V okviru letošnjega Festivala Ljubljana bo 3. septembra 2019 ob 20.30 v Križankah nastop balerine Svetlana Zaharove in prijateljev v spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta Antona Grišanina.
Predstavitev balerine ter informacije o programu in nakupu vstopnic na spletni strani organizatorja, mi pa v nadaljevanju objavljamo odlomek iz starejšega intervjuja. Pred tem samo na kratko izpostavimo, da Svetlana Zaharova prvotno prihaja iz Ukrajine, šolala se je v znameniti akademiji Vaganove, kjer je kot prva preskočila dva razreda, in se znašla v znamenitem Mariinskem gledališču in Bolšoj teatru.
Se je ruski balet močno spremenil, odkar ste na odru in v politiki (v letih 2007-2011 je bila državna poslanka, od leta 2018 je članica sveta ruskega predsednika za kulturo in umetnost, op. prev.)?
Svetlana Zaharova: Svet se je močno spremenil, a se nič ni spremenilo v ruskem baletu. Pravzaprav se je spremenilo občinstvo: Saj še vedno najdete svoje oboževalce, ki obvezno hodijo gledat svoje najljubše plesalce, a je danes veliko ljudi tam samo zato, da si privoščijo malo lahke zabave ali ker je to sedaj zdaj modno, ker vas tam morajo videti, pa da malo razkažejo draga oblačila in nakit.
Za tiste, ki so prišli spoznat kaj novega, upam, da kaj moje umetnosti ostane z njimi, že to me zelo osrečuje. Všeč mi je misel, da se vsi ljudje skrbno oblečejo za nastop, kot da gre za poseben dogodek – enako se mi pripravljamo za naše občinstvo. To je nekakšna vzajemna izmenjava.
Igrali ste že vse vloge v klasičnem repertoarju. Kako jih naredite drugačne, da so vsak večer še naprej žive?
Reuters
S.Z.: To drži. Lahko rečem, da sem odplesala vse balete in skoraj vse različice. Mogoče so zame in za občinstvo drugačni zaradi tega, kar se zgodi v mojem življenju. Med vajami me prevzemajo nova čustva, ki med nastopi izbruhnejo z močjo izkušnje. Podobno kot nekoč v baletu Giselle, ki sem ga prvič plesala že pri sedemnajstih. Ker takrat še nisem vedela nič o ljubezni in izdaji, mi je morala učiteljica razložiti, kaj naj počnem. Pozneje sem ta balet živela, zaradi lastnih izkušenj. Podobno je tudi pri drugih vlogah, na primer z L’histoire de Manon deset let po debiju v Mariinskem gledališču ali vlogo Tatjane v Jevgeniiju Onjeginu v Bolšoj teatru.
Komsomolskaja pravda / Global Look Press
Vas je kdaj vleklo, da bi se preizkusili tudi v drugih umetniških izrazih?
S.Z.: To bi moralo biti nekaj povsem drugačnega od plesa, ki je vse, kar znam. Moram pa priznati, da bi me lahko pritegnil film. Če bi mi ponudili dober film, po možnosti o baletu, bi to morda sprejela. Če sem bolj realistična, bi želela nastopiti v kombiniranem glasbenem in plesnem šovu s svojim možem (violinist Vadim Repin, op. prev.), to bi bilo všeč širšemu občinstvu in ljubiteljem obeh vrst umetnosti.
Zakaj ste se odločili, da se posvetite politiki?
S.Z: Želela sem doprinesti k učenju plesa in poučiti ljudi, kako živijo poklicni plesalci. Ponosna sem, da sem bila na primer pokroviteljica predloga, da lahko študenti na umetniških in ne zgolj plesnih akademijah obiskujejo običajne integrirane šole. Boj z vso birokracijo ni bil lahek in lahko rečem, da bi lahko storila več.
Kako se je spremenilo vaše življenje, odkar ste postali mama (leta 2011 je rodila hčerko Ano, op. prev.)?
S.Z.: Anino rojstvo je bil najpomembnejši dogodek v mojem življenju, to se je od takrat močno spremenilo. Še razmišljam drugače. Presenetljivo je, kako stvari, ki sem jim nekoč posvečala nenehno pozornost, danes niso več tako pomembne. Seveda bom še naprej delala, še več kot prej, ampak se vse vrti okoli moje male punčke: Moj smisel življenja je, da je ona srečna. Če ne bi bilo mame, ki ves čas skrbi za Ano in gre za nami celo na turneje, se ne bi tako hitro vrnila na oder – že tri mesece po rojstvu. Vedno sem cenila vse žrtve moje mame in to, kako me je vzgojila, in danes mislim, da bi morali imeti spomenik v čast vsem mamam!
Priporočamo še:
Zakulisje baleta Bolšoj teatra: 10 fotografij, ki jih svet še ni videl