Jevgenij Zamjatin je že pred Orwellom raziskoval, kakšne so možnosti za ljubezen in svobodo v totalitarni državi, ki jo vodi en sam voditelj – domnevno skrben in ljubezniv do svojega ljudstva – ta je bil potem angleškemu socialistu zgled za Velikega brata.
Človek je le številka v matematičnem sistemu
Tako kot je Zamjatin navdih črpal pri Dostojevskem in H. G. Wellsu, je Orwell črpal navdih pri Zamjatinu. Detajli so različni, toda osnovna zgodba je neverjetno podobna. Zamjatinov glavni junak, oseba D-503, piše dnevnik, da bi opisala svoj svet (tako kot Winston Smith v 1984). V romanu Mi je to Enotna država, ki je organizirala ljudi kot številke v urejenem matematičnem sistemu (tudi za imena imajo državljani številke), vse v tej državi je postavljeno geometrijsko, objekti, tudi domovi, so narejeni iz stekla, da se notri vse vidi. Vlado uteleša en voditelj, Dobrotnik (zelo podoben Velikemu bratu), za varnost v državi pa skrbijo Varuhi, podobno kot po Oceaniji v 1984 patruljira Miselna policija.
Edini vir informacij v takšni državi je državni časopis, to velja za obe deli. V ruskem romanu se D-503 zaljubi v državljanko I-330, ki vodi protirevolucionarno gibanje, in matematično urejen svet se mu poruši (podobno se Winston zaljubi v Julio pri Orwellu). Ko se ljubita, se D-503 odprejo misli: »Prvič v življenju sem se lahko jasno, zavestno pogledal. Vidim se in sem osupel …« Ko se ne more več držati matematično urejenega življenja, začne hrepeneti po prepovedani svobodi.
Sovjetska cenzura ni bila navdušena
az.lib.ru/Wikipedija
Jevgenij Zamjatin je napisal roman Mi med leti 1920 in 1921. Nekaj poglavij je prebral v javnosti in celo razglasil izid knjige. Toda na prste mu je stopil Glavlit, vse bolj ambiciozni sovjetski urad za cenzuro, ki je na mah roman prepovedal. Podobno kot druga utišana sovjetska dela so tudi Mi potem prepeljali v tujino in ga prvič objavili v New Yorku leta 1925. V domovini je postal izdajalec in si nakopal probleme s politiko, dokler mu leta 1931 Stalin ni dovolil oditi v Pariz, kjer je šest let pozneje tudi umrl. V Rusiji je delo izšlo šele pol stoletja pozneje.
Čeprav je Zamjatinova vizija v romanu skrajno pesimistična, zaradi satire in gogoljevskega humorja knjiga niti zdaleč ni tako mračna kot Orwellova. Državljani Enotne države res niso svobodni, a živijo srečno, pred kaotično naravo pa jih varuje Zeleni zid – za razliko od Orwella, pri katerem družbo zaznamujejo lakota, krutost in bolečina. Anglež, ki se je osebno boril proti Francu v španski državljanski vojni, je bil skrajno nezaupljiv do katerekoli politične oblasti, ki je v njegovih očeh obstajala samo zato, da se ohranja na oblasti za vsako ceno. Roman Mi pa v bistvu opisuje vizijo oblasti in dogajanje v zgodnji Sovjetski Rusiji, a to prikrije pod podobo apokaliptičnega sveta prihodnosti. Ali kot je rekel Umberto Eco v svojem eseju 1984: »Vsaj tri četrtine tega, kar je povedano, ni pesimistična utopija, ampak zgodovina.«
Je Zamjatin kritiziral sodobno tehnološko civilizacijo nasploh?
Fotobank / Getty Images
George Orwell je v članku Svoboda in sreča v socialistični reviji Tribune 4. januarja 1946 priznaval, da je bil zelo navdušen, ko je prebral roman Mi, čeprav ga je prebral v francoskem prevodu. Bil je presenečen, da nobeden od angleških založnikov ni pokazal zanimanja za ponovno izdajo. Prav tako je bil presenečen, da pred njim še nihče ni ugotovil, da si tudi Huxleyjev Krasni novi svet izposoja določene lastnosti iz tega ruskega romana.
»Intuitivno je zajel iracionalno plat totalitarizma: žrtvovanje ljudi, krutost, ki je sama sebi namen, oboževanje voditelja, ki mu pripisujejo božanske lastnosti – zaradi tega je Zamjatinova knjiga boljša od Huxleyjeve,« je pisal Orwell. Huxley je vedno zanikal trditve, da je prebral Zamjatinov roman pred pisanjem Krasnega novega sveta, čeprav se to zdi precej verjetno in s svojim zanikanjem mnogih kritikov ni prepričal. Kurt Vonnegut, ki je napisal antiutopijo o slabih plateh avtomatizacije Igralec klavir (1952), pa je jasno rekel, da je »navdušeno ukradel zgodbo Krasnega novega sveta, ki je navdušeno ukradel zgodbo od Zamjatinovega Mi«.
Ko je Orwell analiziral delo Mi, je prišel do sklepa: »Zamjatin morda sploh ni hotel, da bi njegova satira bičala prav sovjetsko oblast. Vendarle je pisal nekje takrat, ko je Lenin umrl, ni mogel še videti Stalinove diktature. Zdi se, da Zamjatin ne cilja na konkretno državo, ampak na implicirane cilje industrijske civilizacije.« Podobno je britanski pisatelj Martin Amis pomisli, da Mi morda ni futuristična satira mlade sovjetske tiranije, ampak nežno posmehovanje britanskemu utilitarizmu. Dobro, absolutni vladar Dobrotnik je že prikazan kot nekakšen Lenin, vendar je on hkrati »tudi Dickensov Gradgrind, izpostavljen naskrivaj«.
Ko je leta 1932 zapustil Sovjetsko zvezo, je Zamjatin sam povedal, kaj je hotel doseči s svojim romanom: »Roman kaže na nevarnost, ki človeku grozi z Državo, s katerokoli državo.« Čeprav je prebegnil iz Sovjetske zveze, Zamjatin nikoli ni rekel, da je zgled za Enotno državo prav sovjetska država. Mogoče tudi zato, ker je pred revolucijo bival v britanskem Newcastlu, kjer je nadzoroval gradnjo ledolomilcev. Zametke totalitarne Enotne države je videl tam, kjer je Lenin videl navdih za izgradnjo sovjetskega sistema – v Evropi.
redavantgarde.com/Wikipedija
Zamjatin je bil eden redkih pisateljev, ki so si drznili odkrito kritizirati Lenina. Očital mu je, da se navdušuje nad taylorizmom, ki je bil skrajno priljubljen v Veliki Britaniji. Voditelj boljševikov je upal, da bo z racionalno organizacijo proizvodnih linij ustvaril nove delavce, ki bodo kot pravi »živi stroji« uresničili socializem. Do enakega sklepa je prišel H. G. Wells, ko je leta 1922 prvič obiskal Moskvo in se osebno pogovarjal z Leninom. Po pogovoru je razglasil: »Lenin je kot dobri ortodoksni marksist zavračal vse utopije, a je na koncu tudi sam podlegel sanjam o utopiji, in to o utopiji električarjev.«
Zamjatin se nikoli ni vrnil v domovino, čeprav je zastopal Sovjetsko zvezo na mednarodnem kongresu za obrambo kulture v Parizu leta 1935. So pa v domovino prodrle njegove ideje, posredno, preko velikih antiutopij Huxleyja in Orwella, ki so ju oboževali sovjetski disidenti in intelektualci, saj so subtilno grizle temelje totalitarne ideologije.
Danes, ob Snowdnovih razkritjih, kako zelo so države pripravljene nadzorovati življenja ljudi, lahko rečemo, da roman Mi, in vsa podobna dela, ki so prišla za njim, ostajajo še kako aktualna, čeprav nismo več v mladi sovjetski državi.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Preberite še: Kaj menijo Rusi o varovanju osebnih podatkov v luči škandala s Facebookom?