Trije najbolj precenjeni ruski filmi

Čeprav so ti filmi večinoma prejeli pozitivne odzive kritikov in poželi slavo na ruski filmski sceni, so v osnovi precej zgrešeni. Pa poglejmo, zakaj!

1. Tri sekunde (2017)

Tri sekunde je najbolj dobičkonosen film v Rusiji. S predvajanji je po svojem izidu decembra 2017 zaslužil več kot tri milijarde rubljev (okoli 54 milijonov ameriških dolarjev). S tem je prehitel celo dotedanjega rekorderja Avatarja Jamesa Camerona. Film si je ogledalo več kot 12 milijonov filmskih navdušencev v Rusiji.

Športna drama o neverjetni košarkarski zmagi Sovjetske zveze nad ZDA na olimpijskih igrah leta 1972 ni prinesla samo zajetnega zaslužka, ampak tudi javno pohvalo s samega vrha ruske politike. Predsednik Vladimir Putin se je namreč javno zahvalil igralcu, ki je igral glavno vlogo.

A hkrati je film, za katerega ustvarjalci ponosno poudarjajo, da temelji na resnični zgodbi, deležen številnih kritik zaradi nekonsistentnosti. Vdove nekaterih takratnih košarkarjev, ki so se udeležile dejanske tekme, so šle celo v tožbo zoper producente zaradi vdora v zasebnost in izkrivljenega prikazovanja dogodkov. Tudi vdova glavnega trenerja (igralca, ki ga je javno pohvalil Putin) je nasprotovala prikazu dogodkov v filmu.

Ena od najbolj spornih točk je bila upodobitev kapetana moštva. V filmu je prikazan kot divji litvanski nacionalist z globokimi protisovjetskimi prepričanji. Kot se je izkazalo, to ne bi moglo biti dlje od resnice, sicer pa si je res težko predstavljati, da bi sovjetska reprezentanca v resničnem svetu v zgodnjih sedemdesetih imela na čelu zapriseženega protisovjetskega nacionalista. Kljub pogostim protisovjetskim sporočilom v filmu pa so režiserju nekateri kritiki očitali še izkoriščanje nostalgije po sovjetskih športnih uspehih. Ta trend se je sicer začel že s filmoma Legenda št. 17 in Doba pionirjev.

2. Leviatan (2014)

Leviatan, ki ga je režiral mnogokratni filmski nagrajenec Andrej Zvjagincev, govori o človekovem brezplodnem boju zoper neusmiljene oblasti in o otrplosti življenja v sodobni Rusiji. Film je doma prejel številne nagrade in bil celo nominiran za oskarja, a prestižnega kipca na koncu ni prejel – po mnenju nekaterih kritikov upravičeno.

Leviatan je prejel ostre kritike zaradi »neavtentičnih likov, ki si žalostno izmenjujejo prežvečene dialoge v stilu televizijskih nadaljevank … Leviatan ima dober koncept, ampak je brez duše … Režiser igralcem ne dovoli dihati, film pa je precej predvidljiv,« je izjavil nek kritik.

Predvidljivost filmskih likov in osrednje sporočilo, da »v Rusiji ni ničesar dobrega«, je glava poanta mnogih filmskih ocen. »Zvjagincev gledalcu to temo dobesedno porine pred nos, nakar poudarja predvidljive in očitne stvari, ki začnejo precej hitro dolgočasiti,« je svoje vtise izrazil nek drug kritik.

3. 9. četa

9. četa je postavljena v čas sovjetske intervencije v Afganistanu v 80. letih in prikazuje incident, ko so sovjetski vojaki dobili domnevno nepremišljen ukaz za zavzetje hriba in v operaciji skoraj vsi izgubili življenja med množičnim napadom mudžahidov, potem ko so jih zapustili njihovi poveljniki. Film je prejel večinoma pozitivne ocene in velja za velik uspeh. Leta 2006 je prejel tudi dve najvišji ruski filmski nagradi.

Redki kritiki pa filmu očitajo pomanjkanje originalnosti in očitne poskuse posnemanja legendarnih hollywoodskih uspešnic, kot sta The Thin Red Line in Full Metal Jacket. Režiser Fjodor Bondarčuk (sicer sin slavnega oskarjevca, režiserja Sergeja Bondarčuka) je prejel kritike na račun svojega snemalnega stila, ki naj bi odseval njegove izkušnje z režiranjem glasbenih videospotov.

Mnogi gledalci in tudi mediji so izpostavili verjetno najbolj sporno lastnost filma - razkorak med tem, kar naj bi prikazoval, in resničnimi dogodki. Po izidu filma so mnogi začeli zbirati informacije o tem, kaj se je v resnici dogajalo v Afganistanu leta 1988. Izšla sta celo dokumentarni film z naslovom Resnica o 9. četi in istoimenska računalniška igra.

Izkazalo se je, da resnična zgodba ni samo malo odstopala, ampak je v bistvu popolno nasprotje tega, kar je prikazano v filmu. Izstopa na primer dejstvo, da v filmu preživi zgolj en vojak, medtem ko jih je v resnici umrlo samo šest. V filmu poveljniki zapustijo svoje vojake, v resnici pa je poveljnik polka nekaj kilometrov stran ves čas nadzoroval situacijo in poslal okrepitve. V resnici tudi bitka ni bila brezpredmetna, saj je imel hrib veliko strateško vrednost. To je bilo za mnoge enostavno nesprejemljivo, glede na to, da se filmarji hvalijo s »trdnimi dejstvi«, ki naj bi jih prikazovali v 9. četi.

Od treh najbolj precenjenih ruskih filmov gremo zdaj na šest filmov, s katerimi boste bolje razumeli oktobrsko revolucijo.

Če bi radi uporabili vsebino s portala Russia Beyond na drugih spletnih straneh, delno ali v celoti, nam pišite za dovoljenje in dodajte tudi povezavo na originalni prispevek na naši strani. Če kopirate našo vsebino in jo objavljate na drugih straneh kot svojo brez navedbe vira, se to smatra za grobo kršenje zakonodaje o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke