Lev Nikolajevič Tolstoj je zagovarjal zakonsko zvestobo in trdne družinske vrednote, za ženo Sofijo pa je bil njun zakon prava nočna mora. Poglejmo, zakaj.
Njun zakon se je začel zelo nenavadno za 19. stoletje. Ko je 34-letni grof Lev Tolstoj prosil za roko 18-letno Sofijo Bers, je zahteval, da med njima ni nobenih skrivnosti. Tik pred poroko je Lev predal Sofiji svoje dnevnike, v katerih je opisoval svoje pretekle intimne odnose z ženskami, celo romanco s kmetico, s katero je spočel zunajzakonskega otroka.
Sofija je bila šokirana nad spolnimi pohodi svojega ženina, a se je vseeno poročila. »Vsa njegova preteklost je zame tako grozna, da se najbrž z njo nikoli ne bom sprijaznila. On me poljublja, jaz pa razmišljam: 'Tega ne počne prvič.' Jaz sem si prej to samo predstavljala, on pa je to res počel z živimi, dobrimi ženskami …«
Malce pozneje, ko jih je imela že čez 60, je Sofija spet odprla moževe dnevnike. Takrat jo je obsedala misel, da se loči od vsega, kar bi lahko metalo nanjo slabo luč. Bala se je, da bodo prihodnje generacije mislile, da je bila sovražna ženska, ker jo je mož v dnevnikih pogosto kritiziral. Učenjaki menijo, da je Tolstoj zagotovo uničil nekatere svoje zapise na ženino prošnjo.
Povsem mogoče je, da je s poroko z nedolžnim mladim dekletom iz konservativne družine Tolstoj hotel začeti življenje na novo in narediti križ čez vse svoje pretekle grehe. Da je upal, da ga bo ona popravila. Toda žal se ni zmogel znebiti navad iz mladosti.
Tolstoj je bil vse življenje pohoten. »Ne morem premagati moči strasti. Strast se je v meni zlila z navado,« je pisal v dnevniku. Nekje drugje je zapisal: »Nujno moram imeti žensko. Sladka strast mi ne da miru niti za minuto.«
Po dnevnikih sodeč je bil navdušen nad svojo ženo: »Novi pogoji srečnega družinskega življenja so me povsem odvrnili od vsakega iskanja absolutnega smisla življenja. Vse moje življenje je posvečeno temu času v družini, ženi, otrokom, s tem pa tudi povečanju sredstev za življenje.« Verjetno pa je imel v družinskem življenju visoke zahteve do svoje žene, te pa so najbrž vključevale veliko seksa. Dovolj pove že dejstvo, da je Sofija rodila Levu 13 otrok, od tega jih je 5 umrlo v najmlajših letih.
Vsakič, ko je bila žena noseča, je Tolstoj znova skakal za kmeticami v svoji vasi, nad katerimi je imel kot posestnik in grof praktično neomejeno oblast. Na začetku družinskega življenja je Sofiji obljubil, da »na vasi ne bo niti ene ženske, razen nekaj primerov, ki jih ne bom iskal, ampak jih ne bom niti izpustil«. Na precej odkrit način je obljubil, da se bo spremenil.
Ampak Tolstoj je vse napake v zakonu prekladal na ženo: »Dve skrajnosti: sunki duha in oblast mesa … mučna borba. Ne obvladujem se. Iščem razloge: tobak, nevzdržnost, pomanjkanje ustvarjalnega dela. Same malenkosti. Razlog je samo eden: nimam ljubljene in ljubeče žene.« Ampak hkrati je, paradoksalno, podpiral globoko vez s svojo ženo. Stal ji je ob strani, ko je trpela med rojevanjem, preživljal noči ob njeni postelji.
Sofija nikoli ni nehala ljubiti svojega moža, ne glede na vse trpljenje, ki ji ga je prizadejal prav on. Levu je pisala: »V vsem tem hrupu je brez tebe tako, kot bi bila brez duše. Sam znaš vse in iz vsega znaš narediti poezijo, vse postane prelestno in visoko. Prav to čutim. Brez tebe je vse mrtvo.«
Sofijina čustva do Tolstoja so bila zelo globoka, kar je razvidno iz njenih pisem. Mogoče je prav zato njun zakon zdržal do konca. Najbrž so svojo vlogo odigrale tudi družbene norme, saj se plemkinja v 19. stoletju ni mogla vedno ločiti in hkrati ohraniti svoj ugled, zlasti to velja za visoke kroge.
Ko je Sofija prišla v Jasno Poljano, jo je prizadelo obupno stanje grofovskega posestva. Morala se je sama spustiti v vsa posestna in podeželska dela, popravila v hiši in službenih zgradbah, voditi finance, sprejemati ljudi s prošnjami – in to ne nekaj ljudi po lastni izbiri, kot Lev Nikolajevič, ampak vse, enega za drugim.
Tudi z otroki se je ukvarjala Sofija. Lev se je včasih z njimi igral, ampak večino časa je pisateljeval ali se srečeval z oboževalci in kolegi. Medtem je Sofija otroke učila glasbe in jim nudila posvetno izobraževanje, jih oblačila in hranila. Vse je delala sama, ker je bil Tolstoj proti pomočnikom, varuškam in celo dojiljam, ki so jih imele vse vplivne družine. On je menil, da mora za vse to skrbeti mati.
Jasna Poljana je bila velika in bogata vas z mnogimi problemi. Kmetje so prihajali v posestnikovo hišo s prošnjami, si sposojali denar in se pritoževali nad sosedi. Tudi z vsem tem se je morala ukvarjati Sofija, zraven pa je morala plačevati še za organizacijo vaške bolnišnice.
Konec koncev je bila Sofija tudi moževa stenografka, tajnica in književna agentka. Celo posvetovala se je z Ano Dostojevsko, ženo drugega velikega pisatelja, ki je prav tako skrbela za moževe literarne posle. Sofija je razumela nečitljivo pisavo Leva Tolstoja, prepisovala in urejala številna njegova dela. Celotno besedilo romana Vojna in mir je prepisala sedemkrat.
***
Proti koncu svojega življenja je Tolstoj študiral duhovna besedila. Takrat se je odtujil od družine in tudi od pravoslavne cerkve. To je vplivalo na odnose z ženo. Zadnjič je šel iz hiše po tem, ko je ocenil, da se Sofija zaradi njega preveč vznemirja.
Ampak prav Sofiji gre precejšnja zasluga, da so se ohranila dela in pisateljski talent Leva Tolstoja. Glede na to, kako svojeglavo se je on obnašal do okolice, bi brez herojske soproge težko tako dobro utrdil ugled svojega dela.
Priporočamo še:
Družinsko drevo Leva Nikolajeviča Tolstoja in njegova protislovja
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
