Ne moremo natančno določiti, kdaj se je pojavilo kozaštvo, običajno pa pojav uvrščamo v 15. stoletje, ko se začne to ime pogosteje uporabljati v zgodovinskih virih.
Beg od fevdalnega sistema, lakota, suša, bolezni, preganjanje staroobredcev in druge situacije so prisilile ljudi, da so v iskanju boljšega življenja odhajali na ozemlja, ki niso bila nikogaršnja, na primer v stepska ozemlja vzhodne Evrope ter v spodnje tokove Dnepra, Dona, Tereka, Volge in Urala.
Na obalah velikih rek so se oblikovale skupnosti, ki so štele nekaj tisoč kozakov, uvedle samoupravo in se bojevale s sosednjimi državami in plemeni. Kozaki so se bojevali proti vsem svojim sosedom, Moskovski kneževini, Krimskemu kanatu, turški in poljsko-litovski državi, po potrebi pa so sklepali tudi zavezništva z nekdanjimi sovražniki. Nadzirali so mnoge trgovske poti in pobirali davke od karavan za prehod preko njihovega ozemlja, včasih pa so jih enostavno oropali.
Sodobni raziskovalci menijo, da so v njihovi etnogenezi poleg očitnih ruskih in vzhodnoslovanskih prisotni tudi mongolsko-turški in kavkaški elementi. Vedno so govorili v ruskih narečjih, ki so jih lahko razumeli vsi prebivalci Rusije. Nikoli niso imeli neke posebne nacionalne identitete, je bila pa zato pri njih vedno izražena verska (pravoslavna) identiteta.
Kubanski kozaki. Fotografija s konca 19. stoletja
RIA NovostiPravoslavna identiteta jih je na koncu privedla pod okrilje vedno močnejše Moskovske kneževine in kasnejšega ruskega carstva, kjer so sprva imeli status vazalov. Kozaki so na svojih ozemljih spoštovali svoje lastne zakone, neke vrste kozaško demokracijo. Iz svojih vrst so v času vojnega pohoda izbirali poveljnike, v mirnih časih pa so si bili vsi enaki.
Carska oblast je v 17. in 18. stoletju izvajala stalni pritisk na kozake in jim poskušala na vse možne načine omejiti svobodo, to pa je izzvalo hud odpor. Kozaški atamani so k vstaji proti Moskvi in k uporom spodbujali tudi na tisoče kmečkih prebivalcev. Prvi upor se je zgodil v letih 1670-1671, ko je Stepan Razin stal na čelu velike vstaje proti carju Alekseju Mihajloviču, nato je Kondratij Bulavin vodil upor proti Pjotru Velikemu, zatem pa še Jemeljan Pugačov proti Katarini Veliki. Zaporoška Seča je bila v 18. stoletju razpuščena ravno zaradi nestabilnosti. Kozaki, zvesti carici, so se takrat preselili v Kuban (severni Kavkaz), del Zaporožja pa je odšel na ozemlje Osmanskega imperija in tam oblikoval Donavsko Sečo, ki je bila zvesta turškemu sultanu. Posamezni kozaki so prišli celo do Vojvodine, kjer so služili Habsburžanom na avstrijsko-turški meji.
V času miru je carska oblast kozake izkoriščala za širitev državnega ozemlja. Vloga kozakov v osvajanju in kolonizaciji Urala, Sibirije in ruskega Daljnega vzhoda je neprecenljiva. Ustanovili so mnoga današnja mesta na teh območjih, med katerimi so tudi prestolnice ruskih regij in avtonomnih pokrajin: Irkutsk, Habarovsk, Omsk, Tomsk, Jakutsk, Blagoveščensk, Petropavlovsk-Kamčatski, Orenburg, Krasnojarsk, Krasnodar in tudi Grozni. To pa ni celotni seznam. Kozaki so prišli celo do Tihega oceana, vendar jih to ni zaustavilo. Kozak Dežnov je leta 1648 odkril Ameriko z azijske strani in omogočil širitev Rusije na Aljasko.
Ogromna ozemlja Evrazije, ki so danes nepogrešljiv del Rusije, so tudi hrbtenica državnega gospodarstva, saj so bogata z nafto, plinom, zlatom in drugimi rudninami. To osvajanje se je odvijalo po eni strani po direktnem ukazu ruske oblasti, po drugi strani pa je bilo v skladu s težnjo po neodvisnem in svobodnem življenju daleč stran od carja.
Kozaki pa so prav tako vzpostavili temelje mirnega sobivanja ruskega naroda in avtohtonih prebivalcev na koloniziranih območjih. Nikoli niso iztrebljali avtohtonih plemen, kot so to počeli zahodnoevropski osvajalci.
Ilja Repin, Zaporoški kozaki pišejo pismo konstantinopolskemu sultanu (1880-1891).
Ruski državni muzej, Sankt Peterburg.Po vstaji Jemeljana Pugačova se je imperij odločil, da se ne bo več spuščal v konflikt s kozaki. Tako so končno dobili vojaški status in človek je lahko postal kozak le z rojstvom. Njihova glavna naloga je bila varovanje meja imperija in sodelovanje v bojnih pohodih. Za služenje carju so bili nagrajeni s privilegiji: ogromna zemljišča, osvoboditev od davkov, notranja samouprava, donski kozaki pa so dobili še teritorialno avtonomijo, Regijo Donske vojske. Kozaki so v zameno za privilegije obljubili brezpogojno podporo.
Največji vzpon je kozaštvo doživelo v 19. stoletju. Donski kozaki atamana Matveja Platova so skupaj z zmagoslavno rusko vojsko premagali Napoleona. Kozaki so v času carja Nikolaja I. utišali vstaje na Poljskem in leta 1848 reševali sosednjo Habsburško monarhijo pred uporniškimi Madžari. Leta 1878 so skupaj z rusko vojsko razbili tudi Osmane in prinesli končno zmago balkanskim narodom - Bolgarom, Srbom in Romunom.
Sodelovali so tudi v dušenju narodnih vstaj, pogumno pa so se borili tudi na frontah rusko-japonske in prve svetovne vojne, od leta 1918 pa se je na njihovem ozemlju razbohotila strašna, dramatična in krvava državljanska vojna. Vendar je kozaštvo 20. stoletja že zgodba zase.
Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.
Preberite še:
Kozak pomeni "svoboden": 2. del
Na obeh straneh fronte: Kozaki med drugo svetovno vojno
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
