MNENJE: Zakaj se nikoli ne naveličamo bizarnih videoposnetkov iz Rusije?

vinnypuxSt/youtube.com
Vsi se radi smejimo neštetim posnetkom o čudnih pripetljajih, ki prihajajo ravno iz Rusije. A zakaj nas tako pritegnejo in v kolikšni meri samo odražajo stereotipe o nekakšnem »Divjem vzhodu«?

Posnetki z raznoraznimi smešnimi pripetljaji in neuspehi poznamo vsi, ki preživimo vsaj nekaj časa na družbenih omrežjih (sploh, če gledamo posnetke na YouTubu). Za nekatere je to izvrsten vir kratkočasenja, za druge jasen znak, da je s človeško vrsto vse narobe (poleg resničnostnih šovov in Darwinovih nagrad).

Ampak: A ste že opazili, da kot poseben podžanr še posebej dobro »vžgejo« izbori posnetkov iz Rusije, navadno zbranih v 8- do 12-minutnem kolažih z naslovi, kot sta »We Love Russia« (»Radi imamo Rusijo«) ali »Meanwhile, In Russia…« (»Medtem v Rusiji …«)?

Šale na temo »medtem v Rusiji« so sicer že precej starejše od YouTuba (prvotno so krožile še pod »Meanwhile in Soviet Russia«, »Medtem v sovjetski Rusiji«), toda še večjo, največjo slavo v dobi interneta je doseglo zbijanje šal pod sloganom »Radi imamo Rusijo« (We Love Russia). Že prva objava uporabnika TwisterNederland iz leta 2012 v uvodu prikazuje vrsto podob, ki so kmalu postale tipična rdeča nit kompilacij posnetkov iz Rusije: zaostale sanitarije, prenaloženi tovornjaki na treh kolesih, tavajoči pijanci sredi avtoceste, mladi (navadno moškega spola), ki skačejo iz blokov, živali, privezane na strehe avtomobilov.

Ni naključje, da je veliko teh posnetkov narejenih s kamerami, ki so montirane na armaturah motornih vozil. Rusko ministrstvo za notranje zadeve je leta 2009 vpeljalo nove predpise, ki so odstranili številne ovire, ki so prej onemogočale nameščanje kamer v vozilih. Tako naj bi lažje dobili zanesljive dokaze za primere nesreč ali sporov, vezanih na cestni promet. Še dve leti prej je Svetovna zdravstvena organizacija objavila statistiko, po kateri naj bi na ruskih cestah samo leta 2007 umrlo 35.972 ljudi, kar predstavlja 25,2 smrtni žrtvi na 100.000 prebivalcev. Toda nepričakovano je novost prinesla še en učinek: neprecenljivo količino zanimivega gradiva za obiskovalce YouTuba.

Ruski cestni posnetki so postali velik hit in pod sloganom »Radi imamo Rusijo« so začeli podobne kompilacije objavljati tudi mnogi drugi uporabniki. Leta 2013 so trend pograbile še velike medijske hiše. Buzzfeed je ob podpori CNN-a objavljal prispevke z mamljivimi naslovi, kot je »Ta video jasno dokazuje, da v Rusiji nikoli ni dolgčas«, kjer je bilo zapisano, da se »vsak trenutek nekaj skrajno nenavadnega najbrž dogaja v Rusiji«. The Calvert Journal, ugleden spletni portal milenijcev o kulturah »Novega Vzhoda«, je spisal svoja razmišljanja na to temo. The Washington Post je v pri resnih člankih pisal uvode v stilu »Medtem v Rusiji …«, da je dobil več klikov (danes, leta 2019, isti medij piše uvode tipa »Medtem v Muellerjevem poročilu«).

Rusija je uživala kratko obdobje fetišizacije in fantovskega bratovskega čaščenja. Zadnja leta, preden je ukrajinska kriza pretresla odnose z Zahodom, se je Rusijo dojemalo kot malce neotesanega strica, ki pa bi ga gotovo vzljubili. Takšnega strica, ki bi nečake in nečakinje spoznal z močnim žganjem in jih peljal na dogodivščine. Všeč bi vam bil, ker je drugačen od vaših nerodnih, bogatih in skrajno zategnjenih staršev.

To so odražale tudi kompilacije posnetkov in drugi izdelki. Avtorji so Rusijo dojemali kot »Divji vzhod«, ki je ponujal dogodivščine in posebno obliko svobode, ki so na stabilnem, preskrbljenem Zahodu že zdavnaj pozabljeni. Spomnimo se na stand-up nastope, kot sta The Machine (Stroj) Berta Kreischerja (sicer iz leta 2011, a je postal bolj priljubljen leta 2016) ali Russians Are The Scariest White People (Rusi so najstrašnejši belci) Dana Soderja (2013). Oba sta obveljala za nekako bolj pogumna, trdoživa, surova, ker sta imela stike s »tistimi norimi Rusi«.

Bistvo podobe v teh rusko obarvanih delih je bila (in je še vedno) prav ta surovost. Ta »ruska surovost« je zanikala preveč očiščeno, svetovljansko, odločno liberalno in monokulturno vizijo sveta. Bila je namerno nehipsterska in brez ironije, ki je bila značilna za bolj »kulturne« vire humorja. Nekako podobno tistemu, kar je Virginia Woold videla v Dostojevskem:

»Res je duša glavni lik v ruski književnosti … ta je brez oblike. Rahlo je povezana z intelektom. Je zmedena, razcepljena, burna … Proti naši volji nas to pritegne, prinese naokoli, zaslepi, zaduši, hkrati pa smo vrtoglavo zamaknjeni.«

Zbirke videoposnetkov iz avtov so bile nova priložnost, da Zahod znova poustvari fetiš o zloglasni ruski duši. To je bilo mogoče le zato, ker YouTube ljudem nečesa ni mogel pokazati. Namreč, prav vsi ti pripetljaji, ki so jih hvalili evropski in severnoameriški najstniki, da so »prava stvar«, so bili, kakšna ironija, le olepšane različice vseh nesrečnih dogodkov na ruskih cestah. Slednje najdete, če raziskujete namerno neregulirane videokanale na ruskih spletnih straneh. Nesreče, pijanost in pretepi na cestah vas na YouTubu spravijo v smeh, necenzurirane ruske različice posnetkov vzbujajo različna občutja. Ljudje se pretepajo do obisti s kovinskimi palicami. Avtomobili se zabijejo v osemnajstkolesnike in zmečkajo na koščke. Ljudje zgorijo v ognju.

Koncept »Radi imamo Rusijo« je bil mogoč, ker je vzdrževal iluzijo, da je Rusija nekakšna dežela, v kateri je nevarnost vedno mogoča, a vas nikoli zares ne rani. Skoraj kot videoigrica, Narnija ali epizoda Vojne zvezd.

A tudi to ni celotna zgodba. Kljub poblagovljenju prometnih nesreč, slabe infrastrukture in trenutkov užitka so se zgodili tudi trenutki, ki so se človeka zares dotaknili. Večina kompilacij je nastala po meri mladega moškega občinstva, a ni tako v vseh primerih. Včasih je bila bližina med lokalnimi drzneži močna in neprijetna. Mlade ženske se niso umaknile nazaj in zgolj spodbujale svoje moške, ampak se prebile v prvo vrsto in same zašle v resne težave. Babice so pokazale svoje zobe.

Pri tem moramo omeniti dan, ko so posnetki kamer iz avtomobilov prodrli iz internetne subkulture v ospredje in se vrteli po vsem svetu. 15. februarja 2013 je več deset kamer iz vseh mogočih kotov ujelo meteor, ki je padel na območje Čeljabinska. To je bil pravi magnet za zahodne rusofile in rusofetišiste. Češ, kaj bi lahko še bolj odražalo rusko dušo, kot gruča provincialnih nihčejev, ki s strahospoštovanjem gledajo v nebo na nekaj, česar ne morejo razumeti ali nadzorovati?

Če izvzamemo medijski bum, je čeljabinski dogodek pokazal še nekaj: da vsi ti videoposnetki na spletu v resnici niso hec. To so utrinki iz resničnih življenj običajnih ljudi v neobičajnih trenutkih. Takrat so kamere iz avtomobilov združile ljudi na spletu in v živo ter ustvarile neuradno, najbrž tudi edino mojstrovino tega žanra.

S časom se trendi seveda spreminjajo. Posnetki ruskih pripetljajev niso več tak fenomen po ukrajinski krizi in ameriških volitvah 2016, ko je Rusija spet postala sovražnik številka ena. Zadnji viralni posnetki, na primer lanski posnetek na skladbo Satisfaction in druge parodije, bolj spominjajo na stil zahodnjaških kozmopolitskih hitov, kot sta Ice Bucket Challenge ali Harlem Shake.

Ampak zbirke videoposnetkov z ruskih cest se še naprej objavljajo tudi danes, čeprav niso več enak kulturni fenomen kot v letih 2012-2014. Ljudje še naprej zapadajo v gneče in pretepe, kamere to še vedno posnamejo, anonimni uporabniki pa to spravljajo v desetminutne videe. Ali je to izraz ruske duše, zbirka utrinkov iz oddaljenih ali nam podobnih življenj? To naj sam odločijo gledalci, ki te posnetke še vedno z veseljem pogledajo.

Preberite še:

»Kar je za Rusa dobro, je za Nemca smrt«: Kaj se skriva za tem znamenitim izrekom?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke