Tole morate vedeti o Ani Ahmatovi, legendarni ruski pesnici

Ani Ahmatovi sploh ni bilo všeč, ko so ji govorili »pesnica« (poudarek na ženskem spolu), vztrajala je, da je ona poet (pomembna veličina njenega dela, ne spol). Globina njene osebnosti in odraz osebnosti v pesmih pustita močan vtis. Vihrava osebnost, številne romance, neverjetna moč duha in trden značaj so ji omogočili, da je preživela najhujša leta represije, izgubo moža, aretacijo sina in prepoved izdajanja njenih pesmi. Poglejmo, kaj morate vedeti o tej bleščeči umetnici.

1) Navdih najboljšim umetnikom svojega časa

Vseh portretov Ane Andrejevne ni mogoče prešteti. Njeno izstopajočo zunanjost – ozek vrat, otožne oči, znameniti ukrivljen nos in ostro čelo – so poskušali naslikati mnogi slikarji, tudi mojstri kova Natan Altman, Kuzma Petrov-Vodkin, Zinaida Serebrjakova in Jurij Annenkov, ki so jo prikazovali z nekakšnim tragičnim odtenkom. Tudi sama se je v svojih pesmih prikazovala kot krhka, otožna dama.

»Stisnila sem roke pod temno tančico …

Zakaj si tako bleda danes?

Ker sem z žalostjo trpko

do konca dragega napila.« (1911)

Italijan Amedeo Modigliani jo je ujel celo golo. Krožile so govorice, da imata romanco. Sicer sta si res bila naklonjena, ampak Ana je zatrjevala, da sta samo prijatelja. Spoznala sta se med Aninim poročnim potovanjem s pesnikom Nikolajem Gumiljovim v Parizu. Pozneje sta se srečevala in veliko pohajala po mestu.

Zgoraj: Ana Ahmatova v postelji (cca. 1920), spodaj: risba Amadea Modigliana (1911)

Getty Images

Je pa Ana Ahmatova res imela avanturo z umetnikom Borisom Anrepom. Ona mu je posvetila več pesmi, on pa jo je prikazal v podobi Sočustvovanja na enem od svojih znamenitih mozaikov na lestencu v londonski narodni galeriji, kjer jo obkrožajo grozote vojne.

2) Prinesla nesmrtnost ženskim vrstam pred vrati tajne službe

»Mož v grobu, sin v zaporu. Molite zame,« je pisala Ahmatova v Rekviemu (1934-1963), ki spada med njene najslavnejše pesnitve. Lirika Ahmatove odraža celotno 20. stoletje in njegove strašne dogodke – revolucije, represije, vojno.

Ahmatova je bila vodilna predstavnica srebrnega veka, tako kot njen mož, pesnik Nikolaj Gumiljov. On je bil leta 1921 aretiran na podlagi obtožb o domnevnem sodelovanju v protiboljševiški zaroti. Ustrelili so ga.

Njun sin, Lev Gumiljov, je bil ugleden zgodovinar in v času Stalinovega velikega terorja je bil tudi on aretiran zaradi ovadbe o »protirevolucionarni agitaciji« - pristal je v gulagu.

Ilustracija za Rekviem Ane Ahmatove

Arhivska fotografija

Ohranili so se zapiski Ahmatove, v katerih piše o začetku množičnega zbiranja žensk pred zapori. Na stotine žensk je v poletnem potu in v zimskem mrazu stalo pred vrati oddelka tajne policije v Leningradu, da bi kaj izvedele o svojih pridržanih možeh in sinovih. Mesece in mesece so prihajale in stale v vrstah, da bi na koncu slišale, da ne morejo dobiti informacij in ne bodo izvedele, kje so njihovi aretiranci. Posebno vztrajnim so obljubili, da jim bodo informacije sporočili naknadno, ampak ni jasno, ali so res kaj izvedele. Rekviem je v bistvu žalna himna teh strašnih vrst žena z od mraza pomodrelimi ustnicami, ki so se metale pod noge rabljem, da bi spoznale usodo svojih bližnjih.

Ahmatova je ustvarila tudi eno najmočnejših protistalinističnih pesmi, ki sicer ni tako slavna kot tista od Mandelštama.

Posnemanje Armencev (1931)

Kot črna ovca se ti bom sanjala,

do tvojega prestola bom prišla,

na netrdih, suhih nogah,

prišla bom, zablejala, vprašala:

»Si sladko večerjal, moj monarh?

Ti, ki držiš vesolje kot drevak,

ki s sveto voljo te Alah ščiti.

Ti moj ljubi sin, rojak,

dobro tekne, te nasiti?«

3) Prepovedane pesmi

Portret, ki ga je naslikal Mojsej Solomonovič Nappelbaum (1869-1958)

Getty Images

Med obleganjem Leningrada je Ahmatova ostala v blokiranem mestu in šivala vreče za pesek, s katerimi so ščitili zakloniščne jarke. Skupaj s pesnico Olgo Bergolz je po radiu brala svoje pesmi in dvigovala moralo Leningrajčanov (»Ura je odbila čas poguma / Pogum nas zapustil ne bo.«)

Po vojni pa je partija rekla, da je Ahmatova predstavnica »prazne, brezidejne poezije, ki je tuja našemu ljudstvu«. Njen dekadentni duh in velik poudarek na estetiki nista bila všeč komunistom. Partijec Ždanov je poudarjal, da je njena poezija zelo odtujena od naroda, ko izraža svoja »nična trpljenja in religiozno-mistično erotiko«.

Zato njenih pesmi nikjer niso tiskali. So se pa širile na črno, med inteligenco v nekakšni prvotni obliki samizdata. Ljudje so se jih učili na pamet, jih zapisali, naučili so se jih še njihovi prijatelji, potem so zapiske sežgali. Že sama hramba »škodljivih« pesmi je bila nevarno dejanje.

Ampak Ahmatova se je, kot po čudežu, izognila aretaciji. Očitno je imela močan status.

Ana Ahmatova za delovno mizo v Leningradu, 1964

Vasilij Fedosejev/TASS

4) Odprla je vrata Brodskemu

Precej starejša je bila že Ahmatova, ko so se mnogi oboževalci želeli osebno spoznati z njo, se dotakniti morda še edine preživele predstavnice generacije srebrnega veka v zgodnjih 50-ih.

Med mladimi prijatelji je imela tudi štiri pesnike, ki so potem sami postali slavni: Dmitrij Bobišev, Anatolij Najman, Jevgenij Rejn in seveda, najslavnejši, Josif Brodski. Za šalo je četverica zase govorila, da so »ahmatovske sirote«. Ana Ahmatova je bila zanje ne samo pesniška, ampak tudi duhovna avtoriteta. Njena smrt leta 1966 je prizadela vse.

Pesnika Josif Brodski (desno) in Jevgenij Rejn (sredina) na pogrebu Ane Ahmatove

Sputnik

Mimogrede, Brodski sprva niti ni bil njen oboževalec. Samo odzval se je na ponudbo, da jo obišče in spozna. Ampak en verz o tem, kako jo je surova doba premaknila kot kakšno reko, ga je prepričal, da gre za zelo veliko osebnost. V intervjuju je dejal: »Nihče me ni tako naučil vse razumeti in vsemu odpustiti: ljudem, okoliščinam, naravi, brezbrižnosti višjih krogov, kot me je tega naučila ona«.

Brodski je bil aretiran zaradi parazitstva in izgnan na sever. Znana je njena takratna reakcija, ko je rekla: »Kakšno biografijo delajo našemu rdečelascu.« Govorila je tudi, da je bil on med najbolj nadarjenimi pesniki, kar jih je »sama vzgojila«. Brodskemu je bilo to zelo všeč.

5) Častna doktorica v Oxfordu

Getty Images

Eno leto pred smrtjo, ko je imela 75 let, ko v domovini niso objavljali njenih pesmi že 18 let, so Ano Ahmatovo povabili v Anglijo. Svečano so ji podelili častni doktorat Univerze v Oxfordu. Slavnostno so bile izrečene besede: »Tej veličastni ženski nekateri upravičeno pravijo 'druga Sapfo'.«

Veliki pesnici, ki jo je »odvrgla stalinska doba«, so angleški časniki namenili veliko pozornosti. Povedali so tudi, da je bila nadvse ganjena zaradi mednarodnega priznanja.

Tukaj pa spoznajte še eno sodobno umetnico, ki navdihuje ljudi.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.