»Vse se začne pri Plašču«: Nikolaj Gogolj še danes ostaja vpliven pisatelj

Nikolaj Vasiljevič Gogolj, ruski pisatelj ukrajinskega porekla, v portretu-ilustraciji iz 19. stoletja.

Nikolaj Vasiljevič Gogolj, ruski pisatelj ukrajinskega porekla, v portretu-ilustraciji iz 19. stoletja.

H.-D. Falkenstein/imagebroker.com/Global Look Press
31. marec je tudi rojstni dan velikega pisatelja Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, ki ga navadno uvrščamo med glavne ruske klasike. Sodobni ruski pisec Jevgenij Popov v prispevku sporoča, da Gogolj s svojim humanizmom še danes vpliva na mlade ustvarjalce, ki izzivajo strastne reakcije in goreče debate v sodobni družbi.

Zlati vek ruske literature v 19. stoletju so zaznamovala svetovno znana imena, kot so Puškin, Dostojevski, Tolstoj, Turgenjev in seveda tudi Gogolj.

Nikolaj Gogolj se je rodil leta 1809 in ni živel niti 43 let. Zaslovel je z Večeri na pristavi blizu Dikanjke, zbirko večinoma smešnih zgodbic o življenju v Ukrajini. Pozneje je posvetil svoje pisanje »malemu človeku«, pogosto je bila v središču družbeno nepomembna oseba, ki jo je zatiral birokratski sistem. Njegov dober občutek za satiro je našel svoje mesto v komediji Revizor in romanu Mrtve duše, ki sta zajela življenje in razmišljanje provincialnih posestnikov in uradnikov. Sploh Revizor je bil v Ruskem imperiju prava senzacija. Premiero si je ogledal celo car Nikolaj I., ki je po predstavi rekel: »Vsem je dal svoje, tudi meni.«

Pri Gogolju so bili pravo darilo njegovi liki: Ni samo kopiral ljudi iz resničnega življenja, dodajal je tudi čisto izmišljene osebe, da bi bolje poudaril globine človekove narave. Njegovi osrednji liki so sčasoma postali tako znani kot pregovori (npr. Akakij Akakijevič, op. ur.), s čimer se lahko pohvalijo le redki ruski pisatelji. Težko najdemo še koga v ruski književnosti, ki bi na takšen način opisoval človekovo notranjost in vsakdanje tegobe človekovega obstoja.

»Vse se začne pri Plašču«

Ruska znamka v čast delu Plašč ob 200. obletnici rojstva Nikolaja Gogolja.

Izrek, da se »vse začne pri Gogoljevemu Plašču«, še kako drži, saj je avtor fantastične pripovedi o plašču ubogega uradnika pisatelj za vse čase. Začel je razpravo o skrivnostni ruski duši, ki so jo nadaljevali drugi avtorji 19. stoletja, kot so Dostojevski, Tolstoj in Leskov. S svojim vplivom je utrl pot tudi zahodnim pisateljem 20. stoletja, kot so James Joyce in Franz Kafka, Ernest Hemingway, George Orwell, William Faulkner in mnogi drugi. Pomemben ruski filozof Nikolaj Berdjajev je davnega leta 1918 opozoril, da je že Gogolj razkril »eksistencialne pošasti«, ki so jih pozneje upodobili Pablo Picasso in drugi modernisti, ki so resničnost razcepljali na posamezne sestavne dele. Danes imajo Gogolja za božanstvo mladi ruski pisci, ki v sodobni družbi izzivajo strastne rekcije in goreče debate.

Svoje glavno delo, prvi del Mrtvih duš, je končal, še preden je imel 33 let. Takrat se je satirik v njem umaknil moralistu in postal je znatno drugačen Gogolj. Ponižno je utrdil tla pravoslavju, avtokraciji in tradicionalnemu ruskemu načinu življenja. Ta dva Gogolja sta definirala glavni smernici ruske literature.

Gogolj je porodil pridigarje in komedijante

Ruska znamka s prizorom iz Revizorja ob 200-letnici Gogoljevega rojstva.

Pri razvoju ruske literature lahko govorimo o dveh pomembnih smernicah, ki ju je začrtal ravno Gogolj: ena je stala za izobrazbo in moralo, druga je bila t. i. »kultura smeha« (pojem akademika Dmitrija Lihačova). Obe sta dosegli velike uspehe. »Pedagogi« so na primer Lev Tolstoj, Aleksander Solženicin, Vasilij Grossman in pisatelji, ki so se pojavili v poznem sovjetskem obdobju in so pozivali k »vrnitvi k rodni grudi«. Med »zasmehovalce« pa so spadali Mihail Zoščenko, Mihail Bulgakov, dramatik Nikolaj Erdman, absurdisti na čelu z Daniilom Harmsom, ki je bil ubit v zaporu, Vasilj Aksenov in ugledni »underground« pisatelj Venedikt Jerofejev, ki je v svojem znamenitem delu Moskva Petuški opisal mistično potovanje alkoholika po Brežnjevi Rusiji in mu nadel »gogoljevski« podnaslov »poema«. Vsi ti avtorji, ki so v Rusiji zasloveli šele po perestrojki, so nadaljevali močan gogoljevski trend v skladu z duhom tistega časa. Tudi konceptualisti in »soc art« umetniki, ki so se pojavili v 70. letih v Sovjetski zvezi, so del Gogoljeve dediščine.

Opisana »kultura smeha« je naši novi literaturi gotovo bližje kot stara poučna literatura, ki so jo kompromitirala dolga leta sovjetske propagande. Po koncu totalitarizma komunistične države so bili namreč bralci že alergični na kakršnokoli pridiganje. Rusija je doživela nekaj podobnega kot Nemčija po vojni, ko je Theodor Adorno rekel, da »ne more biti poezije brez Auschwitza«. Šlo je za sestavni del »zdravljenja« države, obnovo humanističnih vrednot, ki naj bi jih »ukinili« boljševiki med gradnjo novega sveta.

Humanistične vrednote so večne

Čičikov in Nozdrjov, Mrtve duše.

Ampak humanistične vrednote so večne in tu najdemo še eno Gogoljevih lekcij. Zdi se, da to zelo dobro razume mlajša generacija pisateljev, ki je že označena kot generacija "novih realistov". Vzgojeni so bili v svobodni Rusiji in združujejo obe Gogoljevi smernici. Na voljo jim je učenje tujih jezikov, do katerih njihovi predniki niso imeli dostopa, uživajo popolno svobodo govora, odsotnost cenzure, imajo boljše možnosti za potovanje po vsem svetu – zadržijo se na primer lahko v Gogolju tako ljubem Rimu, kjer je celo napisal Mrtve duše – lahko berejo knjige, ki so bile prepovedane, in z vsem tem tako ustvarjajo novo vrsto literature. Jasno vidijo, kaj je narobe z novo družbo in še zdaleč ne sodijo v skupino konformistov, vendar hkrati niso "uporniki" v smislu 20. stoletja (anarhisti, hipiji, francoski revolucionarji iz leta 1968).

Ti mladi ustvarjalci so pisatelji, ki menijo, da obstaja prostor za pridiganje v novinarstvu, družbenem in političnem pisanju ter medijih, vendar pa je vsaka "neposredna akcija" po njihovem odgovornost civilne družbe. Mnoga imena še niso zelo znana široki publiki, ampak – verjemite – prihodnost bo njihova. Zato bomo omenili le nekaj odličnih umetnikov: Zahar Prilepin, Aleksander Karasjov, Dmitrij Falejev, Vladimir Lorčenkov, Tatjana Zamirovska, Petr Orehovskij, Anton Necčajev, Ivan Klinovoj, Aleksander Silajev, Jevgenij Bevers, Aleksander Karasev, Andrej Muhin, Marta Ketro , Aleksander Snegirev in Viktorija Lebedjeva. Priporočamo, da si kakšno ime pribeležite, za vsak primer. Konec koncev, dobrih piscev vedno manjka.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Spoznajte tudi Maksima Gorkega, ki velja za enega od utemeljiteljev sovjetske socialistične književnosti, ali Viktorja Jerofejeva, ki je lani gostoval v Sloveniji.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še: