Med gledanjem nekaterih hollywoodskih in britanskih filmov o ruski (ali sovjetski) zgodovini mnogi Rusi doživljajo trenutke pravega obupa. Nesmisli, absurdi in laži, ki jih videvajo na platnu, so rodili poseben izraz za zahodnjaško prikazuje Rusijo v filmih: kljukvifikacija - iz besede kljukva (brusnica), ki je slengovski izraz za izmišljotino. Kljukvifikacija je merilo za stopnjo stereotipnosti nekega filma o Rusiji.
Veseli nas, da vam lahko predstavimo našo oceno ameriških, kanadskih in ameriških filmov o sovjetski zgodovini, ki jih ocenjujemo z brusnicami. Ena brusnica predstavlja relativno verodostojen prikaz ruske realnosti, pet brusnic pa pomeni, da je film popolnoma izmišljen prikaz zgodovinskih realij.
Film se odvija v 50-ih letih v Sovjetski zvezi. Agent tajne policije Lev Demidov išče manijaka, ki je pobil že več kot 40 otrok. Presenetljivo želijo ta kriminalna dejanja prekriti njegovi lastni nadrejeni in preiskava postane nevarna za Leva samega.
Edini pozitiven del filma je igralska zasedba na čelu s Tomom Hardyjem, Garyjem Oldmanom in Noomi Rapace, ki na zabaven način poskuša govoriti angleško z ruskim naglasom. Vse ostalo v filmu je precej mračno.
Vrhunec stalinističnih čistk, pod katerimi je sovjetska država trpela v letih 1937-1938, je v filmu prestavljen v relativno mirno povojno obdobje 50-ih let in navit do absurda. Stalinova Sovjetska zveza ni bila idealna, a ustvarjalci filma so obdobje prikazali kot pravi pekel na Zemlji.
Sodeč po filmu je bil prav vsak v Sovjetski zvezi potencialna žrtev krvavega KGB-ja (leta 1953 je bil to MGB). Tajna policija je lahko vsak trenutek kogarkoli odvedla od doma in ustrelila v tilnik brez sojenja. Zdi se, da je v svetu, kot ga prikazuje film, polovica sovjetskega prebivalstva policistov in informantov, medtem ko je druga polovica »sovražnik ljudstva«.
Nedolžni kmetje so streljani na dvoriščih (v opozorilo ostalim), profesorji mučeni na hodnikih univerz brez posledic za storilce, celo policisti streljajo drug drugega brez strahu pred vojaškim sodiščem.
Češnjica na torti pa je domnevni razlog, zakaj sovjetske varnostne strukture poskušajo prikriti umore. »V socialističnem raju ni morilcev,« pravijo policisti.
Child 44 si zasluži vseh pet brusnic kot popolna izmišljotina, ki demonizira Sovjetsko zvezo do onemoglosti.
Film, posnet po resničnih dogodkih, razlaga zgodbo o štirih judovskih bratih Bielski, ki so se bili med holokavstom in nemško okupacijo prisiljeni skrivati v beloruskih gozdovih. Tam organizirajo močno partizansko enoto, ki se ne samo maščuje Nemcem, ampak tudi poskuša rešiti čim več judovskega prebivalstva.
Kljubovanje je verjetno najbolj verodostojen hollywoodski film o sovjetski zgodovini vseh časov. Natančno prikazuje podrobnosti vaškega življenja v Belorusiji, orožja in uniforme. Priča smo dostojnemu prikazu nemških vojakov, partizanov in lokalnih kolaborantov.
Zanimivo je, s kakšnim spoštovanjem film prikazuje sovjetske partizane, ki sodelujejo z brati Bielski. Sovjeti tukaj niso prikazani kot pošasti, ki jedo otroke, kot ponavadi, ampak so pravi domoljubi, ki se bojevito zoperstavljajo sovražniku. Ob večerih popivajo, a se ne spremenijo v ponorelo hordo in ostanejo dovolj trezni, da odbijejo napade. Nekateri med njimi so tudi antisemiti, kar ni v nasprotju z zgodovinsko resnico.
Ko se poveljnik enote Viktor Pančenko umakne in pusti brate Bielski brez podpore, tega ne stori iz zlobe ali kot sovražnik Judov, ampak zaradi taktične nuje. Svojo odločitev obžaluje, a preprosto ne more ravnati drugače.
Kljubovanje dobi eno brusnico kot eden od najboljših primerov, kako bi morala biti sovjetska zgodovina prikazana v filmih.
Znameniti film je glavni krivec za številne mite o Rdeči armadi v času druge svetovne vojne. Sovražnik pred vrati sledi usodi zgodovinskega lika znanega ostrostrelca Vasilija Zajceva med bitko za Stalingrad.
A težko je reči, da je film zares posnet po resničnih dogodkih. Je poln absurdov in laži, sovjetsko vojsko pa prikazuje kot čredo krav, ki jo vodijo demonski politični komisarji.
Sovjetski vojaki dobesedno goloroki drvijo naravnost pred nemške mitraljeze s po eno puško na tri vojake, medtem ko jih kazenski bataljoni streljajo v hrbet iz ozadja.
