Na obeh straneh fronte: Kozaki med drugo svetovno vojno

Kozaki so bili pripadniki starega vojaškega stanu. Že pruski kralj Friderik Veliki jih je označil za najboljšo lahko konjenico v Evropi. Predstavniki kozaštva so sodelovali v praktično vseh vojnah Ruskega imperija in brez pretiravanja lahko rečemo, da je za to družbeno skupino razpad ruske monarhije in njena zamenjava s sovjetskim internacionalizmom pomenila tragedijo.

Proletariatu je bilo kozaško življenje tuje in nič čudnega ni, da se je večina kozakov v ruski državljanski vojni v letih 1917-1922 borila na »beli« strani proti boljševikom. Poraz v tej bratomorni vojni je bil glavni vzrok za emigracijo znatnega dela kozakov in represijo nad tistimi, ki so ostali. Nova oblast je razpustila vse kozaške odrede in uvedla omejitve za kozake pri služenju v oboroženih silah. Predstavniki kozakov iz višjega sloja so najbolj nastradali tekom 30. let v času sovjetskega boja proti kulakom [zemljiškim posestnikom].

Kozaštvo ni imelo razloga, da bi bilo naklonjeno sovjetskim oblastem, v krogih kozaške emigracije pa so živele ideje o maščevanju. Njihova politična usmeritev je najbolje izražena v paroli generala Andreja Škura: »Proti boljševikom, tudi s samim hudičem, če je treba!«

»Hudič« se je kmalu pojavil, in sicer v obliki nemškega kanclerja Adolfa Hitlerja.

Zvesti svoji izbiri

V danih okoliščinah so kozaki postali aktivni v politiki Tretjega rajha. Ataman donske kozaške vojske Pjotr Krasnov, ki je med kozaškimi voditelji užival velik ugled, ni skrival svoje naklonjenosti do Nemcev. Leta 1936 je zapustil Francijo in se preselil v Nemčijo. Krasnov je bil že v času ruske državljanske vojne prepričan pristaš Nemčije in je vodstvu Rajha predal podrobno zgodovino kozaštva, v kateri je kozake prikazal kot potomce Gotov, germanskega plemena, ki je v tretjem stoletju naseljevalo severne obale Črnega morja. Atamanova hipoteza je bila v Nemčiji sprejeta s širokimi rokami, tako da je postal glavni svetovalec nemškega vodstva za kozaška vprašanja.

Proti koncu leta 1939 in v začetku l. 1940 se je začela reorganizacija kozaških zvez, združenj in vasi na območju Tretjega rajha. Leta 1941 je bilo ustanovljeno Vsekozaško združenje v Nemčiji na čelu z generalporočnikom Donske kozaške vojske Jevgenijem Balabinom. Poleg tega združenja je bila poleti 1940 ustanovljena še ena prohitlerjevska kozaška organizacija Vsekozaška zveza na čelu s Pjotrom Popovom. To zvezo je neposredno financiral Gestapo, združevala pa je najbolj radikalne predstavnike kozakov. Za cilj so si zadali, da od Rusije odcepijo ozemlja, ki so bila nekoč pod kozaškim nadzorom in ustanovijo državo Kozakijo.

Skrajno pronemški in separatističen je bil tudi Kozaški nacionalni center, ki so ga 22. junija 1941 preimenovali v Kozaško nacionalno osvobodilno gibanje. Ta organizacija je že 7. aprila 1939 izdala posebno okrožnico z naslovom O zbiranju tajnih podatkov o Sovjetski zvezi, v kateri je pisalo: »Nujno je, da takoj najodločneje reagiramo na vse, kar je povezano z našim sovražnikom ZSSR, da ničesar ne pustimo neizkoriščenega.«

Kaj je kozake v emigraciji spodbudilo, da podprejo omenjene organizacije in njihove vodje v zavezništvu z Nemci? Jasno je namreč, da so bili oblasti željni posamezniki in separatisti vpadljiva manjšina v sicer patriotsko nastrojenem kozaštvu. Odgovor je precej očiten. Ti ljudje enostavno niso dojeli, kaj pomeni nacizem. Bili so prepričani, da »Rusija ni Češka« in da je Nemčija s svojimi 80 milijoni prebivalcev ne bo mogla pretvoriti v kolonijo. Ni še nastopil čas, ko bi človeštvo lahko dojelo, da zdrav razum in nacizem nimata ničesar skupnega.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Zahvaljujoč takim in podobnim prepričanjem so kozaške enote s svojimi vojaškimi navadami in visoko bojno pripravljenostjo zavzele pomembno mesto v nemških oboroženih silah. Kozaki se pogosto omenjajo v dnevniških zapisih nemških vojaških starešin. Feldmaršal Erich von Manstein se tako spominja svojega prihoda v Novočerkask konec jeseni 1942, ko je poskušal prekiniti blokado Paulusove vojske pri Stalingradu: »Edina enota prostovoljcev, ki smo jo imeli na razpolago, je bil kozaški odred.« Tudi znani diverzant Otto Skorzeny se spominja kozakov: »Nekoč smo za okrepitve dobili četo kozakov iz SS divizije, ki je izvršila nekaj zelo drznih nočnih akcij.« Kozaški odredi so se bojevali na nemški strani vse do februarja 1945. Čeprav so izbrali napačno stran, so ji ostali zvesti do konca.

Kozaštvo na sovjetski način

Skupno se je na Hitlerjevi strani borilo okoli 50.000 kozakov oz. dva do trije konjeniški korpusi. Med večjimi vojaškimi formacijami naj omenimo 15. kozaški konjeniški korpus pod poveljstvom generala Helmutha von Pannwitza, kozaško rezervo generala Andreja Škura in Kozaški »stan« atamana Timofeja Domanova.

Mnogi sodobni avtorji na podlagi tega trdijo, da so se kozaki v glavnem borili na strani Nemčije, kar pa ni niti približno res. Če pogledamo takratno sestavo sovjetske vojske, najdemo v njej na stotisoče kozakov, ki so se borili v sovjetskih konjeniških divizijah in korpusih. V mnogih enotah so predstavljali celo večino.

Kozaški gardisti se zabavajo v prostem času med bitkami, 1944.

Kako se je lahko situacija po krvavi ruski državljanski vojni tako spremenila? Vedeti je treba, da nemški generali niso bili edini, ki so dojeli kozaške bojne kvalitete. Te so bile jasne tudi Stalinu. Že v 30. letih je bil izvršen niz postopkov, s katerimi so ukinili »nemilost« do kozakov in njihove najsposobnejše enote vrnili v vojsko. Februarja 1936 so sovjeti začeli kampanjo »za sovjetsko kozaštvo«. Del te kampanje je bil odlok št. 67 narodnega komisarja za obrambo Klimenta Vorošilova, ki je bil sprejet 23. aprila 1936 in je posameznim konjeniškim divizijam podelil status kozaških divizij. S posebnim aktom so kozakom vrnili pravice, da nosijo kozaško uniformo, ki je bila prej prepovedana. Opredelili so tudi svečano uniformo za kozaške enote. Lev Trocki je v svoji knjigi Izdana revolucija te postopke ocenil kot »restavracijo posameznih norm in institucij carskega režima«. Trocki piše o tem, »s kakšno zaprepadenostjo so udeleženci nekega svečanega srečanja v Kremlju reagirali na prisotnost kozaških starešin v uniformah iz carskih časov z zlatimi in srebrnimi našitki.«

Takšno negodovanje je bilo sicer lastno samo skrajno levim frakcijam v opoziciji. V sami vojski je bil odnos do »povratka« kozaštva precej bolj vključujoč. Georgij Žukov, ki je v letih 1936-37 poveljeval 4. donski rdečearmejski diviziji Vorošilov, je v svojih spominih zapisal naslednje: »Četrta donska kozaška divizija je zmeraj sodelovala v lokalnih manevrih. Zmeraj je na manevre odšla dobro pripravljena in ni se zgodilo, da se ji vrhovno poveljstvo ne bi zahvalilo.«

Sovjetski kozaki so leta 1941 med prvimi dočakali nemške vojake na zahodnih mejah Sovjetske zveze. Že ob 4. uri zjutraj 22. junija se je 94. kubanski kozaški polk pod poveljstvom podpolkovnika Petrosjana spustil v drzen boj z neprimerno močnejšim nasprotnikom. Kmalu so se jim pridružile še enote 6. kubansko-terske kozaške divizije Budjoni, natančneje 48. belorečenski kubanski in 152. terski kozaški polk, ki sta jima poveljevala podpolkovnika Rudnicki in Aleksejev.

Po prvih bojih poleti 1941 je bila sprejeta odločitev, da se poveča število konjeniških divizij. Že julija in avgusta se je vzpostavilo 48 divizij, proti koncu leta 1941 pa je Rdeča armada imela že 82 konjeniških divizij. Te so uporabljali na najbolj aktivnih delih sovjetsko-nemške fronte, predvsem kot mobilno silo v sestavi mešanih konjeniških in mehaniziranih enot.

Brez pretiravanja lahko rečemo, da so kozaške enote prevzele vso težo bojev jeseni in pozimi 1941, v obdobju, ki je bilo za Rdečo armado najtežje. Kozaki so skoraj zamenjali tankovske in motorizirane pehotne enote, katerih število se je po velikih izgubah poleti 1941 zelo zmanjšalo.

V poročilu Sovinformbiroja s 5. septembra je konjeniška skupina Leva Dovatorja označena kot kozaška, čeprav je formalno bila samo konjeniška. V poročilu je zapisano: »Konjeniška kozaška skupina pod poveljstvom polkovnika Dovatorja je prodrla v zaledje fašistov in dolgo časa uničevala fašistične enote in njihove komunikacije.« Po akciji v zaledju nemških enot so bili Dovatorjevi konjeniki preimenovani v 3. konjeniški korpus in aktivno sodelovali v bitki za Moskvo.

Pozimi 1941 so bile Dovatorjeve enote, tako kot večina konjeniških divizij, reorganizirane v korpuse. Poleti 1942 je bilo skupno vzpostavljenih 19 korpusov. 17. polk je bil poseben in je prejel uradni naziv Kubanski kozaški polk. Financirali so ga s prostovoljnimi sredstvi kubanskih kozakov.

Avgusta 1942 so se kozaki izkazali pri vasi Kuščevski, medtem ko so branili rodni Kuban. Elitna nemška gardska strelska divizija Edelweiss ni pričakovala klasičnega smrtonosnega napada v konjeniški formaciji.

Poveljnik 1. donskega polka, nosilec železnega križca I. reda.

»Zgodbe, ki sem jih slišal o kozakih iz vojne 1914, se ne morejo primerjati z grozo, ki smo jo doživeli ob srečanju z današnjimi kozaki. Že ob spominu na kozaški napad me spreletita srh in jeza hkrati. Ponoči me preganjano more. Kozaki so pravi vihar, ki na svoji poti odnaša vse pred seboj. Bojimo se jih kot božje jeze,« je v pismu svojcem napisal nemški vojak Alfred Kurtz, ki so ga kozaki kasneje tudi ubili. Sovjetski maršal Andrej Grečko o omenjenem napadu v svojih spominih piše takole: »V teh nočnih napadih na vas Kuščevska so kozaki 13. konjeniške divizije uničili več kot 1.000 Hitlerjevih vojakov, okoli 300 pa jih zajeli.«

Na konjih in v tankih

25. avgusta 1942 so nagradili 555 kozakov in poveljnikov kavkaškega korpusa z odlikovanji in medaljami za pogum in herojstvo, 27. avgusta pa je časopis Pravda objavil odlok narodnega komisarja za obrambo ZSSR o tem, da se kavkaškemu korpusu in njegovim enotam dodeli naziv »gardijski« in zadrži naziv »kozaški«. Kozaki tega korpusa so leta 1945 korakali v prvih vrstah vojaške parade zmage.

V omenjenem korpusu se je boril tudi najbolj znani sovjetski kozak druge svetovne vojne Konstantin Nedorubov. To je bil človek, ki je v prvi svetovni vojni dobil vse štiri križce reda sv. Jurija (I, II, III in IV) ter odlikovanje heroja Sovjetske zveze v drugi svetovni vojni. Niti sam ni znal našteti, koliko stotin Nemcev je pokončal v obeh vojnah ...

Doprinos, ki so ga kozaki dali sovjetski konjenici med vojno, je bil zares ogromen. Vendar se niso bojevali samo na konjih. Kubanski kozaki so na primer sestavljali 9. strelsko krasnodarsko prostovoljno divizijo. Za konec naj omenimo še dva kozaka, ki sta izstopala v enotah, ki niso bile »konjeniške« narave. Prvi je bil Dmitrij Lavrinenko, najboljši sovjetski tankist, ki je bil prav tako kozak iz kubanske vasi Besstrašnaja [Neustrašna]. Lavrinenko je v nepolnih treh mesecih uničil 52 sovražnikovih tankov. Drugi je bil Arsenij Golovko, terski kozak, ki je poveljeval sovjetski severni floti. Kozaki so med drugo svetovno vojno definitivno ostali zvesti svoji dolgi in bogati bojevniški tradiciji.

Avtor je doktor zgodovine in redni znanstveni sodelavec Ruskega inštituta za strateške raziskave.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Spoznajte tudi, kako so kozaki gradili slovenske železnice in kakšen je bil njihov položaj pred oktobrsko revolucijo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.