Prvi PREPOVEDANI glasbeniki v Rusiji

Na prvi pogled ruski skomoroh spominja na evropskega trubadurja. Kot potujoči glasbeniki in igralci so se skomorohi selili iz ene vasi v drugo in nudili ljudem zabavo: nastopali so na porokah in spominskih proslavah, izvajali posebne nastope v času letnih počitnic ali pa nastopali v svoji običajni odrski rutini, ki je vsebovala šale, lutkovno gledališče, trike z dresiranimi medvedi in, seveda, njihove pesmi in plese. Kaj bi le lahko šlo narobe?

Za carje in za ljudi

Trubadurji, ki pojejo in recitirajo svoje pesmi v oksitanščini, 12., 13. stoletje

Getty Images

Slovani so bili od nekdaj poznani po tem, da so precej dobri v glasbenih nastopih. Konstantin VII. Porfirogennetos (905–959), bizantinski cesar, je zapisal, da so bili v njegovi palači slovanski možje "uporabljeni za ustvarjanje instrumentalne glasbe". V Rusiji prve omembe skomorohov segajo v 11. stoletje. Igrali so glasbo in in prirejali predstave ob praznikih ruskih knezov, pozneje pa tudi ruskih carjev. Toda skomorohi so nastopali tudi za preproste ljudi.

"Skoromohi" 1904

Apollinarij Vasnecov / Državna Tretjakovska galerija

Običajno se je njihov nastop oglaševal na mestni tržnici nekaj tednov prej, preden so skomorohi prišli v mesto. Ko so prišli umetniki, je bilo občinstvo že pripravljeno in čakalo. Nastop skomoroha je vključeval глумление (norčevanje), neke vrste cinični stand-up šov, ki je vseboval obsceno in šokantno vsebino, celo goloto. Adam Olearij, popotnik iz 17. stoletja, je zapisal, da "potujoči komiki, znani tudi kot skomorohi, med svojim plesom brez sramu razkrivajo dele telesa in ulični goslači odkrito hvalijo in podpirajo njihovo početje."

V njihov nastop so lahko vključili tudi lutkovno gledališče in dresirane živali; še en pomemben del so bile старины (starine) - dobro znane "uspešnice", ki so jih Rusi poznali in ljubili. O čem so prepevale?

"Satanistične pesmi"

"Žabja princesa"

Viktor Vasnecov /Hiša muzej V. M. Vasnecova

Pesmi Skomorohov so bile naravno rimane zgodbe, pripovedovane ob spremljavi glasbene skupine. Ena od zgodb je tudi o bogatem trgovcu po imenu Terentij in njegovi nezvesti mladi ženi, ki je dejala, da je "bolna med nogami", in je svojega moža poslala v mesto po zdravila. V središču mesta je Terentij spoznal skupino skomorohov, ki se je, ko je slišala njegovo zgodbo, odpravila k njegovi ženi, in jo našla doma popolnoma zdravo, vendar z ljubimcem. Nato je Terentij najbolj komično pretepel ženinega ljubimca s svinčeno palico in mu ukradel suknjič. Celotna pesem je napolnjena s komičnimi klavzulami in nespodobnimi besedami.
Druga zgodba je smešna nadrealistična zgodba o kmetu, katerega hišo so oropali velikanski brki; absurdne podobe so bile zelo priljubljene, medtem ko so bile nekatere pesmi le dolge šale. In kakšna je bila glasba?

Kolesna lira (hurdy-gurdy)

Mihail Papuš

Skomorohi so uporabljali niz instrumentov, ki jih je mogoče enostavno pripeljati na cesto. Prenosne pavke, tambure in razna druga tolkala; vse vrste pihal, vključno s dudami, piščalmi, flavtami in najpogosteje zurnami, pihalnim instrumentom, ki prihaja iz Srednje Evrazije. Domra in bas domra, narodna godala iz družine lutenj, so bila 'kitare' tistih časov. Ko je Adam Olearij pisal o "godcih", je zagotovo mislil na ljudi, ki so igrali gudok, godalni instrument, ki se je igral z lokom. Posebna kolesna lira (danes znana kot hurdy-gurdy) je bil še en priljubljen instrument skomorohov, ki so ga uporabljali profesionalni pripovedovalci, ki so prepevali epske balade. Gusli, slovanske citre, je bil še en instrument potujočih rimarjev.

Zgodovinarji domnevajo, da je bila najpomembnejša funkcija skomorohov z obrednimi nastopi na porokah, dušnih sobotah, ki so jih Slovani praznovali približno 5-krat na leto ter Praznovanju zimskega in poletnega solsticija. Prazniki solsticija so bili za srednjeveške ljudi zelo pomembni, saj so jim omogočali računanje časa, ki je bil potreben za uspešno vegetacijo rastlin in sčasoma za preživetje. Kot lahko vidimo, so skomorohi sodelovali pri praznovanju teh starodavnih poganskih praznikov. In zato je bila Ruska pravoslavna cerkev proti njim že od samega začetka. Rusko pravoslavna duhovščina in duhovni pisci so pesmi skomorohov poimenovali "hudičeve" in "satanistične". In seveda, skomorohi so vabili ljudi iz cerkva na njihove predstave, cerkev pa je to želela ustaviti.

Ubiti glasbo

Usnjene maske skomorohov iz 12. do 13. stoletja, ki so se ohranile v novgorodskih tleh

Shakko (CC BY-SA 3.0)

Leta 1551 je bil v Moskvi organiziran Stoglavij sobor (Stoglavi zbor, Sinoda Ruske pravoslavne cerkve), da bi posodobil obredne prakse in obsodil grehe duhovščine in laikov. Med odloki, ki jih je izdal Stoglav, je bilo kar nekaj posvečenih skomorohom. Ti odloki kažejo, da je cerkev uradno začela vojno proti njim.

Zapisi Stoglava pravijo, da so bili v 16. stoletju skomorohi vedno prisotni na dušnih sobotah, zato so Rusi namesto žalovanja začeli peti in plesati na grobiščih (očitno tako kot v predkrščanskih časih). Prav tako so bili skomorohi prisotni na vsakem poročnem obredu, nerodne situacije pa bi se pojavile, ko bi poročna procesija prispela v cerkev, kjer so se poganski glasbeniki srečali z pravoslavnimi duhovniki - pravi verski spopad.

Stoglav je prepovedal vse te prakse in ruskim pravoslavnim duhovnikom naročil, naj v svoji župniji prepovejo, da bi ljudje vabili skomorohe k sebi domov. Prav tako so se skomorohi udeležili praznovanja solsticija, ko se, ko navaja Stoglav, "moški in ženske zberejo ob nočnem kopanju in razgibanih pogovorih, hudičevem petju in plesu, nespodobnih dejanjih, pokvarjenosti fantov in deklet." Stoglav je prepovedal tudi ta praznovanja, a zaenkrat je šlo le za cerkveno pravilo.

Leta 1648 je ruski car Aleksej izdal prepovedno listino, s katero je prepovedal vse skomorohe in poganske proslave ter celo uvedel kazen: prvič in drugič, ko so koga ujeli, da je poslušal glasbo skomorohov ali plesal z njimi, so telesno kaznovali; tretjič so ga pregnali v daljna mesta. Tako je poganska glasba prešla pod zemljo in počasi izginila v 17. in 18. stoletju. Toda nekatere relikvije tistih časov so živele naprej, kot na primer hoja z medvedom.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.