njegova prijateljica, pesnica Olga Sedakova, razlaga: »Njegovo pitje je bilo simbolične narave […] Zavestno se je odločil, da zavrača družbeno strukturo, konformizem ga ni mikal. Mnogi prijatelji in mlajši oboževalci so pustili vse – šolo, družino, službo – in sledili njegovemu načinu življenja. 'Vsi bomo iskreno pomrli.'«

Ko so Jerofejeva izključili še s pedagoškega inštituta v Vladimirju, ker je kolegom v skupini bral Biblijo in pisal protisovjetsko poezijo, je mladega uporniškega pisatelja začel opazovati KGB. Poleg Biblije je poznal tudi latinščino, oboževal je klasično glasbo in književnost, ki je ni bilo v sovjetskih univerzitetnih učnih načrtih. Jerofejev je svoje znanje delil s svojimi kolegi delavci, prijatelji in znanci, tako je nastal nekakšen notranji krog okoli pisatelja.

Zaporu se je izognil, spet, s popivanjem. Ko so KGB-jevci vprašali Vladimirja Muravjeva, kaj počne njegov prijatelj Venedikt Jerofejev, jim je odgovoril: »Cel dan pije, tako kot vedno.« Bojda so potem tajne službe pospravile gradiva o pisatelju in se nehale ukvarjati z njim. Venedikt je veliko vlagal v prikrivanje svoje prave narave, k temu pa je pripomoglo podpihovanje raznih mitov, ki so se pojavljali znova in znova.

Dejstva in fikcija

Roman Moskva-Petuški je najprej zaslovel med samizdatom 70. let 20. stoletja, še večjo priljubljenost pa je dosegel po uradni objavi konec 80. let. To je bila pripoved »o moškem, ki se je napil na vlaku«, s čimer so se lahko sovjetski ljudje hitro poistovetili. Avtor je grenko pripomnil, da nihče ni res razumel, kakšna tragedija v resnici stoji za to knjigo. Ljudje so mislili, da gre samo za duhovito zgodbo, ravno tako so obravnavali delo in avtorja.

Viktor Kulle, pesnik in znanec Jerofejeva, se spominja nekega literarnega večera iz leta 1987: »Ljudi se je otepal kot nadležnih muh, bilo je očitno, da je utrujen. Mnogi pa so mislili, da morajo pri pogovoru z njim obvezno naglas preklinjati in mu ponujati pijačo …«

Jerofejev je poskušal zmesti svoje oboževalce z ugankami, okoli svojih del je gradil cele mite. Zabavno je to, da si je te mite izmislil samo zato, da bi ljudje iskali nekaj, česar sploh ni bilo. Mimogrede, takšni vzorci so se nenehno pojavljali pri tradicionalnih ruskih ljudskih pravljicah.

Prvič: V Moskva-Petuški naj bi obstajalo poglavje, ki je bilo sestavljeno samo iz obscenosti, a so bile potem te odstranjene in je od poglavja ostala samo še ena poved: »Spil sem na eks.« Filologi so na dolgo in široki iskali to izgubljeno poglavje, ki sploh ni nikoli obstajalo. Še en mit se tiče domnevnega romana Dmitrij Šostakovič, ki ga je Jerofejev bojda izgubil na vlaku. Sošolec Jerofejeva Slava Len je celo objavil odlomek iz romana, vendar so literarni zgodovinarji trdno prepričani, da gre za potegavščino.

Olga Sedakova, pesnica in prijateljica Venedikta Jerofejeva

Govori se, da je Jerofejev spravil na tisoče ljudi v popivanje. Sedakova pravi, da je bil njegov učinek podoben kot pri Goethejevem Trpljenju mladega Wertherja, ki je konec 18. stoletja povzročilo epidemijo samomorov. Moskva-Petuški je na isti način spravljal ljudi v alkoholizem: »Tisti mladi ljudje, ki romana niso prebrali dovolj pozorno, so ven izvlekli najlažji življenjski recept: napijaj se in pljuvaj po družbeni lestvici.«

Mogoče fin-de-sieclovski odnos ob koncu sovjetskega obdobja ni več imel smisla v novem življenju – tega je Venedikt smrtno sovražil in z njim ni hotel imeti opravka.

Sedaj pa spoznajte še drugega Jerofejeva – Viktorja, ki je nedavno gostoval na ljubljanskem »filofaksu«.

Preberite tudi mnenje, zakaj je Rusija tako prekleto depresivna.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke