"S koncem vseh ideologij je nastal teren za triumf divjega kapitalizma"

Profesor Antonio Fallico. Vir: Ruslan Šamukov.

Profesor Antonio Fallico. Vir: Ruslan Šamukov.

V skoraj 50 letih tesnih stikov z vodilnimi osebnostmi v Sovjetski zvezi, Italiji in na Zahodu je profesor Antonio Fallico doživel že vse. RBTH se je s tem italijanskim akademikom in romanopiscem usedel za skupno mizo ter izvedel več o njegovih pogledih na povezave med Putinom in Berlusconijem, na sovjetsko nostalgijo in na geopolitično prihodnost Evrazije.

Na Siciliji rojeni nekdanji univerzitetni profesor Antonio Fallico, predsednik uprave Banca Intesa Russia in ustanovitelj organizacije Odkrivanje Evrazije (Discovering Eurasia), je govoril z večjim številom ruskih politikov in oligarhov ter bil priča veliko več mednarodnim spletkam kot številni stari mački z dobrimi zvezami.

Fallico je od blizu spremljal Brežnjeva, hierarhijo Rimokatoliške cerkve, sovjetske veleposlanike in aparatčike Komunistične partije. Nekoč je primerjal šefa ameriške Cie Williama Colbyja z ruskim ideološkim šefom Mihailom Suslovom (oba je opisal kot »vitka, elegantno oblečena in izrazito neusmiljena«), skoraj pol stoletja pa je odkrival tudi zakulisno sprejemanje odločitev med Sovjetsko zvezo – in pozneje Rusijo – ter Zahodom.

Lahko bi ga opisali kot iznajdljivega finančnika - še bolj spretno je sklepal posle - poštenega posrednika najvišjega razreda, ustvarjalca in akterja, v prvi vrsti pa zgodovinopisca, ki je svoje bogate izkušnje popisal v pisateljskih delih.

Človek med Putinom in Berlusconijem?

Novembra 2010 je italijanski dnevnik Corriere della Sera trdil, da je bil »posrednik v senci« med ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in bivšim italijanskim kolegom Silvijem Berlusconijem nihče drug kot Antonio Fallico, ki obvlada ruski jezik.

Ruski predsednik Vladimir Putin kaže italijanskemu premierju Silviu Berlusconiju knjigo Berlusconijev učinek, ki so jo izdali v Rusiji. Fotografija je bila posneta na neformalnem srečanju v rezidenci Bočarov Ručej v letovišču Soči ob Črnem morju. Vir: AP.Ruski predsednik Vladimir Putin kaže italijanskemu premierju Silviu Berlusconiju knjigo Berlusconijev učinek, ki so jo izdali v Rusiji. Fotografija je bila posneta na neformalnem srečanju v rezidenci Bočarov Ručej v letovišču Soči ob Črnem morju. Vir: AP.

Trditev nikoli ni bila podkrepljena z dokazi. Nekaj je jasno. Fallico razpolaga s sofisticiranim  znanjem jezika, dobro razume pogosto prikrite in umazane dele ruskega življenja in ima tudi izredno sposobnost za premagovanje s tem povezanih stisk.

V svojem drugem romanu Rdeči maček (“Il Gatto Rosso”), ki je poleti prišla na moskovske knjižne police v ruskem prevodu, je avtor pod psevdonimom Anton Antonov nekoliko razkril notranje mehanizme sprejemanja dogovorov za zaprtimi vrati v svetovnih prestolnicah med hladno vojno.

Z mešanjem resničnih dejstev in fikcije Fallico oziroma Antonov razkriva izmišljeno (ali pa tudi ne?) spletko s finančnimi mahinacijami, ki jih izvaja nenavadno zavezništvo med Vatikanom, Rimom, ameriško CIO in sovjetskim KGB.

Ob pisanju o burnih začetkih devetdesetih let pisatelj omenja 46-letno blondinko in »neopaznega« menedžerja v pisarni župana Sankt Peterburga, ki je na koncu pokazal svoj »pravi obraz«. Zaradi te konkretne podrobnosti mi je prišlo na misel, da Fallica vprašam, kakšno je bilo njegovo mnenje o izbiri Putina za najvišjo funkcijo v državi.

»V tistem trenutku je bil najbolj zaupanja vreden. Moj vtis je, da se [Boris] Jelcin ni zares pripravljal na umik. Morda bi podprl predpostavko, da je Putin napredoval po zaslugi določene skupine, ki je cenila njegove številne pozitivne primerjalne prednosti.«

Velika Evrazija ali čezatlantsko povezovanje?

Fallico je letos obiskal Mednarodni gospodarski forum v Sankt Peterburgu, kjer je Putin predlagal izgradnjo Velike Evrazije, v kateri bi povezal Evropo, Rusijo in vzpenjajočo se Azijo. Istočasno so ZDA vabile Evropo k ustanovitvi Čezatlantskega investicijskega parnerstva (TTIP). Kam bo šla Evropa na dolgi rok?

»Čezatlantsko partnerstvo o trgovini in investicijah [TTIP] bo težko uspelo v prvotno zastavljeni obliki. Konec koncev še vedno skrivajo podrobnosti dogovora. Imam občutek, da se Evropi ne mudi v TTIP.« (Nedavno so mediji poročali, da so pogajanja o TTIP tik pred propadom, op. prev.)

  • Toda, ali ni tudi res, da Evropa ne hiti v Evrazijo?

