Fotografije ljudi na "socialni razdalji"

Aleksander Černov
Fotografu iz Sankt Peterburga je bilo dovolj sedenja doma v samoizolaciji. Odpravil se je na ulico in fotografiral ljudi v skladu z vsemi priporočili SZO, tako da je ohranil varnostno razdaljo dva metra.

Aleksander Černov, fotograf iz Sankt Peterburga, je skupaj z družino že tretji teden v samoizolaciji - ne obiskuje nobenih javnih mest, prenehal je obiskovati sorodnike in sprejemati goste.

"V nekem trenutku sem se počutil precej utesnjeno - ugotovil sem, da potrebujem neko ustvarjalno dejavnost in živahno komunikacijo, dokler nas ne zaprejo v popolno karanteno. Tako je nastala ideja projekta, v katerem sem poslikal večinoma prijatelje in znance, " pravi Černov.

Po njegovih besedah ​​so mu po fotografiranju ljudje kar sami povedali, kako jim je koronavirus spremenil življenje, česa se najbolj bojijo in kaj bodo najprej storili, ko se bodo vrnili k svojemu običajnemu načinu življenja.

"Zdi se mi, da ima ta projekt močno psihoterapevtsko plat. Za glavne akterje je to priložnost za pogovor, za oblikovanje vseh njihovih izkušenj v enem kratkem besedilu. Za bralce je priložnost, da vidijo, da imajo vsi skupne težave, da ni nobenemu lahko. Da nekdo še naprej z upanjem gleda na svet in v novih pogojih najde prednosti. Zame je moj projekt ustvarjalna realizacija in priložnost, da se vidim s prijatelji pred globoko samoizolacijo, " je pojasnil Černov.

Olga

"Delam v Manežu. Naš razstavni salon so za obiskovalce zaprli že več kot teden dni nazaj. In sploh ni nobenih informacij, kdaj ga bomo spet lahko odprli. Mislim, da tega zdaj nihče ne ve. Zaenkrat dežuram v pisarni vsak drugi dan.

Običajno sem več časa preživela zunaj doma: delo, srečanja s prijatelji, skupni izleti na razstave in druge zanimivosti. Zdaj z veseljem odkrivam, da sem rada doma obkrožena s svojimi rastlinami, prižigam sveče, kadila in večbarvne žarnice. Gledam prenose iz Dunajske opere, berem knjigo o Indiji in ponovno gledam Dosjeje X. Ne vem, kako dolgo bom zdržala, vendar zaenkrat s tem ni težav.

Bojim pa se negotovosti. Želim, da mi nekdo vse skupaj jasno razloži in me pomiri. Ne želim si sprememb v prihodnosti. Skrbi me za ljudi, ki so mi blizu. In ko bo vsega tega konec, si želim odpotovati v Budimpešto, obiskati Indijo in se spet vrniti v Istanbul. In vesela sem, da sem se za ta projektu lahko namazala z bleščicami, trenutno je zelo malo razlogov za to. "

Anton, fotograf

»Delam kot fotograf notranje opreme. Januarja in februarja je prišlo do sezonskega upada fotografiranja. Pričakoval sem, da bom marca in aprila pridobil nazaj :). Zdaj je vse delo obstalo in za spremembo želim opravljati delo kurirja na kolesu.

Najbolj pa se bojim, da če se bo vse skupaj razvilo v vojno tolp na ruševinah sodobne družbe, bo moja pod imenom "roza poni apokalipse." Tudi to bo vredu.

Nimam pojma, kaj se bo zgodilo čez šest mesecev in če bom lahko še naprej delal tisto, kar imam rad. Resnično ne želim porabiti sredstev za razmišljanje o tem.

V maju sem načrtoval kolesarski izlet po Kaliningradski regiji. Datum se bo verjetno premaknil, a želja še ni minila. "

Stepan, barman

"Zdaj se je situacija tako razvila, da ne veš, kaj se bo zgodilo jutri in ne veš, ali boš jutri še delal. Če bo morali vsi v karanteno, koliko časa bo trajala in kaj se bo zgodilo potem? Če bodo bar zaprli, a ga bodo sploh odprli potem? In kaj se bo zgodilo z našimi navadami in našim običajnim delom?

Vsak dan poskušam kaj prihraniti. Umijem si roke, poskušam se ničesar ne dotikati, v službi je potrebno vse zelo dolgo brisati. Z nikomer se ne rokujem in ne objemam in se poskušam ne razjeziti, ko se nekdo norčuje iz takšnega obnašanja. Težko je razmišljati ves čas o svoji varnosti in o tem, da se slučajno ne okužiš. Večkrat na dan se mnenje o situaciji spremeni in to je naporno.

Bojim se, da se to ne bo nikoli končalo in da se bo treba za obstoj boriti dvakrat močneje z manjšo možnostjo, ker bomo morali sedeti doma in z večjim tveganjem, da zbolimo ali se okužimo. In da bodo vse dobre stvari prenehale obstajati, vključno z znanostjo, dobrodelnostjo, kakršno koli politiko, poslovanjem in kakršnimi koli zapletenimi procesi.

Prihodnost si je težko predstavljati. Upam na najboljše.

Ko se odprejo meje, bi rad šel vsaj na Finsko. In želim si odpotovati na toplo morje. "

Katerina, režiserka in model

»Pred pandemijo sem sodelovala pri projektih kot režiserka in snemala videoposnetke. Otroke sem peljala v vrtec, družili smo se s prijatelji, hodili v gledališče, kino, kavarne. Otroci ne hodijo v vrtec že več kot mesec dni: najprej zaradi dolge bolezni, zdaj pa zaradi pandemije.

Preklicali, preložili in zamrznili so mi večino projektov, vključno z zamrznjeno (za nedoločen čas) možnostjo dela v tujini kot model. In danes naj bi imela sestanek v mestu Bordeaux. A vse je šlo narobe in zdi se mi, da je to najbrž za nekaj potrebno. Edinstven čas - hkrati strašljivo in hkrati zanimivo, kot resnični film.

Najtežje je delati in počivati, ko si non stop z otroci. Dnevi se vlečejo kot jara kača brez številk in puščic, vse meje se brišejo in ni možnosti za preklop. Nehali smo odhajati ven brez potrebe, nehala sem klicati varuške. Ni enostavno.

Plaši me negotovost in pomanjkanje rokov. Ni jasno, kdaj bo konec in ali bo srečen konec.

Obožujem Francijo in bi rada obiskala Španijo, tako da bom, ko bom lahko, odletela v Pariz in svojemu sinu pokazala stolp, v Etretat, da se postavim ob angleškem kanalu z normanskim jabolčnikom, v Barcelono pa preprosto zato, ker sem si že dolgo želela. No, pa še v Bordeaux, če bo priložnost, da poskusim Bordeaux. "

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke