Britanski igralec, ki je igral ruske negativce, zdaj želi pokazati dobro plat Rusov

osebni arhiv
Britanec Andrew Byron, ki je v filmih dolgo igral ruske negativce, predstavlja svojo novo igro z naslovom The Good Russian (Dobri Rus). Gre za poskus rušenja stereotipov o Rusih kot gangsterjih in morilcih.

Ko je Andrew Byron stopil v neko gostilno sredi majhnega kraja v Angliji, je opazil, da je povsod okoli njega ogromno tujcev. Cela paleta narodov, ki delajo in živijo v Angliji. Česa takega si še pred tridesetimi leti, ko je bil otrok, doma v tem istem kraju, ni bilo mogoče zamisliti. Toda najbolj ga je presunilo to, da v tej množici ni bilo nobenih Rusov.

Kot oseba, ki tekoče govori rusko in večinoma igra v ruskih filmih, je Byron takoj začel razmišljati, kaj bi Rus delal, kje bi lahko delal in kakšen odnos bi razvil do Angležev. To ga je spodbudilo, da je napisal igro o Rusu v Angliji, zgodbo o navadnem človeku, ki ne bi mogel biti bolj drugačen od ruskega mafijca ali nasilneža, kakršne je Byron sam igral v filmih (v kar 29 od 40 vlogah s seznama IMDB Byron igra Rusa).

Dobri Rus, ki je doživel premiero maja letos v Londonu, se osredotoča na zgodbo moškega po imenu Innokentij, ki sanja o tem, da bi zapustil težaško delo v Rusiji in začel igralsko kariero v Angliji. Innokentij tako res prispe v Anglijo, kjer se najprej sreča s težavo razpoznavanja vseh naglasov: jorkširskega, avstralskega, ameriškega ...

Andrew vse vloge igra sam in skače od enega lika do drugega, pri čemer izkorišča svoj dober posluh in sposobnost govorjenja v različnih dialektih in glasovih.

Upa, da bo njegov lik Innokentija spremenil javno mnenje o Rusih v Angliji. Ampak zaenkrat so se na njegovo predstavo odzvali samo lokalni Rusi. »Bili so olajšani, da vidijo to plat zgodbe: Angleža, ki britanski publiki razlaga, da so Rusi prijazni. Za njih je bil to pravi blagoslov,« pravi Andrew.

Vse se je začelo z Rusinjo ...

Rusija zaseda velik del v življenju Andrewa. Jezik govori popolno, brez naglasa, kar marsikoga napeljuje na misel, da ima ruske korenine. Ima tudi veliko ruskih prijateljev (v bistvu lik Innokentija temelji na enem izmed njih) in rad posluša rusko glasbo.

Tako kot v filmih o Jamesu Bondu, je tudi usodo Byrona spremenila Rusinja. V zasebni šoli, ki jo je obiskoval, je bil mlad Andrew Byron med redkimi, ki so se odločili za študij ruščine (drugi izbiri sta bili grščina in nemščina). Na začetku se mu je jezik zdel tako težak, da ni mogel verjeti, da ga ljudje lahko govorijo. Nato pa so mu enkrat naročili, da šolo razkaže neki Rusinji. To je bil prelomni trenutek. »Spoznal sem, da je ruščina živ jezik in da se lahko z njim sporazumevam, čeprav takrat še zelo slabo,« se spominja Andrew.

Njegov oče je bil tolmač za ruski jezik pri Natu in doma so imeli nekaj ruskih reči, na primer filmski projektor Kvarts. Mladi Byron je hotel bolje razumeti Rusijo in jezik, ki je krojil življenjsko usodo njegovega očeta.

V zgodnjih 90-h je Andrew prispel na univerzo St. Andrews. Tam je na steni našel pritrjeno pismo, ki ni bilo naslovljeno na nikogar posebej, avtor pa je bil nek Rus po imenu Konstantin, ki je iskal nekoga iz Anglije, da bi si lahko z njim dopisoval. Andrew je odpisal in se leto dni kasneje odpravil v Moskvo, da spozna tega človeka. Bil je presenečen nad tem, kako neverjetno radodaren je bil Konstantin. Ta sicer ni imel veliko denarja, a je Angleža popeljal na vožnjo z ladjo, mu razkazal muzeje in celo gledališče Bolšoj. Zagotovil je vse, da bi Andrew v Moskvi dobil popolno izkušnjo Rusije.

Velik uspeh lenega študenta

Čeprav Andrew priznava, da je bil len študent, je bil obseden z jezikom. Želel je ne samo pravilno govoriti po rusko, ampak tudi zveneti kot Rus: »Hotel sem se vklopiti do te mere, da se v sobi, polni Rusov, ne bi počutil kot tujec.« Po tretjem letu študija na univerzi je našel družino, pri kateri je živel, in na koncu pristal v družbi z rusko govorečimi ljudmi iz Odese. Takrat je njegova ruščina dobila zagon.

Po končanem študiju je Andrew odšel na študij igre v London, kjer ga je mentoriral Sam Kogan, profesor sovjetske dramatike, ki je razvil lastno različico tehnike Stanislavskega. Med študijem je Andrew redno obiskoval Rusijo, da bi tam nastopal na gledaliških festivalih. Začel je tudi igrati Ruse v filmih in v večini vlog ni igral ravno najbolj prijaznih likov.

Razlogi za stereotipe

Andrew meni, da vsi filmski stereotipi o Rusih izvirajo iz dejanj Rusov v preteklosti. Še posebej to velja za celotno sceno okoli ruske mafije in tolp v 90-ih. »Vse izhaja iz hladne vojne, ko je bila Sovjetska zveza sovražnik št. 1 in je to vlogo tudi dobro odigrala. To je odraz tega, kako uspešen je bil KGB. Bil je več kot dostojen nasprotnik FBI-ju in MI5, pri novačenju vohunov pa so bili še boljši od nas! A več kot očitno vse to ne odraža vseh Rusov.«

Prizor iz filma Doctor Who: Piramida na koncu sveta

»Scenaristi so vedno želeli ustvariti nekakšen občutek nevarnosti za glavnega junaka. Seveda so v vsaki državi slabi ljudje, a slab Italijan ali slab Šved nikoli nimata enakega odmeva kot slab Rus. Tako oni razmišljajo. Preprosto nimajo pravil. Če rečeš, da bo glavnega junaka ubil Rus, potem si ljudje takoj predstavljajo najbolj grozne stvari, ki bi jih lahko počel,« razlaga Byron.

Kako so Rusi spremenili njegovo življenje

»Rusi so me naučili, da postanem bolj radodaren. Nikoli ne smeš priti praznih rok, ko koga obiščeš. Ne pravim, da ljudje v Angliji tega ne počnejo, a naučil sem se vrednosti, ki jo imata radodarnost in pomoč ljudem, kar se odraža tudi v moji igri,« razlaga Byron.

Igralec priznava, da nekako postane druga oseba, ko spregovori po rusko. »Angleški Andrew Byron je precej sramežljiv in zadržan, medtem ko je ’Andrej’, moj ruski alter ego, bolj odprt, komunikativen, drzen in avanturističen! Kot Anglež sem previden, medtem ko sem kot Rus bolj za akcijo.«

Pri Rusih ga je navdušilo tudi to, da ti takoj dajo vedeti, če počneš kaj narobe. »Če pridem v stanovanje mojih ruskih prijateljev in me vidijo hoditi naokoli samo v nogavicah, mi rečejo, naj si nadenem copate. Če žvižgam, mi včasih rečejo, naj zaprem usta! Anglež tega nikoli ne bi naredil, samo potiho bi rekel: ’Ali bi morda lahko tega ne počel?’ Rus po drugi strani reče ’Nehaj!’ In ko sem začel govoriti rusko, sem obenem začel tudi sam početi enako!«

Andrew pravi, da v Veliki Britaniji nikoli ni premrzlo ali prevroče, in podobno kot vreme so tudi Britanci po mentaliteti nekje na sredini. V Rusiji pa je toliko ekstremov v geografiji, podnebju in zgodovini: »Na eni strani skrajnosti v revščini in v krutih zgodovinskih obdobjih, na drugi strani skrajna radodarnost, skrb in samožrtvovanje. Če samo pomislite na Leningrad med obleganjem ali bitko pri Stalingradu ter celotno Rusijo med drugo svetovno vojno. In potem še to, kako so ljudje preživeli komunizem, kako so si medsebojno pomagali,« zaključi.

Preberite še:

Melita Norwood, »vohunska babica«, ki je obveščala Sovjete o britanskem jedrskem programu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke