Stepa, pesmi in vino: Kako živijo kozaki Nekrasovci v Rusiji?

Jekaterina Filipovič
Nekrasovci so bili pregnani iz Rusije, 200 let so živeli v emigraciji, nato pa so se vrnili na Kavkaz. Kako živijo ljudje, ki nosijo pisana oblačila in pojejo o svobodi?

Kozaki so bili v carski Rusiji ljudje, ki so se v iskanju svobode in boljšega življenja, pa tudi zaradi bega pred oblastjo, naseljevali blizu meja imperija in dobili možnost, da se ukvarjajo s poljedelstvom, v zameno pa so morali braniti sebe in državno mejo pred zunanjimi sovražniki. Kozaki so se najprej pojavili na ozemlju današnje Ukrajine in južne Rusije, nato vzdolž Volge in Urala, v Sibiriji in še na ruskem Daljnem vzhodu. Znanstveniki še vedno razpravljajo o tem, ali gre pri njih za poseben etnos ali le za specifično etnično skupnost.

V sodobni Rusiji kozaški etnos praktično ne obstaja (če ne upoštevamo posameznih navdušencev na jugu Rusije, ki poskušajo obnoviti kozaško vojsko in druge elemente). Pa vendar lahko danes vidimo pravo kozaško naselje v Rusiji, ker obstajajo skupnosti, ki so pred revolucijo emigrirale, kasneje pa so se vrnile v Rusijo - takšne skupnosti ohranjajo kulturo kozakov. Takšni so, na primer, kozaki Nekrasovci, ki so svoje ime dobili po vodji Ignatu Nekrasovu. Pred 250 leti je Nekrasov med begom v carski Rusiji odpeljal svoje kozake v Turčijo, kjer so se naselili blizu jezera Majnos.

Šele leta 1962 se je 215 kozaških družin vrnilo v Rusijo. Nastanili so se v Stavropolskem okraju, v naselju Novokumski (1400 km južno od Moskve).

Potomci priseljencev še vedno živijo v Novokumskem.

Vaško življenje kozakov

Naselje, v katerem živijo Nekrasovci, je tako majhno, da ga ne moremo najti na zemljevidu. Nahaja se nekje v stepi, na meji z Dagestanom, najbolj južno kavkaško republiko Ruske federacije.

Poleg surovega celinskega podnebja v teh krajih uspeva grozdje. Tukaj proizvajajo vino z okusom stepskega poletja. Ravno prvi priseljeni Nekrasovci so začeli vzgajati trte, saj v sovjetskih časih v novih gospodinjstvih ni bilo dovolj delavcev za kaj takšnega.

"V Turčiji so nam trgali križe s prsi … Sanjali smo o tem, da se vrnemo na Don, na veliko vodo. Ponudili so nam, da se preselimo in nato so nas pripeljali v stepo, kjer ni niti ene same rečice," pripoveduje Varvara Gorina, predstavnica nekrasovskih kozakov. Pri 24 letih se je skupaj s sinom in možem preselila v Rusijo. Sedaj je stara že 80 let in se spominja teh časov:

"Bilo je grozljivo, ko smo zapuščali ognjišča. Živina je rjovela, pes je lajal, kokoši so kokodakale … kot da so živali vedele, da se ne bomo vrnili. Strah nas je bilo, da bomo morali plačati prevoz čez reko. Takrat sploh nismo imeli denarja. Ko smo prišli sem, je vsaka družina dobila eno sobo, kasneje pa so nam zgradili hiše."

Varvara Gorina se je v mladosti iz Turčije preselila v Rusijo.

Ignatova volja

Nekrasovci so izven Rusije živeli izolirano, tako kot jih je naučil vodja Ignat Nekrasov, ki jih je pred 250 leti odpeljal v Turčijo. Ta njegova volja se prenaša po ustnem izročilu in nikoli nikjer ni bila zapisana.

"Mi smo nepismeni, ne znamo brati. Vendar smo si zapomnili, da se lahko moški poročajo samo z dekleti iz našega rodu, da se naša kri ne pomeša s tujo," pravi Varvara. "Verjetno smo zato tudi obstali."

Tudi etnologi menijo, da je samobitna kultura Nekrasovcev ohranjena zahvaljujoč izolaciji. Majhen narod je v dveh stoletjih daleč od domovine uspel ohraniti svoje običaje v takšni obliki, kot so obstajali v carski Rusiji.

Napis

Zato so v Novokumskem ustanovili prvi in edini muzej zgodovine Nekrasovcev, poleg njega pa je etnološka vas, ki prikazuje njihov način življenja pred revolucijo.

Ta vas je sestavljena iz nekaj hiš s tradicionalno notranjostjo pisanih barv. Nekrasovci prihajajo v te hišice in se oblačijo v tradicionalno nošo, ki jo nato pokažejo redkim turistom in gostom.

Narodna noša in vera

Narodna noša Nekrasovcev spominja na tropsko papigo. Rokavi in vlečke so polni neobičajnih kombinacij zelene, zlate, oranžne, modre in vijolične barve.

To je bilo svečano oblačilo. Te čudne ptice mavričnih barv ne letijo vsak dan, ko pa pride nedelja ali verski praznih, se celotna vas obarva pisano. V vasi je ostalo le okoli 20 družin Nekrasovcev, vendar jih lahko opazimo že od daleč.

"Vedno smo se tako oblačili, tako kot naši predniki v Turčiji. Žene izdelujejo rute in kite s svežim cvetjem," pravi Viktorija. Iz bisernih kroglic in žice izdeluje nakit, ki se z obeh strani pripenja na ruto. Takšnega nakita ne uporabljalo le vdove in žalujoče ženske.

"Vidite te lutke? Oblečene so kot me," dodaja. "To je nekrasovska lutka. Rečemo ji harjuška. Vsaka ženska ima svojo lutko."

Nekrasovska lutka.

V kulturi ortodoksnih Nekrasovcev velja, da mora biti žena podrejena možu. "Če na poti srečaš moškega, se mu moraš prikloniti in počakati, da gre mimo, ne glede na to, koliko je star. Tudi če nosiš nekaj težkega. Tako nas uči vera."

Nekrasovci so zagrizeni staroobredci. Takoj, ko so se preselili v Stavropolski okraj, so s svojim denarjem zgradili staroobredniško cerkev, kamor hodijo k maši in spovedi.

***

Ob slovesu kozaki pojejo pesem o svobodnem življenju na reki in na sploh o svobodi in nesrečni ljubezni. Staroruski jezik, v katerem pojejo ženske, zveni kot reka in nekoliko uspava. Zdi se, da je za njih povsem naravno, da danes pojejo o istem, kot so peli njihovi predniki pred 200 leti.

 

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: