Na Aljaski še vedno živi posebno rusko narečje

Na Aljaski še vedno govorijo zastarelo rusko narečje. Mira Bergelson, profesorica jezikoslovja na moskovski univerzi, filologinja in strokovnjakinja za regionalna narečja, je pojasnila, kako se je dialekt ohranil, kako se je sploh prvič pojavil na Aljaski, kako so se ga učili in kako se je izognil jezikovnim spremembam zaradi spremenjenih družbenih odnosov, ki so se poznali na ruščini v Sovjetski zvezi.

Nam lahko poveste kaj več o odpravi, med katero sta se z vašim možem Andrejem Kibrikom odpravila v aljaško naselje Ninilčik?

V bistvu je šlo za več odprav – to je bil cel projekt, vse skupaj pa se je začelo leta 1997, ko sva bila na Aljaski z mojem možem, Andrejem Kibrikom.

Andrej je že prej nekaj časa preučeval atabaskansko skupino jezikov in je prejel Fulbrightovo štipendijo za spremljanje enega od najbolj oddaljenih atabaskanskih jezikov na Aljaski, zgornje kuskokwimščine. Tja ga je povabil Michael Cross, direktor Centra za avtohtone jezike Aljaske. Ko sva bila tam, nama je Michael omenil, da od časov Rusko-ameriške družbe še vedno obstajajo naselja na polotoku Kenaj, kjer avtohtoni prebivalci govorijo rusko.

Lahko si predstavljate, kako so se nama zasvetile oči – ruščina, ki se je ohranila še iz 18. stoletja! Pozneje sva bila v drugem delu Aljaske, v notranjosti, v vasi Nikolaj. Tam so živeli Atabaskanci, ki so bili tudi pravoslavne vere, še od takrat. Zato tudi takšno ime vasi, po sv. Nikolaju.

Andrej je delal poročilo o zgornji kuskokwimščini, ko so se nama nenadoma približali aktivisti iz naselja Ninilčik. Bili so potomci čisto prvih naseljencev. Bili so malo starejši od naju – to je bila generacija, ki sama ni več govorila rusko, se pa spominja, kako se je govorilo ruščino, ko so bili otroci.

Zanje je ruščina, pa tudi nasploh vse, kar je povezano z Rusijo, kulturna dediščina. Podobno kot pri drugih avtohtonih ljudstvih v številnih delih Amerike, ki se zanimajo za lastno zgodovino, želijo tudi ti ljudje ohraniti svojo zapuščino. Ljudje so si obupano želeli dokumentirati jezik, saj so se zavedali, da izumira.

Vprašali so naju, ali bi lahko naredila slovar njihovega jezika. Najprej sva naredila glosar imen, saj imena odražajo način interakcije ljudi s svetom okoli njih. Posebej sva zbrala imena predmetov in resničnih stvari okoli te ali one etnične skupine. Toda težko narediš dosti z jezikom, če nimaš načina, da bi posnel njegove zvoke.

Seveda je to dialekt ruskega jezika, toda s konsistentnimi fonetičnimi razlikami glede na ruščino, ki jo uporabljajo v današnji Rusiji. Na koncu sva se morala odločiti za metodo transkripcije. Vidite, gre za narečje brez svoje pisne oblike. Generacija, s katero sva prišla v stik, ni nikoli pisala v ruščini. Hodili so v angleško govorečo šolo, ki je v 30. letih 20. stoletja nadomestila rusko župnijsko šolo pri pravoslavni cerkev, ki so jo zaprli leta 1917. Njihova ruščina je naravni jezik – prvi jezik, ki so se ga naučili kot otroci.

Andrej je sestavil fonetični seznam habitualnih razlik glede na standardno ruščino, o tem pa sva pisala v številnih člankih, ki so se pojavili v zvezi z najinim projektom slovarja. Beleživa tudi slovnico in druge posebne značilnosti. Temeljne razlike se vidijo v spremenjeni strukturi spolov.

