Kozak pomeni "svoboden": 2. del

Tihi Don ruske domovinske vojne ali zapletena pripoved o rdečih in belih kozakih: Russia Beyond vam predstavlja drugi del kozaške zgodovine. Objektivna slika usode kozakov v ruski državljanski vojni je trpela zaradi poenostavitev in pretiravanj, resnica pa je, kot vedno, zelo zapletena.

Ruska državljanska vojna, ki se trajala od 1918 do 1922/23, je ena od najtežjih in najbolj protislovnih obdobij v zgodovini Rusije, še toliko bolj v zgodovini kozaštva. Kozaki so se znašli v vrtincu tragičnih dogodkov, ki so sledili po oktobrski revoluciji leta 1917. V tem konfliktu so se borili na obeh straneh in pogosto prehajali na stran včerajšnjega sovražnika, trpeli so represije trenutnega zmagovalca in sami izvajali represije nad premaganimi.

Ob vsem tem je potrebno dodati, da je bilo precej nasprotovanj in konfliktov v samih vrstah belih in rdečih, kozaki so se pogosto spopadali s prebivalstvom, ki ni bilo kozaško, države, ki so sodelovale v prvi svetovni vojni (Nemčija in antantne sile) pa so v vojaški intervenciji na ozemlju Rusije kozake uporabljale za svoje cilje.

Dve revoluciji

Politična situacija v ruskem imperiju je leta 1917 iz dneva v dan postajala vse slabša. Vojska je na zahodnih frontah doživljala poraze in izgubljala nadzor nad ljudstvom, bojna pripravljenost pa je bila vedno šibkejša. Po februarski revoluciji je car Nikolaj II. abdiciral in Rusija je bila razglašena za buržoazno parlamentarno republiko, vendar to ni bilo dovolj, da bi se situacija stabilizirala. Začasna vlada na čelu z Aleksandrom Kerenskim, ki je razglasil "vojno proti Nemčiji do končne zmage", je jeseni 1917 popolnoma izgubila podporo vojske. Tako so boljševiki 7. novembra (25. oktobra po starem koledarju) praktično brez boja izvršili novo, socialistično oktobrsko revolucijo.

Giuseppe Rava, Kozaki se borijo proti beli armadi v ruski državljanski vojni leta 1919.

Odnos večine kozakov do nove, "rdeče" oblasti konec leta 1917 je bil naklonjen ali vsaj nevtralen. Prvi boljševistični odloki so na kozake naredili dober vtis, saj so jim po dolgotrajni vojni omogočili, da se vrnejo v svoje vasi. Imetje običajnih kozakov je po Leninovem Dekretu o zemlji ostalo v njihovih rokah. Obljubili so jim popolno nevmešavanje v vprašanja kozaštva, v kolikor ta ne bodo nasprotovala sovjetski oblasti. Boljševiki niti sami niso želeli vstopati v konflikt z dobro oboroženimi in opremljenimi kozaškimi enotami.

Po drugi strani pa so bili delavci in kmetje (ljudje, v imenu katerih je bila revolucija izvedena) negativno nastrojeni do kozakov, prav tako pa tudi internacionalna inteligenca, ki je bila na oblasti, predvsem zaradi privilegiranega položaja kozakov in njihove zvestobe carju. Ti isti kozaki so namreč dušili nemire in upore delavcev, preprečevali demonstracije in spremljali obsojence v suženjstvo. Zato so se kozaške starešine po vsej Rusiji močno uprli boljševikom in ostro odreagirali na dogajanje v Petrogradu. Boljševistično ideologijo so doživljali kot nevarnost za lasten obstanek.