»Velika Evrazija je velik koncept. Redki v Evropi se ga zavedajo. Redki ga lahko sploh analizirajo in uvidijo njegove geopolitične posledice. Potrebno se je potruditi, da bi se Evropejci začeli koncepta zavedati. Evropa se mora zavedati, da gre pot v Azijo skozi Rusijo. Ko se bo to zgodilo, se bo zgodil velik preskok.«

»Sploh ne. Osnovni princip bo upošteval ravnotežje interesov. To pomeni, da se ob sprejemu koncepta Velike Evrazije Italija, enako kot druge evropske države, ne bo rabila odpovedati čezatlantski dimenziji.«

Čas za izgradnjo Noetove barke

Priznani ruski režiser Aleksander Sokurov, ki je zaslovel s snemanjem filmov o Leninu in Hitlerju, je nedavno uporabil nenavadno metaforo. Dejal je, da Putin predlaga nekakšno »Noetovo barko« (posnel je tudi film z naslovom Ruska barka).

Fallica sem vprašal, kaj si misli o tej metafori:

»Intergrirani skupni prostor od Lizbone do Vladivostoka in še naprej do Singapurja je optimalna rešitev za preprečevanje konfliktov ter zagotovitev harmoničnega in vzdržnega razvoja.«

Bi Evropa morala sprejeti priložnosti, ki jih ponuja »Azijska os«, skupaj s pozitivno vključitvijo Rusije, kot predlagajo v Moskvi?

»Po mojem mnenju je Putin realist, ki dobro razume svetovno dogajanje in ima tudi vizijo. Po zaslugi te kvalitete se razlikuje od mnogih državnikov v Evropi, Aziji in obeh Amerikah. Koncept Velike Evrazije je zelo privlačen. Njegovo vsebino je potrebno obogatiti postopoma, predvsem preko sodelovanja Kitajske, Indije, Pakistana, Rusije, držav Šanghajske   organizacije za sodelovanje. Naprej moramo iti korak za korakom.«

Pravzaprav bi lahko rekli, da Fallico podpira integracijo Evrazije, ki se močno razlikuje od (geopolitične) teorije osrčja Halforda Mackinderja iz leta 1904, ki poudarja pomembnost tega, da v določeni regiji dominira ena sama sila.

Nenazadnje, kot Fallico pogosto omenja, je Šanghajska organizacija videti kot jedro integracijskega projekta znotraj »tretjega vala geopolitike«, ki želi rešiti Evrazijo pred gospodarskim potapljanjem, ki bi povzročilo še večjo globalno stisko.

Pogumno spoštovanje moralnih vrednot

Za emigranta, ki ima več desetletij izkušenj z življenjem v Sovjetski zvezi in Rusiji, kjer je očitno povsem užival, sta bila razpad »zlobnega imperija« (kot ga je imenoval Ronald Reagan) in opustitev zgodovinskega eksperimenta izgradnje boljše družbe (pa najsi bo to socializem, komunizem ali kateri drugi –izem) eno veliko razočaranje.

Fallico si seveda ni delal iluzij o Sovjetski zvezi ter njenemu mesijanskemu ideološkemu zagonu in naivnosti. Razočaran je zaradi klavrnih rezultatov »tranzicije«, v katerem je po njegovih besedah nastopil in zmagal »kapitalizem v svoji najbolj divji obliki«.

»Ko so razglasili 'konec vseh ideologij', je nastal teren za triumf 'divjega kapitalizma', ki je ljudem odvzel moralo. Toda morala je ključna, da oseba ostane človeška in da družba ohrani svoj človeški obraz.«

Naslov njegovega drugega romana je zelo poveden: glavni protagonist ima vzdevek Rdeči maček. Kot pojasni Fallico, gre za besedno igro v italijanščini. Glavni lik je bil član levičarske stranke in tako rdeča barva opisuje njegovo politično prepričanje. Po drugi strani pa beseda rosso pomeni tudi »rdečelas« ali »lisičji«, »rjavkast«, »korenčkast« in je sinonim za »umetno barvo«. Tako namiguje, da njegov antijunak nikoli ni zares verjel v svoje ideje ter nikoli ni imel vrlin in integritete.

»Knjigo sem posvetil mojemu sinu s ključnim sporočilom: Naj te denar nikoli ne zapelje v skušnjavo!«

Vedno energični in entuziastični podjetnik ima romantični pridih (on se morda ne bi strinjal s tem opisom). Kako naj drugače razložimo njegovo pogumno izpoved, za katero se zdi, da je del njegovega sicer neartikuliranega bistva?

»Vztrajanje pri dogmah je Sovjetsko zvezo že vnaprej obsodilo na propad. Pa vendar, samo brezsrčni ljudje ne premorejo vsaj kančka nostalgije po Sovjetski zvezi, nostalgije po idealih človečnosti, ki so navdihovali državljane sedaj izumrle države. Verjamem, da se bodo nekega dne ti ideali ponovno rodili. Verjamem, da se bo to zgodilo.«

Fallico je vse kaj drugega kot naiven sanjač. Tukaj je njegov odgovor o tipičnem ruskem vprašanju, kaj je najpomembnejše v življenju:

»Kdor sledi Epikurju, bi rekel, da je to sreča. Monetarist bi rekel, da je to velikost BDP-ja. Jaz razmišljam o harmoniji. Nekateri razmišljajo, da sol škodi. Drugi odvrnejo, da jo začne brez vnosa telo jemati iz kosti, kar pelje k samouničenju. Menim, da se moramo izogibati vsem skrajnostim.«

Profesor Fallico je bil dovolj dolgo trezen bankir in zato pozna tako ceno sanjarjenja kot vrednost moralnih vrednot. Slednje mu brez dvoma pomenijo več.

 

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.