Če bi realnost bila takšna, kot jo prikazuje ta film, Sovjeti nikoli ne bi zmagali vojne. Tedanja vojaška industrija je bila tako učinkovita, da so vojake dobesedno zasuli z orožjem. Kazenski bataljoni so v resnici delovali v zaledju, lovili saboterje in dezerterje. Po potrebi so se udeleževali bitk v obliki navadnih enot.
Seveda se niti v tem filmu ni bilo mogoče izogniti prizorom pijanih sovjetskih vojakov, ki plešejo okoli ognja. Sovražnik pred vrati si zasluži vseh pet brusnic.
Kanadski film se odvija v sovjetski Ukrajini v 30-ih letih in govori o tem, kako je Stalin domnevno namensko začel lakoto, ki je prizadela ukrajinski narod, znano kot holodomor. Navadni Ukrajinci so soočeni s smrtonosno nevarnostjo sovjetskih vojakov, ki zasegajo zaloge hrane in ubijajo vse, ki se jim upirajo.
Vse do danes tematika holodomora ostaja zelo dvoumna in boleča. Uradna Ukrajina, ki jo podpira Zahod, veliko lakoto v letih 1932-1933 obravnava kot genocid, povzročen s strani sovjetskega vodstva. A dejstva pričajo o tem, da lakota ni prizadela samo Ukrajine, ampak tudi velika območja sovjetske Rusije. Povzročila jo je slaba kmetijska politika takratnega vodstva in ni bila uperjena proti Ukrajincem kot takim.
V prvi lakoti, ki je prikazana v filmu, vidimo močan kontrast: na eni strani veseli Ukrajinci, na drugi pa temni, jezni boljševiki. Ta dihotomija med dobrim in zlim se vleče skozi ves film.
Grenka žetev Ukrajince prikazuje kot ljudi, kot živo nasprotje živalskim sovjetskim »hordam«, pri čemer filmarji pozabljajo, da so bili Ukrajinci druga največja in najpomembnejša etnična skupnost v Sovjetski zvezi in nedeljiv del sovjetske družbe.
Če bi v resnici bilo tako, kot pravi film, se milijoni Ukrajincev nikoli ne bi uprli nacistični okupaciji med drugo svetovno vojno. Film si zasluži štiri brusnice.
Britanska komedija je v Rusiji povzročila velik škandal. Posledično so film o političnem boju v Sovjetski zvezi po Stalinovi smrti v Rusiji označili za »žaljivo norčevanje iz sovjetske preteklosti« in prepovedali njegovo predvajanje v kinih.
Zelo težko je soditi, v kolikšni meri je zgodba iz filma privlečena za lase. Film je nenazadnje komedija. Zgodovinske osebnosti v njem imajo le malo skupnega z resničnimi osebami, saj so prikazane na sila satiričen in grotesken način.
Filmu bomo zato dali povprečno oceno treh brusnic.
K-19 je narejen po resnični zgodbi o herojskem podvigu skupine sovjetskih mornarjev, ki so z žrtvovanjem lastnih življenj leta 1961 preprečili jedrsko katastrofo na podmornici.
Pred snemanjem so ustvarjalci filma imeli dolge pogovore s preživelimi mornarji resnične podmornice K-19. Ko so ti videli scenarij, so bili šokirani: podmorničarji so bili prikazani kot skupina pijanih barbarov, ki niso imeli pojma, kako upravljati z zaupano podmornico.
»Častniki so pretepali podrejene in kradli pomaranče. Eden od njih je sedel na reaktorju in pil vodko. Vsi mornarji so preklinjali,« se prebiranja originalnega scenarija spominja inženir elektrotehnik Boris Kuzmin.
Veterani so v jezi napisali skupno pismo režiserju in igralcem, ki je bilo po zaslugi slednjih upoštevano pri snemanju. Na novo so spisali več kot 90 odstotkov scenarija.
Čeprav nekateri absurdni in naivni trenutki ostajajo, je končna različica K-19 popolnoma drugačen film, ki ga pozitivno ocenjujejo tudi veterani sovjetske podmornice.
Harrison Ford je vlogo kapitana odigral odlično. V bistvu je bil tako dober, da je mornarje spomnil na njihovega pravega poveljnika. »Med gledanjem filma sem moral vzeti celo zdravilo za srce,« je priznal častnik Jurij Muhin.
Film je zagotovo eden najboljših poskusov Hollywooda, da prikaže sovjetsko zgodovino. K-19: The Widowmaker dobi 2 brusnici.
Nova britansko-ameriška TV serija sledi dogajanju v zvezi z najbolj znano jedrsko katastrofo v zgodovini.
Černobil je močna drama, ki se osredotoča na tragedijo navadnih ljudi, ki najprej niti niso dojeli, s kakšno nočno moro imajo opravka.
Verodostojni prikaz lokacij, stavb, prevoznih sredstev in celo najmanjših podrobnosti, kot so gasilske uniforme in pionirske rutke, prispevajo k skupnemu uspehu serije. Černobil dobi samo eno brusnico.
Preberite še:
Kaj nam je Hollywood želel »prodati« kot sovjetske podmornice?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