To je bila najina prva odprava. Nato pa sva projekt morala zaustaviti za več let. Sredi prvega desetletja po letu 2000 je eden od pobudnikov snemanja kulturne dediščine Ninilčika, Wayne Leman, ki je specialist za čejenski jezik, sprejel nalogo, da zbere besedišče ninilške ruščine. Toda sam ne govori rusko, zato je težko zbiral zvoke, vse zbrano gradivo pa so morali dvakrat preveriti naravni govorci.

Ostalo je še veliko vprašanj, zaradi tega sva se leta 2012 prijavila na Rusko fundacijo za humanistično znanost in preko razpisa uspela dobiti nova sredstva. Oktobra 2012 sva se lahko vrnila v Ninilčik in ponovno preverila ves slovar. Če bi si uspela zagotoviti nekaj časa »na terenu«, bova lahko končala najin slovarski projekt. Načrtujeva multimedijski slovar, skupaj s fotografijam in zvočnimi posnetki.

Sta opazila razlike v jeziku med začetki leta 1997 in vajino drugo odpravo?

Lahko sva primerjala podatke iz leta 1997, ki sva jih zbrala s pomočjo Leontija Kvasnikova, odličnega kolega, ki je na žalost pozneje umrl. Stvar je v tem, da je jezik iz Ninilčika obstajal in še naprej obstaja na zelo majhnem prostoru, samo v eni vasi. Ko je Rusija leta 1867Aljasko prodala ZDA, je bila vas odrezana za 20 let – v Cookov zaliv ni prišla niti ena ladja.

Prebivalcev vasi ni bilo nikoli več kot dvesto ali tristo, kar je zelo malo ljudi. Tukaj razlike pri posameznikih postanejo izredno pomembne. V jeziku je veliko idioelektičnih besed, ko beseda za nekaj postane pravo ime, vsako ime pa nosi lastno zgodbo, ki postane kulturna zapuščina.

Pravila izgovorjave se lahko od družine do družine razlikujejo, preprosto zato, ker je lahko eno družino z lokalno žensko začel moški iz enega dela Rusije, v drugi družini pa je bil lahko moški iz kakšnega drugega dela Rusije. Prav tako je bil velik vpliv dvojezičnega severnega ljudstva Alutiq.

A je bil v naselju Ninilčik za 80 let – dokler niso odprli angleškojezične šole – edini jezik ruščina. Bila pa je ločena od svoje domovine, zato je začela razvijati določena lastna pravila.

Leta 2012 sva lahko spoznala nove sodelujoče z lastnimi fonetičnimi specifikami. Kljub temu so se skladali s sistemom, ki sva ga že zapisala. Če želiva dokončati delo, morava čim prej na še eno odpravo. Sodelujoči so namreč stari okoli 90 let. To so zelo sodobni starejši Američani, ki uporabljajo Skype, a tehnologija ravno ne pomaga. Moraš imeti možnost izredno pozornega poslušanja, večkratnega zastavljanja vprašanj. Pri delu z niansami besedišča in kulturnega konteksta pa je ključen osebni stik.

Jasno je, da nimajo povsem jasnih pojmov glede jezikov: malo zapadejo v angleščino, a se spominjajo ruskih fraz. Najina naloga je, da posnameva vse in ne spustiva mimo niti zrnca vsega tega. Edinstvenost narečja je v tem, da je bil kar dolgo obkrožen z avtohtonimi ameriškimi jeziki in nato še angleščino.

Ninilška ruščina je bila priča ogromnemu številu procesov zgodovinskega razvoja ekspresivnih fraz in socio-lingvističnih problemov. Seveda pa je to tudi kulturna dediščina. Priča nam o življenju teh ljudi.

Danes se nam zdi, da so to avtohtoni Američani. Toda do konca 19. stoletja so se govorci ruščine počutili kot Kreolci. Imeli so občutek, da jim je blizu domača kultura Aljaske.

Prispevek je bil prvič objavljen leta 2013 v ruščini na Gazeta.ru.

Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.