Da v Sovjetski zvezi ni bilo erotike? Ni čisto res! Našli smo glavne filme

Film Mala Vera, režiser Vasilij Pičul, Filmski studio Gorki, 1988, v glavni vlogi Natalija Negoda

Global Look Press
Govorilo se je, da »v Sovjetski zvezi seksa ni«, enako ni smelo biti erotike. Mi bomo danes poskusili dokazati nasprotno s primerki najbolj nerazvitega žanra v sovjetski filmski industriji – da, erotike.

Govorilo se je, da »v Sovjetski zvezi seksa ni«, enako ni smelo biti erotike. Propaganda je, kako premeteno, raje prikazovala šport – skoraj naga telesa so tako ljudje lahko gledali, ampak v športnem kontekstu, s kakšnim veslom na primer.

Iz tujih filmov so navadno izrezali prizore erotične narave. Kaj je preostalo sovjetskim režiserjem? No, nekaj pogumnežev, ki so poskušali posneti erotične prizore v filmih, se je vseeno našlo.

Amfibijski človek (“Человек-амфибия”), 1962

Se spomnite hollywoodske drame Oblika vode o ljubezni med nemo žensko in človeku podobnem morskem bitju? Leta 2018 je dobila oskarja za najboljši film. Ampak lahko bi to videli že prej. Film po romanu sovjetskega pisatelja Aleksandra Beljajeva so želeli v Hollywoodu posneti že pred 50 leti, vendar so producenti na koncu presodili, da se ne splača mučiti z zapletenimi in dolgimi podvodnimi snemanji.

Ampak v Sovjetski zvezi so film po tem romanu posneli že prej, in postal je kultni film med ljubitelji sovjetske fantastike. Gledalci so bili osupli nad kostumom amfibijskega človeka iz 10 tisoč lusk, naravnimi prizori pod vodo, glasbo … in prvo sovjetsko erotiko. Glavno junakinjo, ki jo je igrala Anastasija Vertinska (»sovjetska Greta Garbo«), se v enem prizoru vidi skozi kopalke. Vertinska je potem še nekaj desetletij veljala za seks simbol.

Dobro, vemo, da si ste si pod besedo »erotika« predstavljali kaj več, ampak imejte v mislih, da je ta film prišel v javnost devet let po smrti Stalina. Kaj bi še radi? Za tisti čas (leto 1962) je bilo to zelo pogumno.

Film z angleškimi podnapisi dobite tukaj.

Mala Vera (“Маленькая Вера”), 1988

Film Mala Vera, režiser Vasilij Pičul, Filmski studio Gorki, 1988, v glavni vlogi Natalija Negoda

Od prvih bradavičk do filma, ki je res podrl vse tabuje, je minilo kar veliko časa. Mala Vera režiserja Vasilija Pičula iz leta 1988 je drugi, resnejši sovjetski vstop v erotični film. To je prvi sovjetski film, ki je prikazoval spolni odnos, in predvsem po tem je slaven ta film.

»Spomnim se, da smo ta prizor v celoti vzeli po nekem filmu Bertoluccija. Mislim, da je bila to genialna piarovska poteza Vasilija Vladimiroviča Pičula,« se spominja Natalija Negoda, ki je igrala Vero. »Spomnim se, da smo se dobili v kuhinji in začeli razmišljati, kako bi to tehnično izpeljali. Snemali pa smo v nekakšnem polzavednem stanju.«

Pristop je uspel. Malo Vero si je v Sovjetski zvezi ogledalo več kot 50 milijonov ljudi, Natalija Negoda pa se je kot prva sovjetska igralka pojavila na naslovnici ameriškega Playboya.

Film o Veri se je v ozračju konflikta med generacijami, provincialne revščine in pijanstva zapisal v zgodovino kot eden od simbolov perestrojke. Ampak bodimo pošteni, ne samo zaradi seksa na ekranu. Film je ponudil še nikoli viden, grob, realističen prikaz življenja sovjetskih ljudi. Sledili so mu novi filmi, ki so načenjali prej prepovedane teme: nasilje v družini, prostitucijo, kriminal – nastal je cel nov žanr, ki mu pravimo »černuha«.

Celoten film z angleškimi podnapisi najdete tukaj.

Dekle brez meja (“Интердевочка”), 1989

Jelena Jakovljeva in Thomas Laustiola med snemanjem filma Interdjevočka (Mednarodno dekle) režiserja Petra Todorovskega

Poleg Male Vere je nove čase in novo estetiko z erotiko simboliziralo tudi Dekle brez meja (Interdevočka) Petra Todorovskega. To je drama o medicinski sestri, ki postransko dela v hotelih kot prostitutka za tujce, ki ji plačujejo s tujim denarjem. Seveda sovjetska država ni bila pripravljena financirati takšen film, zato je nastal v koprodukciji s Švedsko.

Todorovski je bil resen režiser s filmi o vojni in nominacijo za oskarja, zato ni hotel posneti samo nek film o prostitutkah. Ampak žena je vztrajala pri prostitutki, celo peljala ga je po hotelih in mu pokazala resnične prostitutke. »Jaz nisem snemal filma o prostituciji, ampak film o ženski, ki ni mogla uresničiti svojih potencialov v sovjetskih časih,« je pozneje govoril režiser.

Iz filma Mednarodno dekle (Interdevočka)

Ampak gledalci so film dojemali drugače kot režiser. Prostitutka za tujo valuto je postala junakinja svojega časa za celo desetletje, ampak ne kot simbol težkih okoliščin, temveč kot model za posnemanje. Interdevočka jim je pokazala, kako se (baje) da zaslužiti »lahek denar« v času splošnega pomanjkanja.

Rjavolaska za drobiž (“Брюнетка за 30 копеек”), 1991

Naslov govori sam zase. Tale zgodba je komedija na temo prostitutk, ki so bile leta 1991 že nekaj običajnega. Film je postavljen v provincialno mesto, ki doživlja krizo in je zapadlo v revščino. Prebivalci so se odločili, da bodo rešili svoje mesto z zanimivim gospodarskim podvigom: v muzeju lokalne zgodovine bodo odprli javno hišo (velja tudi kot metafora).

Film prikazuje gola telesa in prelepo, nadarjeno Ano Samohino, ki si je v 90-ih ustvarila kariero v filmih z goloto. Ampak, roko na srce, seks je tukaj predmet komedije. Takšnih nizkoproračunskih in nekakovostnih filmov je bilo ogromno v zadnjih letih Sovjetske zveze.

Tista leta je erotika prišla nazaj v življenje običajnega človeka, ampak takrat še nihče ni točno vedel, kaj bi z njo delal. Niti režiserji.

Film v ruščini najdete tukaj.

Priporočamo še:

Seks v Sovjetski zvezi: Miti in običaji

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke