Deset oper, trije baleti, sedem simfonij, nešteto romanc, koncertov, kantat, klavirskih miniatur, raznoraznih del za orkestre in posamezne inštrumente. Vse to je dediščina Pjotra Iljiča Čajkovskega, ki ima posebno mesto v svetovni klasični glasbi. Veliki skladatelj je deloval v drugi polovici 19. stoletja, v obdobju, ki mu pravimo tudi »zlati vek ruske glasbe«.
Družina Čajkovski leta 1848, Peter Iljič je skrajno levo
Javna domenaČajkovski se je rodil leta 1840 v mestu Votkinsk na Uralu, kamor so iz Peterburga poslali njegovega očeta, da je vodil lokalno jeklarno, ki, mimogrede, deluje še danes.
Glasbe in tvorjenja krajših pesmi se je mladi Peter priučil doma. Njegovi starši so namreč iskreno oboževali glasbo in zanjo navduševali tudi svoje otroke. V hiši so imeli zanimiv inštrument, majhne mehanske orgle – orkestrion, ki ga je Peter v otroštvu rad poslušal. Posebej velik vtis je na dečka naredil Mozart. »Po njegovi zaslugi sem spoznal, kaj je glasba,« je pozneje pisal Čajkovski v svojem dnevniku.
Klavirja ga je učila krepostna kmetica Marja Palčikova. Biografi Čajkovskega se nikoli niso zedinili glede vprašanja, kako je lahko sama osvojila takšno glasbeno znanje. Morda je gospodarica v njej opazila potencial in ji plačala izobraževanje.
P. Čajkovski v uniformi šolarja pravne šole s pravniško kapico, 1859
Javna domenaPri 10 letih se je Čajkovski z mamo preselil v Peterburg, kjer je kmalu vstopil v Imperatorsko pravniško šolo.
Življenje v Peterburgu je bilo vsekakor drugačno od provincialnega. Mladega Petra so peljali v gledališče, ki ga je navdušilo. Tam je prvič slišal, kako zveni velik orkester.
Oče je mladeniču zagotovil zasebnega pedagoga za klavir, Nemca Rudolpha Kündingerja, ki je Petra začel jemati s seboj na koncerte. Zabavno je dejstvo, da je Kündinger njegovemu očetu rekel, da Peter Čajkovski nima posebnega glasbenega talenta.
20. generacija diplomantov Imperatorskega pravnega učilišča, 1859, P. Čajkovski je sedmi z leve v prvi vrsti
Javna domenaAmpak Peter se je še naprej navduševal nad glasbo. Po koncu šolanja je vstopil v službo na pravosodnem ministrstvu, a se je z vsem zanimanjem posvečal gledališču. Stkal je tesne stike z italijanskim vokalistom v ruskem gledališču in postal pravi oboževalec italijanske opere.
Oče se ni oziral na negativno sodbo Kündingerja in je Petru predlagal, da nadaljuje s svojim glasbenim izobraževanjem. Pri 21 letih se je Čajkovski vpisal na Sanktpeterburški konservatorij, smer kompozicija.
P. I. Čajkovski v začetku 60. let 19. stoletja
SputnikLeta 1865 so v javnosti prvič igrali delo Čajkovskega. Ples deklet je dirigiral nihče drug kot Johann Strauss in občinstvo je delo toplo sprejelo. Nato je konservatorski orkester v Mihajlovskem dvorcu zaigral njegovo uverturo pred družino ruskega carja, dirigent je bil Čajkovski osebno.
A tistega pravega uspeha ni bilo. Čajkovski je zavoljo glasbe pustil svojo službo, kar pomeni, da se je odpovedal tudi stabilnim prihodkom. Biografinja Nina Berberova to življenjsko obdobje opisuje takole: »Ni bilo denarja, bili so dolgovi […] S pisanjem je šlo težko skozi, včasih se je zdelo, da je edina rešitev urad. Bi se moral vrniti?«
V Peterburgu je ostal čisto sam, ker se je vsa družina preselila nazaj na Ural. Berberova pravi, da je Čajkovski razmišljal celo o samomoru.
P. I. Čajkovski konec 60. let 19. stoletja
Javna domenaEno leto pozneje je Čajkovski zaključil študij na konservatoriju. Povabili so ga, da predava v podobni ustanovi v Moskvi. Prav v Moskvi pa je potem končno prišel tudi uspeh. Ampak sprva v vlogi glasbenega kritika.
V Moskvi se je spoprijateljil s skladateljskim združenjem Mogočna združba, v kateri so bili tudi veliki Modest Musogorski, Aleksander Borodin in Nikolaj Rimski-Korsakov. Čajkovski potuje po Evropi in tam, kakopak, veliko obiskuje gledališča. Navduši ga Bizetova Carmen in dotakne se ga kompleksna Wagnerjeva glasba.
