Vod vojakov med pripravami na napad na Zimski dvorec. Aptekarski otok, Petrograd, Rusija, oktober 1917.
Russian Look/Global Look PressFebruarska revolucija 1917 je pripeljala h koncu 200-letne vladavine dinastije Romanovih in za vedno ukinila rusko monarhijo. Ljudje, naveličani avtokracije, so strmoglavili Nikolaja II. Po več mesecih političnega boja so na oblast prišli levičarski radikalci, znani kot boljševiki. Komunisti so nato vladali Rusiji več kot 70 let.
Začnimo najprej s podatkom, ki zmede nepoznavalce (ne samo tuje), da se je oktobrska revolucija dejansko zgodila novembra. Vzrok tiči v drugačnem koledarju, saj je Rusija pred letom 1918 uporabljala julijanski koledar, ki je za splošno razširjenim gregorijanskim koledarjem zaostajal dva tedna. Ukinitev julijanskega koledarja je bil eden od prvih ukrepov boljševikov po prevzemu oblasti. Za razliko od mnogih drugih pobud je šlo v tem primeru za ukrep, s katerim so bili zadovoljni bolj ali manj vsi v Rusiji.
Demonstracije delavcev pred tovarno Putilova v Petrogradu.
Državni muzej za rusko politično zgodovino / WikipedijaZagovorniki teorij zarot radi špekulirajo o »skritih vzrokih« za padcem monarhije. Nekateri krivdo pripisujejo Nemcem, ki so se v letih 1914-18 borili proti Rusom, Britancem, sicer zaveznikom v svetovni vojni, in celo prostozidarjem, ki naj bi načrtovali revolucijo.
Toda zgodovinarji zagotavljajo, da so za jezo množic obstajali logični in precej preprosti razlogi. Po letih uničujoče prve svetovne vojne so ljudje hrepeneli po miru, a je vojna kar še trajala. Zaradi šibke infrastrukture javni uradniki niso uspeli zagotoviti prestolnici Petrograd zadostne oskrbe s hrano. Ravno te »vstaje za kruh« so bile dejanski sprožilec večjega upora.
Kmetje, ki so predstavljali večino prebivalstva v Rusiji, so bili nezadovoljni z vlado. Čeprav jih je car leta 1861 osvobodil z odpravo tlačanstva, večina nekdanjih tlačanov še leta 1917 ni imela svoje lastnine. Delavci so trpeli težke delovne razmere, ki so bile včasih naravnost grozljive.
Razloge za revolucijo so dali tudi car Nikolaj II. in njegove politike. Do spomladi 1917 je car celo med plemstvom veljal za šibkega in nenadarjenega voditelja. S carsko družino je leta manipuliral Grigorij Rasputin, mistik, ki je bil razglašen za svetnika in ga je narod sovražil. Ko se je dogajala revolucija, večina Rusov ni bila več zvesta monarhiji.
Rdeči gardisti, vojaki in mornarji napadajo bivšo carjevo palačo (Zimski dvorec), november 1917.
Global Look PressLeta 1917 marksistična stranka ni bila najpriljubljenejša in najvplivnejša v Rusiji, februarska revolucija pa je boljševike presenetila. Njihov voditelj Vladimir Iljič Lenin je bil v izgnanstvu v Švici skupaj še z mnogimi komunisti. Takoj, ko je bilo mogoče, pa so se vrnili v domovino in takoj stopili v akcijo.
Ljudje so zares vzljubili boljševike, ki so jim obljubili takojšen mir in zemljo. Trdili so, da se morajo proletarci in kmetje boriti z roko v roki proti buržoaziji in imperializmu. Boljševiki so verjeli v svoje poslanstvo in so izgledali izredno dobro v primerjavi z neodločnimi politiki, ki so med marcem in oktobrom redno čebljali o ustavodajni skupščini in demokraciji.
Strankarski voditelj Vladimir Lenin je bil tudi sam predmet oboževanja. Trdno delaven in neustrašen revolucionar je osvojil srca ljudstva s svojimi govori ter je vložil vse svoje napore v organizacijo stranke, da bi ta lahko prevzela oblast.
Do jeseni 1917 je bil bolj priljubljen od zvitega, a šibkega Aleksandra Kerenskega, ki je bil na čelu začasne vlade in je vladal Rusiji med marcem in oktobrom. Obupni poskusi vojske, da bi porazili socialiste in vzpostavili desničarsko diktaturo, so prav tako spodleteli.
Aleksander Fjodorovič Kerenski (1881-1970), ruski revolucionarni voditelj.
Global Look PressTako so boljševiki 7. novembra 1917 povedli množice, osvojili petrograjski Zimski dvorec in strmoglavili začasno vlado.
Poleg Lenina je bilo med boljševiki še veliko zanimivih osebnosti. Bojeviti revolucionar Leon Trocki je imel leta 1917 enako pomemben status v partiji kot Lenin. Pozneje je ustanovil Rdečo armado in pomagal boljševikom do zmage v ruski državljanski vojni. Njegovi dnevi so se končali v izgnanstvu, ko je bil prisiljen pobegniti iz Sovjetske zveze po porazu v boju za oblast proti Stalinu.
Vladimir Lenin nagovarja občinstvo na Sverdlovskem trgu v Petrogradu, 1919. Leon Trocki stoji na desni.
Global Look PressLeninova žena Nadežda Krupska je bila prav tako pomembna revolucionarka. Skozi vse življenje je bila zvesta tako marksizmu kot možu in je Leninu močno pomagala, čeprav je bila tudi ljubosumna zaradi afere z revolucionarko Inesso Armand.
Boljševiki se niso bali nikogar, saj so imeli že dolgo zgodovino boja proti državi. Od 90. let 19. stoletja do začetka 20. stoletja je stranka v Rusiji delovala v ilegali in si je pridobivala denar z nekonvencionalnimi in nasilnimi metodami.
Skica dekoracije Dvornega trga avantgardnega slikarja Natana Altmana (1899-1970).
Rudolf Kučerov/RIA NovostiRuski revoluciji sta spremenili pot države za veno. Nekaj sprememb je bilo seveda na slabše – v državljanski vojni je umrlo okoli 12,5 milijonov ljudi, drugi so bili izmučeni od stalnih bojev in zamenjav oblasti. Vrsto let je bila med Rusi razširjena odvisnost od drog.
Po drugi strani so ti dogodki Rusiji dali novo podobo in nov videz. Avantgardno umetnost še danes globoko povezujemo z revolucijo in socializmom, saj so se ruska avantgarda in boljševiki med seboj vzajemno podpirali. Revolucija je spremenila družbo, vsakdanjik in celo način oblačenja.
Umetnost je odražala revolucijo. Ljudje so snemali filme, pisali knjige in pesmi – pa še zdaj to počnejo. Nekateri pisatelji, kot je nobelovec Ivan Bunin, so revolucijo sovražili, spet drugi, kot je pesnik Vladimir Majakovski, si niso več predstavljali življenja brez nje.
Na kratko rečeno: Reakcije tujcev so bile različne. Ameriški novinar John Reed je revolucijo z veseljem podpiral, Sovjetski zvezi je ostal zvest do groba in to dobesedno, saj je pokopan poleg Kremlja. Po drugi strani je slavni avtor Somerset Maugham revoluciji nasprotoval in je bil celo poslan v Moskvi kot vohun, da bi jo zaustavil. Na srečo ali nesrečo mu ni uspelo.
O tistem obdobju so spomine pisale na desetine tujcev, ki so bili v živo priča februarski in oktobrski revoluciji, največkrat so bili to diplomati in novinarji. »Priznam, da sta Lenin in Trocki oba izredna moža,« je pisal George Buchanan, britanski veleposlanik v Rusiji.
Preberite še: Zakaj so Rusi postali komunisti?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.