Sofja vsako poletje obišče svoje stare starše v Rusiji, v mestecu Bogučar v Voroneški regiji. Ko jih je nazadnje obiskala, je zgodbo o njej napisala regionalna tiskovna agencija (na tej povezavi lahko vidite tudi nekaj fotografij).
Sofja, ki sedaj že vrsto let živi v Sloveniji, je do svojega 19. leta večkrat osvojila prva mesta na tekmovanjih za nadarjene mlade pesnike. V slovenščino je prevajala pesmi Mihaila Lermontova, Ane Ahmatove, Marine Cvetajeve, ta trenutek prevaja povest Aleksandra Grina Škrlatna jadra. Poleg tega se je ukvarjala s klasičnim baletom, sedaj se posveča igranju na violino, obiskuje predavanja na glasbeni akademiji in redno obiskuje vrhunske predavatelje na Dunaju in v Zagrebu.
Ko Sofja, ki že ima dobre izkušnje z nastopi v raznih evropskih mestih, obišče babico po mamini strani Albino in dedka po očetovi strani Genadija v bogučarski četrti Vojno mestece (Voennyj gorodok), je to za domačine pravi mali praznik, piše RIA Voronež. Sofja tam vsako leto izpelje več koncertov ter gosti ustvarjalne večere v tamkajšnjih rehabilitacijskih centrih in internatih.
Njena družina se je v Slovenijo preselila leta 2002, ko je oče Andrej, po poklicu strojni inženir, tam dobil priložnost za delo. Pred tem je živela v Novorossijsku. »Z možem sva izbrala ime zanjo že pol leta pred njenim rojstvom. Izbrali sva dve imeni, ki sta se po najinem mišljenju lepo dopolnjevali. Zdi se mi, da sta se kvaliteti, ki se pripisujeta imenoma (Sofja – modrost, Agnessa – krotkost) v polni meri uresničili v njenem značaju.«
Kljub številnim uram, posvečenim rusistiki in primerjalni književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pa uram za učenje teorije na glasbeni akademiji in vaje iz violine na Dunaju in v Zagrebu, se včasih le najde še kaj prostega časa, ki ga najraje posveti plesu – flamenku. Tekoče govori ruščino in slovenščino, v kateri je svojo prvo pesem napisala pri petih letih, poleg tega govori še nekaj drugih tujih jezikov.
Štirikratna dobitnica naziva najboljše mlade pesnice Slovenije je izdala dve pesniški zbirki Antologija brez kože (2017) in Melos sinjine (2018), ki sta dobili tudi dobre ocene kritikov.
Kot je bilo že omenjeno, se sedaj Sofja ukvarja tudi s prevajanjem Škrlatnih jader Aleksandra Grina v slovenščino. To delo v slovenski jezik še ni bilo prevedeno, prevod naj bi izšel leta 2020 pri Beletrini. Zanjo ima to poseben pomen, saj je Aleksander Grin že od nekdaj »ljubljenec« družine Jakuncov.
Na videz krhka Sofija ne glede na vse dejavnosti uspe početi vse. Sama pravi, da mora človek imeti moč volje in pametno razporejati svoj čas. Ona ima od jutra do večera disciplinirano razporejen urnik obveznosti.
Delila je svoje vtise s srečanja z znamenito balerino Majo Plisecko in njenim možem skladateljem Rodionom Ščedrinom, ki sta leta 2013 obiskala Ljubljano. Tole je še zdaj najbolj živ spomin, kar ga ima v svojem življenju. Po koncertu je dobila priložnost, da se spozna z njima v zakulisju in Plisecka je nenehno ponavljala, naj Sofja nikoli ne pusti baleta, medtem ko je Ščedrin govoril, naj nikoli ne pusti glasbe. Danes je videti, da je zmagala glasba.
K zmagi glasbe je pripomogel vioilinist in mojster izdelave godal Vilim Demšar. V njegovi delavnici se je znašla pri sedmih letih in on ji je na njeno prošnjo obljubil, da bo zanjo naredil »najboljšo violino na svetu«. Ko je dovolj zrasla, ji je dovolil izbrati enega izmed ponujenih inštrumentov. Z izbrano violino je nato nastopala po vsej Evropi in seveda tudi v ruskem Bogučarju.
Mlada ustvarjalka, ki se rada loti novih podvigov, očitno uspešno, trenutno nima posebnih načrtov za prihodnost. Čim dlje se želi ukvarjati s tem, kar počne najraje: glasba, književnost, ples, slikarstvo. Bi pa rada, da bi jo poznali v Sloveniji, po Evropi in v rodnem Bogučarju, je še povedala Sofja-Agnessa v pogovoru za voroneško agencijo.
Preberite še: Ljudem moramo dati priložnost pokazati, da so boljši, kot se nam sprva zdi!