V nedavni komediji Stalinova smrt (2017) »strašni« sovjetski voditelj prisili člane svojega ožjega kroga (Berijo, Hruščova, Malenkova in Molotova), da si ogledajo film Poštna kočija / Stagecoach (1939) režiserja Johna Forda. Čeprav ta prizor na prvi pogled deluje smešno in čudno, dejansko odgovarja resničnim dogodkom. Stalin je dal v vsako državno rezidenco vgraditi kinodvorano. Po pripovedih Svetlane Alilujeve, Stalinove hčere, je bila v nekdanjem zimskem vrtu poleg Kremlja zasebna kinodvorana: »Ukazujem ti, da mi dovoliš obiskati kino in naročiš predstavo Čapajeva in eno ameriško komedijo,« je v pismu svojemu očetu napisala takrat 8-letna Svetlana, ko je hotela z njim preživeti konec tedna. Filmske predstave za Stalina in člane njegovega notranjega kroga se navadno niso pričele pred 9. uro zvečer, trajale pa so vse do 2. ali 3. ure zjutraj. Stalin je zmeraj sedel v prvi vrsti.
Stalin je oboževal kavbojke in je na predstave pogosto »vabil« svoje najožje sodelavce: »Fantje, a je kdo za film?« je pogosto vprašal. In kdo bi lahko odklonil takšno velikodušno povabilo ...
Od kavbojskih filmov je bila Stalinu najbolj všeč Izgubljena patrulja Johna Forda z Victorjem McLaglenom v glavni vlogi. Simon Sebag Montefiore piše: »Kot samotarski in brezmilostni egocentrik, kakršen je bil, se je Stalin rad primerjal z osamljenim kavbojem, ki jaha v mestu na konju s svojo šibrovko, da bi zadostil kruti pravici.« Stalinu je bil ta film tako všeč, da je ukazal narediti rusko priredbo. Tako je nastal film Trinajst (1937) režiserja Mihaila Romma, ki je postal prvi sovjetski »eastern« (pogovorni izraz za sovjetsko kavbojko oz. western).
Tuje filme za Stalina niso sinhronizirali v ruščino, saj mu ni bilo prijetno, da bi širša množica izvedela, o čem govorijo filmi, ki jih je rad gledal. Namesto tega je sovjetski voditelj imel Ivana Bolšakova, ki je od 1946 do Stalinove smrti leta 1953 opravljal funkcijo ministra za kinematografijo in je za voditelja države prevajal tuje filme simultano, torej na licu mesta. Ker pa Bolšakov ni bil poliglot z znanjem več tujih jezikov, si je na pamet zapomnil tekste, ki so jih zanj pripravili prevajalci.
Med drugim je Bolšakov tolmačil film Sestra njegovega butlerja, ki govori o perspektivni mladi pevki. Stalin je še posebej užival v delih, ko glavna igralka Deanne Durbin poje ruske romantične pesmi.
Še bolj kot kavbojke je bil Stalinu všeč Tarzan, ki je v Sovjetsko zvezo prišel kot eden izmed t. i. trofejnih filmov – več kot 17.000 filmskih kopij, ki so jih Sovjeti zasegli v nacističnih bunkerjih. Stalin je o Tarzanu menil, da »gre za film o človeku, ki pred grozotami kapitalizma pobegne v džunglo, kjer najde svobodo in srečo.«
Poleg omenjenega so obstajali še štirje filmi o Tarzanu, ki so bili Stalinu še posebej všeč: Tarzan pobegne / Tarzan Escapes (1936), Tarzan najde sina / Tarzan Finds a son! (1939) in Tarzanove pustolovščine v New Yorku / Tarzan’s New York Adventure (1942). Vsi filmi so v Sovjetski zvezi izšli leta 1952. Štiri filme o Tarzanu si je ogledalo preko 160 milijonov ljudi v državi.
Za sovjetske ljudi so ti filmi predstavljali popolnoma drugačen pogled na življenje. Kot je pisal Nobelov nagrajenec Josif Brodski, so »samo serije o Tarzanu naredile več za destalinizacijo kot vsi govori Hruščova na 20. partijskem kongresu in kasneje.«
Katia govori o ljubezenski zgodbi med ruskim carjem Aleksandrom II., ki ga igra John Loder, in kneginjo Jekaterino Dolgorukovo, ki jo upodablja francoska igralka Danielle Darrieux. Ravno tako kot filmi o Tarzanu je tudi ta film odražal Stalinove osebne preference, ki jih je le nerad pokazal.
Stalinov vnuk Aleksander Burdonski se je v nekem intervjuju spominjal: »Stalin si je Katio večkrat ogledal. Filma v sovjetskih kinematografih niso predvajali. Zakaj ga je gledal večkrat? Čeprav film še zdaleč ni bil med boljšimi, mislim da ga je spominjal na njegovo ljubezen Nadeždo Alilujevo.« Na nek način Danelle Darrieux v filmu res spominja na mlado Alilujevo, medtem ko se je Stalin verjetno brez težav poistovetil s carjem.
Stalin je oboževal filme Charlieja Chaplina in celo naročil, da mu prinesejo več kopij v Soči, kjer je bil na dopustu. Mihail Romm je v spominih opisal dogodek, ko je Stalin jokal ob zaključni sceni Chaplinovih Luči Velemesta (City Lights). Stalin je hvalil Chaplinovo predanost in doslednost: »Pa poglejmo, kako delajo nekateri režiserji, recimo Charlie Chaplin. Dve ali tri leta dela v tišini, se pripravlja, preučuje detajle … Pravi režiserji delajo na filmu dve do tri leta ...« je Chaplinovo delo komentiral voditelj sovjetske države.
Stalin si je definitivno ogledal Velikega diktatorja, ki pa ga je, tako kot Hitler v Nemčiji, prepovedal predvajati v Sovjetski zvezi. Stalin naj bi se namreč bal, da bi lik filmskega diktatorja Adenoida Hynkla preveč spominjal nanj, ne na Hitlerja. Po drugi strani je Charlie Chaplin, zanimivo, Stalina imel za edinega človeka, ki lahko porazi Hitlerja.
Preberite še, kako je Ejzenštejnov film spremenil svetovno kinematografijo.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