Kaledin in Donska sovjetska republika

Konec leta 1917 so boljševiki doživeli odpor s strani glavne kozaške avtonomije na Donu, na čelu odpora pa je stal heroj prve svetovne vojne, general Aleksej Kaledin. Poskušal je preprečiti napredovanje rdečih s pomočjo bele vojske, ki se je šele oblikovala, vendar je pri tem doživel popoln neuspeh. Kozaki so zelo negativno odreagirali na možnost, da v boju proti boljševikom stopijo v zavezništvo z belimi, ki jim je poveljeval nekdanji poveljnik ruske vojske, general Mihail Aleksejev, mnogi pa se sploh niso želeli boriti in so prestopili na stran rdečih.

29.januarja leta 1918 je Kaledin na zasedanju donske "bele" vlade izjavil, da ima za obrambo pred rdečimi na voljo samo 147 bajonetov, odrekel se je nazivu atamana in še isti dan umrl (najpogosteje se kot razlog omenja samomor). Bela vojska je zapustila Donsko regijo, nadzor na tem ozemlju pa so prevzeli rdeči kozaki Nikolaja Golubova. Donska sovjetska republika je bila proglašena za del Sovjetske Rusije.

Ta republika, mimogrede, ni dolgo obstaja. Že v prvih tednih sovjetske oblasti se je pojavilo dvovladje. Na eni strani so stali rdeči kozaki, ki so zavzeli Novočerkask, poveljeval pa jim je Golubov, na drugi strani pa so stali voditelji DSR in predsednik Sveta komisarjev, kozak-boljševik Fjodor Podtolkov, ki so bili bazirani v Rostovu na Donu. Rdeči kozaki Golubova niso podpirali te republike v vprašanjih represije proti kozakom, ki sodelovali s Kaledinovo oblastjo, niti proti mestni inteligenci. Rdečearmejci so organizirali streljanja in prerazporeditev zemlje, to pa so v njihovem imenu počele tudi običajne tolpe. Zato so se od marca 1918 povsod na kozaškem ozemlju začele vstaje. Uporniški kozaki so maja 1918 likvidirali DSR in obesili Podtolkova. Poveljstvo Rdeče armade se je hitro evakuiralo v Caricin (današnji Volgograd).

Kozak-boljševik Fjodor Podtolkov.

Krasnov in "beli" teror

Znaten del nekdanje Donske republike je bil julija 1918 v rokah nemških čet, ki so okupirale sosednjo Ukrajino, avgusta pa ga je prevzel general Krasnov s svojimi četami, ki so štele od 17 do 60 tisoč vojakov. Razglasil je neodvisno kozaško državo pod imenom Velika vojska Donska oz. Donska republika, ukinil vse odloke začasne vlade in sovjetskih oblasti, objavil popolno mobilizacijo in vzpostavil zavezniške odnose z Nemčijo. V novo donsko vojsko so bili poleg kozakov sprejeti tudi nekdanji carski oficirji ter kmetje, ki so jim obljubili, da bodo dobili zemljo in naziv kozaka. Nemčija je Krasnovu dobavljala orožje in strelivo, obljubila pa je tudi, da bo priznala samostojnost bodočega "svobodnega" Kubana, Astrahana in Severnega Kavkaza.

Proti pristašem Krasnova in prostovoljne vojske so je na strani Rdeče armade še naprej borilo 14 kozaških polkov pod vodstvom kozakov Filipa Mironova in Fjodorja Blinova ter ukrajinca Boris Dumenka.

Krasnov je na ozemlju nove države organiziral pravi teror proti rdečim kozakom in njihovim simpatizerjem, med katerimi so se znašli tudi drugi kozaki, delavci, kmetje in intelektualci. Sodeč po rezultatih sodobnih temeljnih raziskavah kozaškega vprašanja (Pavel Golub in Leonid Futorjanski) so "krasnovci" ustrelili 25-40 tisoč kozakov, okoli 30 tisoč sodelavcev in pomagačev rdečih kozakov izgubilo svoj kozaški status, obenem pa so jih tudi pregnali z ozemlja Donske republike. Enote vojske Krasnova so zaslovele po brutalnih napadih na vasi v Saratovski in Voroneški guberniji, ki so se nahajale na "rdečem" ozemlju.

Dejanja generala Krasnova je odločno obsodil tudi general Anton Denikin, poveljnik bele prostovoljne vojske. Krasnova je obtožil za izdajo in spogledovanje s sovražniki (z Nemci), pa tudi za separatizem in zavračanje skupnega boja proti boljševikom.

Kapitulacija Nemčije novembra leta 1918 je Krasnova in njegovo vojsko spravila v zelo težko situacijo. Rdeča armada je konec decembra 1918 začela ofenzivo in demoralizirana donska vojska je začela slabiti in razpadati. Februarja 1919 je Krasnov pod pritiskom Denikina podal odstop in odšel v Estonijo, svojo vojsko pa pustil, da se je zlila s prostovoljno vojsko.

Kasneje leta 1919 je ozemlje Dona večkrat prehajalo iz rok v roke nasprotnikov. Poleg rdečih in belih so v državljanski vojski sodelovale tudi neregularne kozaške in kmečke vojaške formacije "zelenih". To so bile obrambe čete, anarhisti, eseri in tople kriminalcev. V prvi polovici 20. let je bila Denikinova prostovoljna vojska končno razbita, njeni ostanki pa so odložili orožje in z rdečimi sklenili sporazum o kapitulaciji oziroma emigrirali v tujino. Tako je velika Donska republika prenehala obstajati.

"Razkozačevanje"

Boljševiki so postopno zavzemali kozaška ozemlja in na začetku leta 1919 so začeli s tako imenovano politiko "razkozačevanja" - likvidacijo kozaštva kot statusa, kot so to storili z drugimi "reakcionarnimi" statusi (plemstvom in duhovščino). To politiko so odobravali mnoge boljševistične avtoritete, med drugim tudi Lev Trocki, Jakov Sverdlov ter Josif Stalin, ki je menil, da so kozaki "jedro protirevolucije" in predlagal "popolno iztrebljenje kozaških starešin in vseh kozakov, ki so bili posredno ali neposredno vmešani v boj proti sovjetski oblasti".

Po drugi strani pa so "rdečemu" kozaštvu obljubili popolno podporo. "Razkozačevanje" je vključevalo streljanje, zaplembo imetja in živil, internacijo, jemanje talcev, sežiganje uporniških kozaških vasi in preseljevanje siromašnih kmetov iz centralnih gubernij na kozaške posesti, da bi preprečili zgoščenost kozaškega prebivalstva. Na terenu je takšna politika pogosto vodila v množično brutalnost in ubijanje nedolžnih ljudi. Posebna preiskovalna komisija za zločine boljševikov generala Denikina je trdila, da je bilo v boljševističnih kazenskih odpravah v letih 1918-1919 ubitih 5598 ljudi, od tega 3442 na Donu ter 2152 v Kubanu in v Stavropolu, prav tako pa tudi več 10 tisoč kozakov v drugih regijah.

Med tistimi, ki se niso strinjali s konceptom "razkozačevanja" so bili rdeči kozaki in Vladimir Lenin: "vpletanje v vsakodnevno življenje kozakov" in "teror" na kozaškem ozemlju je sam označil za nedopustno.

Po državljanski vojni

Po zmagi boljševikov v ruski državljanski vojni se je situacija na kozaških ozemljih do neke mere stabilizirala. Intenzivnost protikozaške politike je pojemala, predvsem zaradi priznanja, ki ga je rdeče kozaštvo dobilo za znaten doprinos k zmagi v državljanski vojni. Pa vendar je kozaštvo kot status prenehalo obstajati, njihova ozemlja so leta 1922 po osnovanju ZSSR pripadle Ruski socialistični federativni sovjetski republiki brez pravic do avtonomije, pa tudi Ukrajinski in Kazaški SSR. V nekaterih nekdanjih kozaških regijah so se oblikovali kozaški vaški sveti na nivoju lokalne samouprave. Kozaki so se skupaj s kmeti od konca 20. let ponovno znašli na udaru v zvezi s kolektivizacijo.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: