Film je najpomembnejši pojav v zgodovini in teoriji montaže, ki se še danes uporablja. Ejzenštejnu ni bilo dovolj zgolj prikazati statične pojave, torej običajnega vrstnega reda lepih slik. Zanj je trkanje kadrov odražalo dinamiko realnega življenja, v tem primeru začetka revolucije v Rusiji [tukaj je govora o revoluciji leta 1905].
"Kratka montaža" je hitro menjavanje prizorov od blizu in daleč ter pogostost kadrov, ki posredujejo zadihanost ruske revolucije. Za gledalce je bil to pravi šok. Vsi so bili takrat navajeni, da film doživljajo kot razvedrilo, na predvajanju Oklepnice pa so se počutili kot uporni mornarji, ki so se spopadali z brutalnostjo in nepravičnostjo oblasti. Ena od najmočnejših scen je bila posneta na stopnicah v Odesi. Sestavljena je iz 200 kadrov in je postala glavna metafora trpljenja naroda.
Vsak posamezen kader je rezultat mukotrpnega dela in režiserjeve želje, da v gledalcu izzove pravi revolucionarni učinek.
"Psihološki napad" na občinstvo je Ejzenštejn dosegel tudi s pomočjo snemanja od blizu, ki je takrat prvič v zgodovini imel konkreten cilj - da prikaže bolečino in strah vsakega udeleženca tragičnih dogodkov kot tudi vzrok revolucije.
Gre za zgodovinsko dejstvo o uporu mornarjev, za katerega je kot sprožilec služila nekvalitetna hrana. Ejzenštejn to prikaže s posnetkom mesa od blizu. Ta scena je vplivala na zavest mnogih filmskih umetnikov, ki so razumeli pravi vpliv groze, prikazane na ekranu.
Tekom celotnega filma režiser manipulira z občutki gledalcev in njihovo pozornost usmerja na top, pripravljen na streljanje, nato na očala, ki so ostala od zdravnika, vrženega v morje, pa na ženske obraze, polne trpljenja zaradi smrti njihovih otrok na stopnicah v Odesi.
"Mi smo se že navadili, da občutki, ki jih prikazuje scena, cvetijo zaradi glasbe. Ta glasba se razširi po sceni, se ovija okoli junaka in dogajanja ter se stopi z njimi v edinstven val občutkov. Ravno tako se mora preko v kadre in preko njih prelivati stihija barv, ki predstavlja celotno simfonijo različnih odtenkov," je pisal Ejzenštejn.
Najpomembnejšo podrobnost pa poznajo tudi tisti, ki filma niso gledali. Čeprav je to bilo to obdobje črno-belega filma, je v njem prisotna rdeča zastava. Med ustvarjanjem filma so posneli belo zastavo, nato pa so jo snemalec in njegova ekipa ročno pobarvali v rdečo.
Po današnjih standardih je bil najpomembnejši film sovjetskega obdobja posnet v zelo kratkem času. Oblasti so postavile zelo stroge zahteve: snemanje se mora začeti avgusta in končati decembra.
V zgodbi o prvi revoluciji se je Ejzenštejn odločil, da največjo pozornost posveti vstaji na ladji, zato se je filmska ekipa napotila v Odeso.
Režiser je skupaj s snemalcem Eduardom Tisom prvi odločil posneti meglo. Do takrat je veljalo prepričanje, da megla ni primerna za film, kasneje pa je postala poosebljenje mračne tragedije.
Scene so dodelali tekom snemanja, filmski trak so lepili na sam dan premiere, zaključni del pa so dodali kar med projekcijo filma za partijsko elito v Bolšoj teatru.
Znana fraza o filmu kot najpomembnejši umetnosti pripada Vladimirju Leninu, vendar so to vrsto umetnosti pred Oklepnico smatrali kot razvedrilo in oddih prebivalstva od vsakodnevnih težav.
Oklepnica je v popolnosti predstavila moč filmske umetnosti kot glavnega instrumenta propagande. Po tej stvaritvi je Ejzenštejn postal znan kot umetnik, ki je ovekovečil rusko revolucijo in sovjetsko oblast. V tem času film ni mogel imeti nobene druge interpretacije kot to, da je revolucija dobra in koristna. Sčasoma so gledalci dojeli tudi drugačen smisel filma, ki govori od odnosu med narodom in oblastjo ter o revoluciji kot obdobju krvavih obračunov in številnih žrtev.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Preberite, kako se je vstaja končala in kakšna je bila usoda uporniške posadke, pa tudi same ladje.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