V zvezi z izvajanjem del Čajkovskega obstaja ena zabavna anekdota. Govori se, da so v konservatoriju posebej za Leva Tolstoja organizirali manjši koncert z glasbo Čajkovskega, ampak vratar ni hotel prepoznati velikega pisatelja in Tolstoja ni spustil v konservatorij. Na koncu je nekdo le razrešil tole zmedo, Lev Tolstoj pa je na koncu sedel v prvi vrsti in jokal, ker se ga je tako dotaknila glasba mladega skladatelja.
Študenti Moskovskega konservatorija izvajajo prizor iz opere Jevgenij Onjegin Pjotra Iljiča Čajkovskega
SputnikV 70. letih 19. stoletja ga je prevzela narodna tematika. Takrat je napisal glasbo za dramo Ostrovskega Sneguročka, opero Opričnik o časih Ivana Groznega, opero Čeveljčki po Gogoljevem delu Božična noč in eno od svojih najslavnejših del – balet Labodje jezero. Ob tem je prevajal še evropske operne librete in dela zahodnih glasbenih teoretikov.
Tisti pravi uspeh mu je prinesla opera Jevgenij Onjegin, ki je doživela premiero na odru glavnega gledališča Ruskega imperija – Marijinega gledališča v Sankt Peterburgu.
Čajkovski je zagovarjal obrtniški pristop do ustvarjanja, saj morajo dela nenazadnje prinašati denar za preživetje. »Mozart, Beethoven, Schubert, Mendelssohn, Schumann so svoje nesmrtne stvaritve delali povsem tako, kot izdelovalec škornjev šiva svoje škornje, iz dneva v dan, večinoma po naročilu,« je pisal.
Skladatelj se je začel udinjati posvetnemu življenju v visoki družbi, preživljal čas s člani carjeve družine, medtem ko je v gledališču pogosto sedel v carski loži, kjer so ga enkrat spoznali s carjem Aleksandrom III. (pozneje je on v celoti plačal pogreb Čajkovskega). Skladatelj je prav tako pogosto potoval v tujino, tudi na premiere lastnih del. Bil je celo v ZDA in nastopil ob otvoritvi Carnegie Hall v New Yorku.
P. I. Čajkovski v Odesi, 1893
Javna domenaVes ta čas Čajkovski sploh ni imel lastnega doma. Enkrat je bival pri sorodnikih, drugič pri prijateljih, tretjič v hotelih. Življenje večnega popotnika ga je izmučilo in zadnji dve leti svojega življenja je bil v najemniškem stanovanju v tihem mestu Klin v okolici Moskve. Danes je tam skladatelju posvečen muzej.
Hiša-muzej P. I. Čajkovskega, Klin, Rusija
Vladimir Varfolomeev/FlickrČajkovski je umrl povsem nenadne smrti. Ko je enkrat prišel v Peterburg, se je okužil s kolero. Ista bolezen je prizadela vso njegovo družino. Usodna je bila za mamo, tudi oče je skoraj umrl.
P. I. Čajkovski na smrtni postelji, 1893
Javna domenaP. I. Čajkovski z ženo Antonino Ivanovno Miljukovo julija 1877 v Moskvi
Getty ImagesČajkovski je stežka gradil svoje zasebno življenje. Leta 1877 se je poročil z glasbenico in študentko Moskovskega konservatorija Antonino Miljukovo, a sta se razšla že čez nekaj tednov. Imel je romanco s francosko pevko Désirée Artôt. Dolga leta si je dopisoval in užival podporo, tudi denarno, mecenke Nadežde von Meck.
Po njegovi smrti so krožile govorice, da naj bi se Čajkovski ubil sam zaradi strahu pred preganjanjem zaradi homoseksualnosti. Toda biografi kot poznavalci zavračajo razlago o samomoru.
Pjotr Iljič Čajkovski (desno), brata Modest in Anatolij ter N. D. Kondratjev, 1875
Getty ImagesČajkovski je bil odkrit homoseksualec, enako kot njegov mlajši brat (on je bil pozneje varuh njegove dediščine). Velja prepričanje, da bi Peter lahko imel prve homoseksualne izkušnje že v zaprtem učilišču v mladih letih. Pozneje se je zapletel v več škandalov, ko so ga odkrili v družbi mladih fantičev.
V sovjetskih letih je bila ta tema prepovedana celo za raziskovalce, ker glavni skladatelj države ni mogel biti zločinec (v Sovjetski zvezi je bila homoseksualnost kazniva). Tole plat življenja Čajkovskega so raziskovalci načeli šele nedavno, ko je padla odločitev, da se naredi ekranizacijo njegove biografije.
Poglejte še: Čehov, Tolstoj in drugi ruski pisatelji sedaj tudi v barvah in zvoku
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.