Kajči, varuh altajske tradicije pripovedovanja zgodb

Anton Agarkov
Spoznajte življenje kajčija, legendarnega pripovedovalca zgodb na Altaju.

Na Altaju obstaja legenda. Če pripovedovalec zgodb izdela glasbilo iz cedre, ki jo je udarila strela, bo takšno glasbilo imelo svojo lastno dušo. Vendar takšnega drevesa v gostem gozdu tajge ni lahko najti, potreben je namreč poseben odnos z duhovi.

Kariš Kergilov se je s svojim učencem odpravil na lovsko odpravo v Altajsko gorovje. Potepanje po visokogorju se je izkazalo za povsem brezplodno, zato so se odločili, da se utaborijo pod starim cedrovim drevesom. Ko je voda v kotličku zavrela nad ognjem, je Kergilov pogledal navzgor, in zagledal drevo, ki ga je zadela strela in razdelila na pol od glave do pet.

"Nisem iskal tega drevesa," pravi. "Cedra me je našla."

Pot do pesmi

Altajski duhovi so najverjetneje celo življenje pozorno spremljali Kergilova. Rodil se je v odmaknjeni altajski vasi in otroštvo je preživel tako, da je pomagal staršem pri reji živine. V prostem času je bral, kolikor je mogel.

"Najbolj všeč so mi bile altajske legende," pravi Kergilov. "Ko sem prebral eno, sem se odpravil na sprehod po gorah, in si predstavljal, da sem junak teh zgodb, ki jezdi na konju z lokom in mečem.

Photo credit: Anton AgarkovPhoto credit: Anton Agarkov

Če bi se to zgodilo sto let prej, bi Kergilov o velikih vojščakih in njihovih podvigih izvedel ne iz knjig, temveč od kajčija - potujočega pripovedovalca zgodb. V časih, ko ni bilo nobenih časopisov, ne radia, ne gledališč in ne interneta, so se ti večni popotniki sprehajali po gorah med nomadskimi tabori in pripovedovali gorske legende, ki so jim pravili "kai".

Vsak večer so se pastirji zbrali okoli ognja in do pozne noči poslušali kajčijeve zgodbe. Naslednji dan je kajči nadaljeval svojo pot. S svojim zvočnim grlenim petjem ob spremljavi dvostrunskega topšurja so bili resnični vodniki po svetu junakov in duhov Altaja.

Vendar, ko je sovjetska vlada v dvajsetih letih 20. stoletja prevzela nadzor nad regijo, so bili kajčiji - pripovedovalci zgodb potlačeni skupaj s šamani. Sčasoma so tudi sami postali legende, tako kot mogočni protagonisti njihovih zgodb.

Toda Altaj se jih še vedno spominja. Legende so skozi kolektivni spomin prešle v knjige; in te knjige so padle v roke Kergilovu, ko je bil še otrok. V svojih predstavah junaka epske pesmi nikoli ni pričakoval, da bo tudi sam kmalu postal vodnik po svetu legend.

Photo credit: Anton AgarkovPhoto credit: Anton Agarkov

Najprej se je učil vzhodnih borilnih veščin in tradicionalnega altajskega sloga rokovanja, imenovanega kureš. Kasneje je obvladal različne umetnosti in obrti, vključno z rezbarjenjem lesa. Takrat je Kergilov tudi začel izdelovati topšurje - narodna glasbila s strunami, ki izvirajo iz te regije. Eden prvih instrumentov, ki jih je izdelal, je podaril svojemu prijatelju. Prijatelj ga je prosil, naj poskusi kaj zaigrati nanj. Kirgilov ga je obvladal skoraj v trenutku. Nato je poskusil še z grlenim petjem, tradicionalno obliko izvajanja kai. Tudi tukaj je bil uspešen.

Photo credit: Anton AgarkovPhoto credit: Anton Agarkov

"Veste, ko sem prvič poskusil peti, sem dobil občutek neizmerne širine v prsih, kot da bi imel krila, ki se razprostirajo za mojim hrbtom," pravi.

Pripovedovalec zgodb našega časa

Samo poglejte ta čudoviti razgled," pravi Kergilov. Iz njegove koče v Čemalski regiji se ponuja pogled na turkizne vode reke Katun.

"Vse življenje sem hotel živeti blizu Katuna," pravi. "Na mestu, kjer sem odraščal, ni bilo nič drugega kot gore. Nekoč sem splezal na eno izmed njih in v daljavi zagledal Katun. Bilo je, kot da bi videl Boga."

Photo credit: Anton AgarkovPhoto credit: Anton Agarkov

Kergilov je hišo zgradil sam in jo okrasil s svojimi slikami. Na dvorišču je postavil "ail", tradicionalno altajsko šesterokotno hišo. Vanjo je vgradil drog, da ohrani svojo obliko in mizarsko mizo z vso potrebno opremo za obdelavo lesa za izdelavo topšurjev.

"Moja glasbila so zelo znana in imam že celoletno čakalno vrsto kupcev zanje," pravi. "Večina jih je grlenih pevcev iz Altaja, Tuve in Hakasije. Vendar pa je nekaj mojih topšurjev tudi na Japonskem. Ni prav donosen posel. Večinoma to počnem iz ljubezni do same umetnosti."

Kergilov zvečer prireja koncert. V dveh urah bo zaslužil več kot v dveh dneh izdelovanja topšura. Za publiko se bo pripovedovalec zgodb preoblekel v tradicionalno altajsko obleko in zapel "kai". Nekajkrat bo morda prešel na ruščino ali celo angleščino, vendar bodo epske legende zvenele le v altajskem jeziku, ki je njegov materni jezik.

Njegova publika ne bo razumela niti besede, toda v tem primeru je občutek pomembnejši od razumevanja pomena. Tisti, ki so že slišali za mistično vzdušje Zlatih gora Altaja, bodo to občutili z vsem srcem med poslušanjem grobega grlenega petja in svilnatih zvokov topšurja.

Photo credit: Anton AgarkovPhoto credit: Anton Agarkov

Po koncertu se Kergilov pridruži turistom pri fotografiranju. Končno sleče usnjeno čelado, si obriše čelo in sede ob ognju. Dolgo strmi vanj.

Vnuk šamanske ženske, vodja Kergilskega klana, spreten rezbar, kovač, umetnik, pesnik, pripovedovalec, lovec in sol altajske zemlje - v svoji odrski obleki Kergilov izgleda kot utelešenje vseh pripovedovalcev zgodb, ki so jih nekoč poslušali ob pastirskih ognjih. So vodniki po svetu duhov, ki še danes živijo tukaj.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke