Kozmos in nesmrtnost za vse: Kako so ideje ruskega kozmizma pripeljale človeka v vesolje

Prispevek je bil prvotno napisan pred prireditvijo na to temo ob dnevu kozmonavtike.

Na 12. april, ko obeležujemo dan kozmonavtike, je leta 1961 v vesolje poletel prvi človek, ruski in sovjetski kozmonavt Jurij Gagarin. S to prelomnico so bile uresničene večstoletne fantazije o pohodu človeka v vesolje, odprla so se vrata za nove odprave in pospešen razvoj vesoljskih tehnologij.

Na poti do prelomnega dogodka je svojo vlogo odigral tudi ruski kozmizem, izvirna ruska filozofska smer, ki je na svojevrsten način povezala utopijo, znanost in religijo, zahodno razsvetljenstvo in rusko pravoslavje, v kombinaciji z marksizmom pa vplivala tudi na nekatere vodilne sovjetske mislece.

Vizija prihodnosti v kaotični Rusiji

Kot piše rusistka dr. Kristina Pranjić v članku za Slavistično revijo, se je ruski kozmizem razvil v specifičnih zgodovinskih okoliščinah ob koncu 19. stoletja. Takrat se je v Rusiji ob intenzivnih družbenih pretresih, vojnih travmah, splošni duhovni in kulturni zmedenosti zmanjševalo zanimanje za cerkev in institucionalno religijo, naraščala pa je priljubljenost okultizma (podobno je zanimanje zanj naraščalo drugod po Evropi), ki je nastopal kot edina alternativa uradni ideologiji cerkve in države, hkrati pa se je razlikoval tudi od materializma in pozitivizma ruske inteligence.

Veliko vlogo pri širjenju okultistične doktrine je odigral Zahod s preporodom francoskega okultizma in novih mističnih doktrin – spiritualizma, teozofije in antropozofije. Spiritualistična literatura je bila priljubljena v vseh družbenih slojih v Angliji, Nemčiji in Rusiji, v Rusiji pa so so spiritualistično doktrino prilagodili svoji miselnosti in zgodovinski dediščini, zaznamovani s konceptom apokalipse in rusko temo mesijanstva. Svojo vlogo je odigrala tudi Ruska pravoslavna cerkev, ki ni nikoli zanikala možnosti osebne religiozne izkušnje ali prepovedala misticizma, svoj pečat so v Rusiji dali še elementi iz razširjenih starih folklornih pravljic, mitov in legend. Iz tega se kmalu razvije »novo znanstveno-mistično poglavje, značilno za Rusijo, usmerjeno v vizijo prihodnosti – ruski kozmizem«, razlaga Kristina Pranjić.

Za začetnika ruskega kozmizma velja Nikolaj Fjodorov, ki je na koncu 19. stoletja združil krščansko miselnost s tehnološkim napredkom in znanostjo. Fjodorov je izpostavljal pomembnost sodelovanja vsega človeštva in vse tehnološke sile pri skupni nalogi zmage nad smrtjo in uničujočo silo narave. Menil je, da človek ne sme biti le opazovalec, ampak ima vlogo aktivnega člena – stvarnika, ki si lahko podredi naravo in jo oblikuje po svojih željah, obenem pa lahko svojo kreativno moč aplicira tudi na neskončno prostranstvo celotnega kozmosa, pojasnjuje avtorica članka. Zavzemal se je za postopno podaljševanje življenja, kloniranje organov, regulacijo narave in osvojitev vesolja, zato velja tudi za začetnika transhumanizma, ki v današnjem času postaja vse bolj ambiciozen in aktualen.

Kozmizem preide v vesoljsko znanost

Ključna figura kozmizma je Konstantin Ciolkovski, ki mu mnogi pravijo »oče raketne tehnologije« ali »začetnik sovjetske raketne znanosti« (nekaj več o njegovih dosežkih izveste v tem članku). Pranjić piše, da je Ciolkovski verjel v moč fantazije, ki lahko deluje kot katalizator novih idej in konceptov, in tudi on je promoviral znanstveno-fantastično literaturo med mladimi s tem ciljem. Kot poudarja, so njegova dognanja ter sposobnost didaktičnega nastopa in razlage izobrazila celotno generacijo sovjetskih znanstvenikov in raketnih inženirjev.

Opisana miselnost se je skladala tudi z utopičnim zanosom sovjetske ideologije, hitrimi družbenimi spremembami po oktobrski revoluciji in vero v pot iz revščine preko tehnološkega razvoja. Po eni strani je znanost odpravljala stare magične ideje, a hkrati tudi sama nastopala kot nova magija in utopija. Lahko bi ob tem pripomnili, da je to vsekakor vidno tudi še globoko skozi 20. stoletje.

Poleg tega je v 20. letih 20. stoletja v Moskvi delovala skupina »fjodorovcev«, tj. kozmistov, ki so poskušali povezovati Fjdorovove zamisli o tehničnem napredku in kolonizaciji vesolja z novim dognanji v znanosti, v prepričanju, da lahko človeštvo z medplanetarnimi potovanji doseže nesmrtnost ter odrešitev.

Kristina Pranjić navaja, da so ideje kozmizma poleg Ciolkovskega vplivale tudi na ostale znanstvenike, kot sta Aleksander Čiževski in Vladimir Vernadski. Prav tako so plodno vplivale na religiozno filozofijo (Vladimir Solovjov, Sergej Bulgakov, Pavel Florenski), futuristično umetnost (Kazimir Maljevič, Velimir Hlebnikov), dela Belega, Platonova, pa tudi na filme režiserja Andreja Tarkovskega.

Da ne bomo predolgi, naj na tej točki zaključimo kratek vpogled v kozmizem in še enkrat povabimo bralce, da obiščete petkov dogodek ob dnevu kozmonavtike ali preberete več o kozmizmu v drugih spletnih virih, na primer tukaj ali tukaj.

Preberite še:

Zgodovina v slikah: Kako so konstruktor v zaporu, trije psi in postaven pilot osvojili vesolje

Asgardija: Spoznajte prvo vesoljsko nacijo v zgodovini

Bosta Slovenija in Rusija v vesolje poslali prvi evropski umetniški satelit?