Lev Gumiljov, slavni zgodovinar in zagovornik evrazijske Rusije, ki ni podlegel Gulagu

1. Lev Gumiljov je bil sin dveh znanih ruskih piscev – Nikolaja Gumiljova in Anne Ahmatove. Njegov oče je bil plemič, oficir v prvi svetovni vojni in slavni ruski pesnik zgodnjega 20. stoletja. Leta 1921, ko je imel Lev samo devet let, so Nikolaja aretirali zaradi domnevne vpletenosti v monarhistično zaroto, nato pa so ga oblasti ubile. Zato sta bila tako Lev kot njegova mati v Sovjetski Rusiji stalno sumljiva.

2. Anna Ahmatova je znamenita pesnica. Imela je zlomljen odnos s svojim sinom, saj ga je v mladih letih pogosto pazila babica. Ko pa je Lev zaključil srednjo šolo, se je preselil v Leningrad, da bi živel z materjo in njenim novim možem.

Pesnika Nikolaj Gumiljov (levo) in Anna Ahmatova (desno) s sinom Levom Gumiljovim.

RIA Novosti

3. Na Leningrajski univerzi je študiral zgodovino. Njegovi študentski kolegi so govorili, da se je držal sam zase in se je zavedal svojega plemiškega porekla. Leta 1935 so ga aretirali zaradi »terorističnih občutij«. Po poročilih naj bi rekel, da so »v Rusiji še vedno plemiči, ki sanjajo o bombah«.

Policija je našla tudi pesem Osipa Mandelštama z naslovom Kremeljski gorec, ki je bila prepisana na Levovo roko. Besede »Kukaračine brade kričijo« in »vsak uboj je zanj užitek« se nanašajo na sovjetskega voditelja Josifa Stalina. Tudi mož Ahmatove je bil poslan v ječo. Anna Ahmatova je osebno zaprosila pri Stalinu, da bi osvobodil njena ljubljena. Zaradi njenega statusa ugledne književnice ju je spustil.

4. Toda Leva so leta 1938 spet aretirali. Obtožen je bil organizacije protirevolucionarne skupine med mladino. Ime njegovega očeta se je tudi omenjalo med sovražniki sovjetskega režima. Med sojenjem je zavrnil vse obtožbe, njegova mati pa je spet pisala Stalinu, vendar se je njena sreča iztekla. Sina so obsodili na pet let delovnega taborišča v vzhodni Sibiriji.

Mladi Lev Gumiljov leta 1934.

Wikipedia

5. Ko je odslužil svoj čas v gulagu, se je leta 1944, proti koncu druge svetovne vojne, pridružil Rdeči armadi. Boril se je v bitki za Berlin in bil odlikovan za svoj pogum.

6. Po vojni je zaključil diplomo iz zgodovine in se osredotočil na doktorsko disertacijo o starih Turkih. A so ga leta 1949 spet aretirali, tokrat z obtožbo o vpletenosti v protisovjetsko skupino. Njegovo mamo so oblasti javno blatile, ker ni pisala v skladu z dominantnimi sovjetskimi kanoni. Vseeno pa se je izognila aretaciji. Gumiljov je nekoč rekel, da je bil prvič aretiran zaradi svoje mame, nato pa zaradi očeta.

Ob novi aretaciji je dobil še daljšo kazen: 10 let delovnega taborišča. Na tisti točki, pri 40 letih, ga je telo že puščalo na cedilu, zdravstveni problemi so se vrstili eden za drugim. Kmalu po obsodbi je pisal, da nima upanja, da bo iz gulaga prišel živ, a mu je to navkljub vsem pričakovanjem uspelo. Leta 1956 je bil Gumiljov osvobojen, ko je sovjetski Nikita Hruščev začel s svojo slavno kampanjo destalinizacije.

7. V teh letih je njegov odnos z materjo šel s slabega na slabše. Bil je jezen, ker je čutil, da bi mu morala bolj pomagati. Prav tako je sovražil eno od njenih najslavnejših pesmi, Rekviem, ki se dotika njegovih aretacij – Lev je bil prepričan, da so bile besede bolj vezane na Anina čustva kot na njegovo trpljenje v zaporu. Morda pa ima prav: »Mož v grobu, sin v ječi. Dajte mi molitev zame,« je pisala.

8. Po izpustitvi iz taborišča je Gumiljov nadaljeval z raziskavami, študiral je zgodovino stepskih in srednjeazijskih nomadov. Tisti čas je prišel na dan z eno od svojih najbolj znanih idej: konceptom strastnosti, ki je pogosto opisana kot »neukrotljiva notranja potreba po smiselnem delovanju, sposobnost vzdržljivega visokega napora v imenu nekega cilja«.

Lev Gumiljov na zabavi v poklicni šoli.

Jurij Pilipenko/Global Look Press

Gumiljov je bil prepričan, da je vsaka etnična skupina skozi svojo zgodovino prešla pot od rojstva do vrhunca, nato pa počasi nazadovala do inercije. Kot strastnost neke etnične skupine oz. naroda doseže svoj maksimum, se pojavijo vehementni voditelji in velika osvajanja.

9. Gumiljov je močno črpal iz evrazijske teorije, ki pravi, da ruska civilizacija ni prava evropska civilizacija, pač pa evrazijski geopolitični in kulturni fenomen. On je imel Ruse za »super-etnos«, ki je nekako vključeval vplive Turkov in Mongolov. Zgodovinar je poudarjal pomembnost zavezništva med Rusi in ljudstvi iz vzhodni step Evrazije. To zavezništvo je Rusiji omogočalo, da nastopa proti Evropi.

10. V Sovjetski zvezi so bili do njegovih pogledov zelo skeptični. To se je spremenilo v 80. letih pod perestrojko Gorbačova, ko so se dela Gumiljova široko objavljala. Njegovo teorijo strastnosti danes pogosto kritizirajo zaradi pomanjkanja preverjenih dejstev, ki bi jo podpirale. A se ga še vedno spominjajo zaradi njegovega miselnega zanosa.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.