Osem ruskih knjig, ki vam bodo pomagale najti smisel življenja

Goskino/Telekanal Rossija
Ruski pisci so mojstri v preučevanju ključnih vprašanj človeškega obstoja. Če iščete odgovore, so to zagotovo prave knjige za vas. Če drugega ne, boste smisel našli v samem branju.

Če preberete kateri koli znan roman iz 19. stoletja, boste zagotovo v njem našli like, ki razmišljajo in iščejo svoje poslanstvo na tem svetu. Mnogi ga najdejo v različnih vrstah služenja: Bogu, družbi ali družini.

Ivan Gončarov: Oblomov (1859)

Prizor iz filma.

Lenarjenje in nedelo sta bili glavni lastnosti osebnosti Oblomova in njegovo življenje je bilo popolnoma nesmiselno. Več let je preležal na kavču, postal je metafora za lenivca in celo aforizem. Njegov rival in prijatelj Andrej Štolc je bil ambiciozen in smisel našel v samouresničevanju in izpopolnjevanju samega sebe. Njegovo obnašanje pa je postalo mehansko in zato ni mogel doživeti prave ljubezni. Edina močna in iskrena oseba v romanu, ki zna ljubiti, je Olga, ženska, ki uspe Oblomova izvleči iz njegovega območja udobja.

Ivan Turgenjev: Očetje in sinovi (1862)

Turgenjev je bil prvi pisec, ki je definiral večni problem očetov in sinov: starejša generacija nikoli ne bo razumela mlajše. Glavno vprašanje, zaradi katerega se njihova mišljenja razlikujejo, je dojemanje smisla življenja.

Vasilij Perov, Ostareli starši na grobu svojega sina, 1874.

Starejša generacija med glavne vidike življenja uvršča ljubezen, srečo ter uživanje v umetnosti in naravi. Sinovi pa zavračajo "stari svet", celo ljubezen in se želijo posvetiti "koristnim" stvarem. Glavni junak romana je nihilist Bazarov, ki želi postati zdravnik. Pripravljen se je odpovedati ljubezni, da ne bi postal suženj strasti.

Ko ga njegova izvoljenka Ana Odincova vpraša, kakšno prihodnost vidi zase in kdo pravzaprav je, ji ta odgovori le, da je zdravnik. Namenoma ne želi govoriti o globljem smislu življenja, ker meni, da človek ne potrebuje "teh abstrakcij", da bi imel "kos kruha".

Fjodor Dostojevski: Bratje Karamazovi (1880)

V naših prispevkih o ruski književnosti smo že večkrat omenili, da je ta roman ena od najpomembnejših ruskih knjig o Bogu. Zdi se, kot da je se celotno iskanje smisla pravzaprav začelo z Dostojevskim. Njegova peterburška depresija ga je vodila do razmišljanja o razlogih in smislu človeškega življenja.

Lev Tolstoj: Vstajenje (1899)

Prizor iz filma, 1960.

Tolstoj je menil, da je to njegov najboljši roman in se je jezil, kadar so ga ljudje hvalili zaradi Vojne in miru. Pisatelj je roman Vstajenje pisal kar 10 let. V romanu definira eno od svojih najpomembnejših idej: proti zlu se ne moremo boriti z zlom. Neka ženska je bila po pomoti obsojena na zaporno kolonijo v Sibiriji. Član porote knez Nehljudov prepozna krivico in ji poskuša pomagati. Izkaže se, da jo je pred desetimi leti prav on zapeljal in zapustil. Odloči se, da se bo odkupil za svoj greh.

Maksim Gorki: Na dnu (1902)

Potepuh Luka pride v sirotišnico in spozna različne ljudi in njihove življenjske zgodbe. Vse jih posluša in jim skuša nuditi podporo. "Meni je vseeno. Tudi prevarante spoštujem. Po mojem ni slabih bolh, vse so črne in vse skačejo," pravi.

Prizor iz gledališke predstave v Moskovskem umetniškem gledališču.

Samo kadar se človek znajde na dnu družbe, najde svoj pravi obraz. Luka verjame, da je nudenje pomoči tistim, ki jo v stiski, najvišja oblika morale, ne glede na to, kdo je ta človek. "Vsi smo le ljudje. Pretvarjaj se kolikor hočeš, delaj se neumnega, kakor znaš, vendar si se rodil kot človek in kot človek boš umrl. Gledam in vidim, kako so ljudje vedno pametnejši in vedno bolj zaposleni, živijo pa vedno slabše in še naprej poskušajo napredovati."

Andrej Platonov: Izkop (1930)

Ta antiutopija zastopa pesimistični pogled na svet, v katerem nič nima smisla. Delavci gradijo dom za srečno proletarsko prihodnost. So kot stroji in odpočijejo si le, ko jejo in spijo. Izgledajo, kot da nimajo nikakršnih občutij. Platonov imitira uradni sovjetski jezik in celo njegovi liki govorijo kot tisti, ki podpisujejo nesmiselne dokumente s preobsežnimi formulacijami.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Mihail Bulgakov: Mojster in Margareta (1940)

Kaj se zgodi, če knjiga postane smisel življenja nekoga? Če Mojster napiše nekaj, kar mu zares pomeni, to lahko postane vprašanje življenja in smrti, celo, ko Margareta sklene dogovor s hudičem, da bi knjiga živela. "Rokopisi ne govorijo," junaki iz knjige pa so resničnejši od ljudi, ki so duševno mrtvi. Na koncu večne sile odločajo o Mojstrovi usodi in njegov trud je nagrajen z večnim življenjem.

Venedikt Jerofejev: Moskva-Petuški (1970)

V tem surovem svetu ni prostora za glavnega junaka te knjige, Veničko, in njegovo dušo, ki je čista kot novorojenčkova. Kritiki menijo, da Venička z vlakom ne potuje k svoji ženi in otroku, ampak k Bogu. Trpi kot Jezus in ves čas razmišlja o vprašanjih življenja in smrti. "Mar ni človeško življenje trenutno opijanje duše? In obenem pomračenje duše? Vsi mi smo kot pijani, vsak na svoj način: nekdo bolj, nekdo manj." Avtor je dejal, da roman oz. poema ne govori o alkoholizmu, ampak gre za protest proti družbenim normam.

Kliknite tukaj in izvedite, kateri ruski romani vam lahko pomagajo poiskati Boga.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še: