Mnenje: Kako nam HBO laže o Černobilu in zakaj moramo serijo vseeno pohvaliti

HBO, 2019
HBO-jeva serija Černobil je prava paša za oči in nam daje misliti, ampak ima tudi svoje napake in prikazuje neresnice. Poglejmo, v katerih delih serija laže in na katerih mestih jo lahko absolutno pohvalimo.

Černobil (Chernobyl) izraža nekakšno resnicoljubje. Z dodelanimi igralci, pristnimi prizori pokrajine, oblačili, značaji, odsotnostjo pretiranih karikatur in opremo iz 80. let 20. stoletja prepričuje gledalce, da nismo več v hladni vojni, ki si jo bomo zapomnili po pretiravanjih na malih zaslonih.

Toda Černobil hkrati kaže, nenamerno, da še vedno SMO v hladni vojni. Avtorji so vendarle uspeli poustvariti predstavo o nevarnosti naše države v očeh tujih gledalcev. Ni namreč povsem jasno, kje se konča resnica in kje se začne fantazija. Vse izgleda skrajno pristno, srce parajoče, katarzično. Jokal sem. Vsi, ki so videli serijo, so jokali.

Snovalec HBO-jeve miniserije Craig Mazin je vedel, kaj dela. Imel je dostop do javno objavljenih zgodovinskih dognanj, a je zelo selektivno upodabljal sovjetske ljudi. Prikazoval je, kako da so Sovjeti nekompetentni in kako da so pripravljeni žrtvovati ljudi za površno predstavljene razloge, ampak je hkrati tudi pokazal, kako so se Sovjeti včasih obnašali nenavadno zahodnjaško.

To nikakor ne pomeni, da se v Sovjetski zvezi sploh ni dalo delati. Mazinov Černobil sicer mojstrsko prikaže zgodovinske razmere, za katere tudi Rusi menijo, da so pomembno botrovale k razpadu Sovjetske zveze: prikrivanja, kriminalno malomarnost v službi izolacionistične ideje, gromozanske človeške žrtve in birokratsko vzvišenost – vse to je nedvomno sploh omogočilo nastanek takšne jedrske katastrofe. Uspe mu pritegniti pozornost gledalca z nevidne pošasti – sevanja – na pravo pošast – Sovjetsko zvezo.

Ampak poglejmo sedaj nekatere največje napake in pretiravanja v seriji Černobil!

(POZOR: Če še niste gledali serije, vam bo članek vnaprej izdal, kaj se zgodi v nekaterih delih serije).

1. Sovjetska nekompetentnost?

V Mazinovi seriji sovjetski nadrejeni (od inženirjev v elektrarni do visokih vojaških aparatčikov) vsi delujejo v neposrednem nasprotju z ustaljenimi operativnimi postopki. Še posebej nesmiselni so »komunistični« prikazi v prvih treh epizodah, na primer tisti bizarni govor starega mrlankensteinovskega aparatčika v prvi epizodi, da bodo vsi višji partijci lepo poplačani za ceno tega, da bo 50.000 prebivalcev Pripjata potiho umiralo zaradi bolezni.

Dejstvo je, da so imeli reaktorji v Černobilu svoje napake, ki so jih prikrivali celo samim upravljavcem. Priznati je treba, da so usodne napake primerno dokumentirane v četrti epizodi. Med njimi je nenadno povečanje energije, ko so iz reaktorja v celoti izločene vse borove kontrolne palice, da bi zmanjšali izhodno energijo, potem pa se po vrnitvi palic količina energije v prvi sekundi takoj poveča za dvajsetkrat. Znano je, da je tole privedlo do eksplozije v četrtem reaktorju, ki je bil narejen po sovjetskem modelu reaktorjev RBMK. Temu verodostojnemu prikazu pa potem sledijo prizori, ki spominjajo na komedijo Noč v muzeju (2006), samo da se vsem trga koža in poslušamo krike trpečih ljudi, ob katerih zastane kri v žilah.

Černobil blesti pri znanstvenih dejstvih (no, skoraj, kajti zrak se zaradi radioaktivnih delcev ne obarva modro; lahko se obarvajo tekočine, če jih bombardiramo z nevtroni, npr. voda za hlajenje v sredici reaktorja). Ko gre za ljudi in realno sovjetsko družbo, pa serija pogostokrat pade na celi črti, in to na mestih, kjer bi bilo to najmanj potrebno. Prikaz sovjetske tehnične nesposobnosti na licu mesta nekako hoče sugerirati gledalcu, da so v Sovjetski zvezi tako peljali stvari na vseh področjih življenja.

Priznati je treba, da obstaja na ducate pričevanj, ki kažejo na neprimerno sovjetsko rokovanje z jedrsko energijo, jedrski projekt je bil poln nevarnosti. Ampak nekatere negativce, kot je namestnik glavnega inženirja Anatolij Djatlov (tisti despotski antagonist v kontrolni sobi, ki je odgovoren za usoden niz odločitev, ki so vse skupaj poslabšale), serija prikazuje kot pretirano neprofesionalne, kot kakšne like iz risank. Ustvarjalci so raziskali določene stvari, preden so naredili serijo, ampak niso razumeli (ali niso hoteli razumeti), kdo so Rusi kot ljudje.

2. O groznih ukazovanjih in nemočnem uboganju

Djatlov, bojeviti norec, naokoli komandira svoje podrejene kot nemočna bogaboječa bitjeca. Seveda so morali to tako prikazati, ker gledalec drugače ne bi mogel dojeti, kako nemilostni so bili Sovjeti in kako grozno je bilo biti žrtev takšnega ukazovanja. Nastane vtis, da je bilo bolje ubogati in počasi umirati, tudi če bi z neuboganjem rešili ogromno življenj in hkrati še svoje, kajti drugače sledi samo še strel v glavo.

Vsi v Kontrolni sobi 4 vztrajno govorijo Djatlovu, da je odpovedal reaktor. Namestnik glavnega inženirja vseeno vztraja, da je odpovedal samo rezervoar s hladno vodo. Številni zgodovinski viri kažejo, da to sploh ni bilo res, to je povedal tudi sam Djatlov. Na svojem mestu bi lahko med prvimi opazil, da težava ni bila v rezervoarju, kjer je bila hladna voda – v resnici je to čez nekaj minut zares dojel. V resnico je dvomil samo vodja izmene v reaktorju št. 3 in ne Djatlov. Djatlov je bil res bolj groba osebnost, podobno kot v seriji, a je bil hkrati tudi profesionalec in ne nekakšen norec, ki bi lagal do zadnjega trenutka, da bi rešil svojo kožo. Ampak Djatlov v seriji je prikazan po tej lažni predstavi – čez nekaj minut ga vidimo, kako počne točno to s karieristi-aparatčiki!

Resnični Djatlov svojih podrejenih tudi nikoli ni nadiral s psovkami, prav tako jih nikoli ni imel za premalo profesionalne za svoje delo.

Djatlov je celo sam priznal, da je bilo narobe, da so pritisnili na gumb AZ-5 za zasilno zaustavitev, ki spusti kontrolne palice v hlajeno vodo, da se stabilizira ustvarjanje energije. S svojo odločitvijo, da se to razveljavi, pa je bil za več sekund prepozen. Ampak on niti ni imel zadostnih informacij o reaktorju, da bi ravnal drugače. Priznamo, da je to povedano med njegovim izbruhom v peti epizodi, ampak je ta izpoved prikazana skrajno histerično in nesovjetsko. Ampak ajde, recimo temu, da si je Mazin tukaj vzel nekaj umetniške svobode, saj je sam v podcastu priznal, da se to ni zgodilo tako.

Vseeno je bila na usodno noč 26. aprila 1986 situacija v kontrolni sobi četrtega reaktorja nekakšna mešanica diletantstva in strahu pred tem, da bi spregovorili. Sovjetski profesionalci so prikazani kot poslušne ovčice brez pameti, ki iz strahu ubogajo vse ukaze. To me pripelje do naslednje točke.

3. Sovjeti so junaki, ko vanje merijo s pištolo?

Zame je tole največja od vseh napak. Ves čas gledamo, kako vsem udeležencem, od rudarjev do mobiliziranih civilistov, ponujajo denar, da naredijo vse potrebno: 500 rubljev, 800 rubljev, 1000 rubljev … in ogromno vodke, valjda! (čez celo serijo Rusi pijejo hektolitre močnega žganja, čeprav je bilo široko znano, da učinke sevanja zmanjšuje rdeče vino). Mazin živi v New Yorku in očitno misli, da Sovjete motivira denar celo v neposredni smrtni nevarnosti. Ne bom zdaj prehitro sodil o Američanih, ampak od kje drugje je Mazin dobil takšno logiko za svojo zgodbo?

Enako bi lahko rekli za Akimova in še dva inženirja v Kontrolni sobi 4. Vsi so prikazani kot takšni strahopetci, da morajo najprej dobiti ukaz tiranskega Djatlova, da premaknejo nekaj ročic v kontrolni sobi. Urno ubogajo, ko so do kolen v radioaktivni vodi, zaradi katere bodo zagotovo umrli. Mar to res počnejo samo zaradi strahu za svojo kariero?

Gremo naprej: kakšno uro pozneje se direktor jedrske elektrarne Černobil Viktor Brjuhanov odloči, da bo poslal glavnega inženirja-operativca Anatolija Sitnikova na streho četrtega reaktorja, da bi ocenil obseg škode. On pa … tole zavrne? Da je situacija za gledalca še bolj napeta, pred vrati stojijo oboroženi stražarji. Saj veste, za vsak primer, če bi katera od černobilskih srajc naredila kaj nepričakovanega in bi jo morali pri priči pridržati ali ustreliti. Vojak seveda uboga veliko bolj kot Sitnikov, ki bi moral biti profesionalen, pa ga odvede do lokacije, da le preveri, ali je pokrov od jedra zares odneslo. Čudno: Ko Sitnikov pride nazaj, drugi potem kar še vedno mislijo, da ima blodnje?!?!

Zaprepaden sem, kako je Mazin prikazoval pogum nekaterih sovjetskih ljudi, drugih pa ne. Mar so lahko pogumni samo tisti ljudje, ki so dobili ukaz s pištolo na glavi? Da, tako so se žrtvovali vsi v Sovjetski zvezi, če bi verjeli njegovi logiki. 600.000 ljudi, ki so rešili vso Evropo pred počasnim samomorom zaradi strupenih snovi, so bili heroji samo zato, ker jih je v to prisilila Sovjetska zveza z grožnjo smrti. Po podobni logiki so pozneje prikazani rudarji iz premogovnika v Tuli.

Ko smo že pri rudarjih: nekateri preživeli rudarji so bili ogorčeni, ko so njihova požrtvovalna dejanja v seriji prikazali tako, kot da so to počeli zaradi denarne nagrade. Jaz bi Mazina rad vprašal: Zakaj ste morali prikazati ves narod kot en kup pohlepnih ljudi, ki ne razumejo svojih prioritet?

Ljudje se smejejo tistemu prizoru, ko pošljejo ministra za premog v obleki, da bi prepričal 300 rudarjev, da skopljejo tunel pod reaktorjem. V resnici se to nikoli ne bi zgodilo. Ljudi, ki so 10 nivojev pod teboj, ne nagovarjaš. In, za božjo voljo, ni vam treba meriti vanje s pištolo!

4. Tajnega sestanka v bunkerju in blokade Pripjata v resnici ni bilo!

Eden od poudarkov te serije je na nemilostnem sprejemanju odločitev v Sovjetski zvezi, s katerim naj bi oblast naredila vse za dobro podobo države in sproti poskrbela za dobre povišice vseh vpletenih partijskih funkcionarjev (češ, še pri spoštovanju komunističnih načel so slabi, kaj šele pri svojem delu).

Ne samo, da sestanka sredi noči preprosto ni bilo. Za povrh nam serija v sobi prikaže en kup bebcev, ki se pod nekakšno komunistično hipnozo odločijo blokirati mesto Pripjat z vsemi nedolžnimi ženskami in otroki, samo da ne bi kaj rekli proti partiji. Pa verjemite, če hočete …

V resnici je Brjuhanov prvi predlagal, da se vse pri priči umakne iz Pripjata, ustvarjalci serije pa so prikazali, kot da je on trdil, da evakuacija ni potrebna. Za Mazina je imel pač previsoko funkcijo, da bi razmišljal drugače. Bojda je lažje obsoditi svojo družino in še 47.500 drugih ljudi na gotovo smrt. Na sestanku pa vsi ploskajo slavi Sovjetske zveze.

Pa smo pripravljeni verjeti, da so bili kar vsi sovjetski aparatčiki ena skupina tako brezobzirnih ljudi? Seveda ne. Res je, Sovjetska zveza si je drznila žrtvovati na desetine in celo sto tisoče svojih ljudi za ceno zmage. Ampak tega ni počela iz gole neumnosti. Černobil je bil mnogim gledalcem všeč prav zato, ker jim je potrjeval tovrstne vnaprejšnje predstave. Prav zaradi ustaljenih predstav tako hitro zgrešimo, kako neresnični so mnogi prikazi sovjetskih ljudi v tej seriji.

Resnici na ljubo: ukaz za blokado nikoli ni bil izdan. Ljudje so množično zapuščali mesto! Pa o čem tukaj govori Mazin? To so osnove zgodovine, o katerih lahko prebere več v vsakem učbeniku!

Saj res, kaj pa zlobni podpredsednik sveta ministrov Boris Ščerbina, ki ga igra Stellan Skarsgard? V izmišljenem Černobilu ga vsi prosijo, da začne evakuacijo mesta, a se kar ne zgane. V resnici se je ves prizor, ko ljudje zberejo svoje stvari in se postavijo pred avtobusom za odhod iz Černobila, zgodil 27. aprila – v nekaj urah po eksploziji. Vprašajte na stotine preživelih. Evakuacija je bila izpeljana učinkovito.

»Skoraj točna« serija je še bolj nevarna od neposrednega laganja

Kot sem rekel, Mazinov Černobil razkrije nekatere boleče resnice, ki smo jim bili priča Rusi oziroma Sovjeti. Samo kaj, ko nekatere resnice očitno niso bile »primerne« za režiserja z Zahoda. Zaradi takšnih selektivnih prikazov občinstva na Zahodu odpustijo svojim oblastem, ko razčlovečijo našo državo. Vse se jim zdi pristno.

Zagotovo takšna pretiravanja ne bi bila potrebna, če bi režiser prikazoval dogodek v kateri od zaveznic ZDA ali državi članici Evropske unije. Lahko bi jokali vsi skupaj. Tukaj pa je bila tragedija svetovnih razsežnosti, ki bi nam morala biti v poduk za bodoče ravnanje z jedrsko energijo, izkoriščena za obnavljanje podobe o zlobnem sovražniku – Rusiji (kot največji naslednici Sovjetske zveze). Rusi bodo to le stežka odpustili.

Ampak: Zakaj je potrebno serijo Černobil zelo pohvaliti

Kljub kronološki zmedenosti izpovedi Valerija Legasova je nekaj res: Če ne bi bilo poguma in samožrtvovanja, ki so ga izkazali on in mnogi drugi, bi lahko preostali trije reaktorji doživeli enako usodo, slej kot prej. Rusija si mora priznati, da smo bili pripravljeni uničiti človeka samo zato, da bi rešili svoje riti in preostalo Evropo.

Na srečo je kriminalna birokracija pozne Sovjetske zveze sedaj stvar preteklosti. Ampak to ne pomeni, da nimamo danes resnih problemov: nepotizem, lezenje v riti nadrejenih, strah pred nadrejenimi – vse to je še zdaj široko prisotno v polfevdalni sodobni Rusiji. Ameriškemu gledalcu lahko odpustimo njegovo ogorčenost nad našo nekdanjo Sovjetsko zvezo. Ampak ali sploh imamo pravico, da se pritožujemo, ko pa smo pripravljeni žrtvovati kakovost v zameno za zaščito interesov nekaterih v določenem poklicnem okolju? Pa ne leti tole ozko na politiko, ampak na vsa področja dela nasploh, od odvetniških družb do tovarn, od medijev do komunalnih služb, na karkoli. Američani vsaj ravnajo tako, kot da jim je mar (čeprav so deležni tudi svoje propagande, ki je bolj sofisticirana od naše), medtem ko Rusi samo dvignemo roke in se iz obupa primemo za glavo, namesto da bi se spopadali z izzivi današnjega časa.

Zgodovinarji se lahko pritožujejo, da se pretirava pri prikazu karieristov iz partije v HBO-jevi seriji Černobil. Ampak res pa drži, da se še vedno nismo naučili, kako ceniti kolektivni rezultat namesto prevlade interesov ozke manjšine na vrhu kolektiva. Zato je Mazinova zgodba za sodobnega ruskega gledalca še kako relevantna.

Seveda se je černobilska katastrofa zgodila v sovjetski Ukrajini. Tukaj izveste še nekaj več dejstev o samem dogodku.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke