Zakaj so se Rusi bali božičnega drevesca?

V Rusiji več stoletij niso bili naklonjeni božičnemu drevesu, saj so ga dojemali kot nevarnost, ki privlači sovražnike, čarovnice in zle duhove. »V ruskih narodnih bajkah jelka raste na temnih mestih, kjer živijo goblini, demoni in stvori,« pravi doktorica filologije Anna Jegorova. Že sama beseda za jelko v staroruskem jeziku – els, se je uporabljala tudi za »hudiča« ali »težavo«.

Jelka je bila prepovedana v bližini naselij in seveda tudi v hišah, saj naj bi vabila smrt, z njenimi vejicami pa so na pogrebih pokrivali trupla umrlih. Fraza »uleči se pod jelko« je pomenila, da je nekdo umrl.
Leta 1700 pa je ruski car in reformator Peter I. Veliki vsem svojim podanikom zapovedal, da morajo slaviti božič in novo leto z božičnim drevesom. Rusi so to zelo težko sprejeli, vendar izbire pač niso imeli. Jelko so začeli najprej postavljati izpred hiš, nato pa so jo prinesli še v domove. »Peter I. je ta običaj verjetno posvojil med svojimi potovanji po Evropi, natančneje – ko je bil v Amsterdamu,« pravi Jegorova.

Praznovanje božiča z božičnim drevesom je trajalo vse do leta 1929, ko so sovjetske oblasti ukinile vse verske praznike in jih nadomestile s socialističnimi. Z božičem je bila prepovedana tudi jelka. V poznih večernih urah so se po ulicah sprehajali miličniki in gledali skozi okna, če bi kje opazili kakšne božične luči ali če je kdo doma postavil božično jelko. »A mnoge družine so božična drevesa postavljale skrivoma. Čez okna so obešali odeje in vso noč uživali ob drevescu,« piše ruska pisateljica S. Cendrovska.

A takšna stroga prepoved je veljala samo do sredine leta 1930, ko je Stalin začel s populistično politiko. Že leta 1935 je sovjetska vlada sama organizirala proslave z božičnimi drevesi za otroke. Tako je Stalin v sovjetske domove vrnil božične radosti.

V sovjetskih časih je vsaka družina želela svoje prijatelje in sosede navdušiti z lepoto svojega božičnega drevesca. »Kadar nismo imeli dovolj božičnih okraskov ali pa so nam postali dolgočasni, smo na drevo obešali nakit moje soproge, okraske za lase in trakove s hčerkinih oblek. V času Nikite Hruščova smo za okraske imeli sadje in zelenjavo. Na drevo smo obešali mandarine (veselje vsakega otroka), grozdje, hruške, jabolka in celo korenje,« se spominja upokojenec Aleksej Beljevič.

Preberite še:

Starodavni običaji ruskega božiča

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.