Zakaj bi morali vsi poznati Aleksandra Solženicina?

Reuters
Danes, 11. decembra, obeležujemo 100. obletnico rojstva ruskega pisatelja Aleksandra Solženicina. Povedali bomo, kaj morate vedeti o njegovem življenju in delu, da boste tudi bolje razumeli Rusijo in njeno polpreteklo zgodovino.

1. Sovjetsko oblast je kritiziral s pozicije pravovernega komunista

Solženicin v Rdeči armadi, 1944

Solženicina so prvič aretirali leta 1945, ko je služil v sovjetski armadi, zaradi njegovih pisem, ki jih je s fronte pošiljal prijatelju. Solženicin je takrat zvesto podpiral Leninove ideje, Stalinu pa očital, da je izdal socialistično ideologijo. Vedel je, o čem govori, ko je kritiziral sovjetsko oblast, zato je obveljal za nevarnega in bil obsojen na osem let delovnih taborišč.

2. Preživel sovjetska taborišča in si drznil o njih pisati

Osvoboditev Solženicina po osmih letih v gulagu, 1953

Solženicin je začel svojo kazen kot prisilni delavec, eno leto je zidal hiše v Moskvi. Potem je bil dve leti v šaraškah – tajnih razvojno-raziskovalnih laboratorijih znotraj sovjetskega sistema taborišč. Solženicin je bil matematik in je opravljal znanstveno delo skupaj z drugimi političnimi zaporniki. Ko pa se je sprl z čuvaji, so ga premestili v strogo taborišče na severu Kazahstana, kjer je osebno doživel nekatere najhujše plati sovjetskih gulagov.

Na podlagi teh izkušenj je pozneje lahko opisoval burne in smrtonosne razmere v sovjetskih taboriščih, njegove pripovedi pa so na koncu dosegle ves svet. Leta 1953 so njegovo kazen prekinili, a ga izgnali v Kazahstan.

3. Tako nevaren, da ga je KGB nameraval ubiti

1971, Solženicin na pogrebu Aleksandra Tvardovskega, ki je kot urednik revije Novi mir poskrbel za objavo Enega dneva Ivana Denisoviča

Po obsodbi Stalinovega kulta osebnosti so bile obtožbe proti Solženicinu umaknjene, on pa se je lahko vrnil v osrednjo Rusijo. Leta 1957 so ga rehabilitirali, nakar je nadaljeval s svojim pisateljskim delom. Med njegovimi zgodbami, ki so jih tedaj objavljali v revijah, še posebej izstopa En dan Ivana Denisoviča. V sovjetski in zahodnih družbah so bili osupli nad njegovimi zgodbami, s svojim delom pa si je prislužil celo nominacijo za Nobelovo nagrado za književnost.

Ko so bile pozneje objavljene še druge zgodbe, ki niso bile nič manj milostne do sovjetskega režima, je KGB nadaljeval s pritiskom. Leta 1965 so mu zaplenili arhiv. Ko je Leonid Brežnjev postal generalni sekretar komunistične partije, so njegova dela spet postala prepovedana. KGB je ustanovil celo posebno enoto za nadzorovanje Solženicina. Izključili so ga iz Zveze pisateljev in v tisku zagnali kampanjo proti njemu. Vendar so ga takrat že objavljali v tujini, nominirali za Nobelovo nagrado, njegove zgodbe so se širile naprej tudi na skrivaj v samizdatu. Imel je tudi več javnih nastopov, v katerih je kritiziral sovjetski režim. Igre še ni bilo konec. KGB mu je ponudil, da gre iz države, a je to zavrnil.

Ko je Solženicin odpotoval v mesto Novočerkask, mu je sledil agent KGB-ja in pisatelju vstavil injekcijo s strupom. »Ne spomnim se, da bi me kdo prebodel, a me je sredi dneva koža na levi začela boleti. Do večera je bilo še hujše, imel sem veliko opeklino. Do jutra je bilo že nevzdržno, razširilo se je na ves levi kolk, levo stran, na trebuh in hrbet …« se je spominjal pisatelj. Njegovo trpljenje je trajalo tri mesece. Poznejša raziskava je pokazala, da je dobil potencialno smrtonosno dozo ricina, a si je nekako uspel opomoči.

4. Eden redkih disidentov, ki je spregovoril na Zahodu, in to ne vedno v prid zahodnjaškim idejam

Solženicin v Vermontu, ZDA

Leta 1974 so se sovjetske oblasti odločile, da Solženicina deportirajo. Pridržale so ga in poslale v Nemčijo, družini so pustili iz države en mesec pozneje. Ustalili so se v Zürichu, nakar je Solženicin zagreto nadaljeval s svojimi protisovjetskimi aktivnostmi. Toda hkrati ni podlegal in se hlinil liberalnim zahodnim medijem. S svojo mešanico pravoslavnih in komunističnih idej je podpiral režim diktatorja Franca v Španiji, kar je jezilo liberalni tisk. Prav tako je bil kritičen do drugih sovjetskih disidentov in protisovjetskih pisateljev. Nikomur se ni prilagajal in je bil brezkompromisen. Ko so ga liberalni zahodni novinarji že sovražili, se je preselil v ZDA in se ustalil v Vermontu, kjer je živel v osami.

5. Rusijo kritiziral tudi potem, ko sta ga hvalila Jelcin in Putin

Putin in Solženicin v Moskvi, 2000

Leta 1990 so Solženicinu vrnili rusko državljanstvo, v domovini so svobodno objavljali številna njegova dela. Leta 1992 je imel Boris Jelcin z njim dolg telefonski pogovor. Leta 1994 se je pisatelj vrnil v Rusijo, imel govor pred državno dumo ter prejel stanovanje in vikend v Moskvi. Ko pa so mu leta 1998 vročili Red sv. Andreja, najvišjo rusko nagrado, je priznanje zavrnil, saj je še vedno preziral ruske oblasti in njihova dejanja. Kritičen je bil zlasti do privatizacije državnega premoženja in prve čečenske vojne.

Pozneje, ko je bil predsednik že Vladimir Putin, je Solženicin sprejel nekaj manjših nagrad, med drugim Državno nagrado Ruske federacije, a ostajal skeptičen do večine dejanj ruske države vse do svoje smrti (3. 8. 2008).

Preberite še:

Ob stoletnici rojstva Aleksandra Solženicina: 5 knjig sovjetskega disidenta, ki so vredne branja

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke