Najbolj znana predstavnica iz družine ruskih zimskih pokrival je seveda kučma – ušanka. Njen daljni prednik treuh je bil zelo priljubljen že v 17. stoletju. Okroglo krzneno pokrivalo, najpogosteje iz ovčjega krzna, je imelo spredaj široko krzneno obrobo, zadaj širok zadek do ramen, na bočnih straneh pokrivala je bila zaščita za ušesa. Za zaščito pred vetrom in mrazom so jo pod vratom pritrdili na naramnice. Treuh je bil posebej priljubljen v osrednjih in severnih predelih države, kjer so bile najbolj mrzle zime. Mogoče še ne veste za paradoks, da se v Sibiriji lažje prenaša zimo kot v srednjem pasu Rusije, zaradi manjše vlage.
Kučma, kot jo poznamo danes, se je pojavila dokaj pozno. Po revoluciji leta 1917 se je pri enotah Bele armade pod vodstvom Kolčaka pojavilo praktično pokrivalo norvežka po zgledu norveških osvajalcev skrajnega severa. Ta pokrivala so imela podaljšana ušesa, na koncu lahko tudi vrvici, ki ste ju zvezali skupaj pri vratu za zadrževanje toplote ali pa kar na vrhu. Pozneje so jih prevzeli tudi borci Rdeče armade in do tridesetih let so postala že praktično takšna, kot kučme ušanke danes.
Med drugo svetovno vojno v Sovjetski zvezi (1941-1945) so cele tovarne krzna prekvalificirali in so se ukvarjale samo s šivanjem ušank za potrebe na fronti. Kučme ušanke so postale čudežna oblikovalska zamisel, ki se je ohranila do danes v raznoraznih barvnih kombinacijah (še danes imajo policisti sive, pripadniki flote pa črne ušanke). Ker so morali vojaki biti na straži na mrazu, hkrati pa niso smeli imeti pokritih ušes zaradi skuha, so si začeli dajati na glavo prevelika pokrivala, ki so se spustila mimo ušes in jih rešile pred zmrznitvijo.
Eugene Zelenko/Wikipedija/CC BY-SA 4.0
Kučma ušanka je potem preskočila iz vojaške garderobe v civilno. V Sovjetski zvezi so krznene, jelenje, bobrove, pižmovkine in druge kučme skoraj vsi moški prebivalci. Manjšina je od sredine 70-ih nosila tako imenovane petuške, vezana pokrivala z globokim vrhnjim delom, ki so spominjala na petelinov greben. Posebej priljubljene so bile petuške z napisom »Sport« ali podobo jelk in jelenov, pogosto so imele cof ali volnene vrvice s cofki. Postale so tako modne in prepoznavne, da so tudi ruski športniki v opravi za 21. zimske olimpijske igre v Vancouvru dobili volnene kape s cofi.
Nekoč ni bila nič manj priljubljena niti kubanka, ki je prišla v Rusijo iz srednje Azije in Kavkaza, najbolj značilne pa so bile za kubanske kozake iz regije Kuban (od tod tudi ime). Klasična kubanka je ravna, ploski vrhnji del je narejen iz volne karakul. V Sovjetski zvezi je bila zelo priljubljena ženska različica iz dolgodlakega krzna ali srebrne lisice, ki so jo vzljubili kostumografi v filmski hiši Mosfilm – med drugim jo nosi junakinja slavnega novoletnega filma Ironija usode.
Alexander Kiyan/rkka.ru/Wikipedija/CC BY-SA 3.0
Kubanke so v novejših časih spet prišle v modo in mnogi jih pogumno jemljejo iz maminih omar ali steklenih kozarcev (tako se bolje ohranjata oblika in krzno), nadenejo si jih skupaj s klasičnim plaščem ali plaščem brez ovratnika v slogu 60-ih. Bunda in krznena kapa pa po izgledu ne gresta najbolj skupaj, je pa res, da to zagotavlja toplino.
Seveda tudi kučma ušanka ostaja v modi. Še več, poleg klasičnih kučem se pojavljajo tudi nove domislice pri imenitnih znamkah, kot so PAUL SMITH, Bally in Ralph Lauren. Tudi v Chanelovi kolekciji jesen-zima 2013-14 smo lahko videli pokrivalo, ki še kako dobro spominja na staro dobro kučmo.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Kje pa lahko kupite pravo kučmo, če boste kdaj v Moskvi? Pokukajte na primer na Izmajlovsko tržnico.