Najbolj znani Američan v Sibiriji: Glasbeno navdušenje nad tuvansko zapuščino

Osebni arhiv
Ta Američan je pravi glasbeni navdušenec: igra na saksofon, flavto in klarinet. Zdaj se je lotil različnih stilov grlenega petja, medtem pa je vzgojil pet otrok in se naučil ruščine… s tuvanskim naglasom.

"Glasba je tudi razlog, da sem prišel sem," pravi Sean Quirk, inteligenten rdečelasi moški v očalih iz mesta Kizil, glavnega mesta republike Tuva. Rojen v Milwaukeeju v Zvezni državi Wisconsin, zdaj pa v kulturnem središču promovira lokalne tradicije in igra etnično tuvansko glasbo, vključno z grlenim petjem.

Kako mu je Tuva spremenila življenje

Leta 1999 je nekoč slišal album tuvanske skupine z imenom "Huun-Huur-Tu" in se popolnoma "zaljubil v to glasbo", kot priznava. Ime zasedbe pomeni "sončna svetloba, ki se razdeli na številne razhajajoče se žarke v oblakih". Gre za eno izmed najbolj znanih ruskih folklornih zasedb na svetu, ki izvaja tehniko grlenega petja.

"Mnogi, ki so jo že kdaj slišali, jo poskušajo posnemati, to je zelo naravno," pravi Sean. "In to se je tudi zgodilo z mano. Trudil sem se in trudil in poskušal sem izvajati takšno glasbo, dokler nisem prišel v Rusijo leta 2003 kot 25-letni študent programa Fulbright." In še vedno je tukaj, čeprav 17 let kasneje.

Pravzaprav je bil vse življenje glasbeni navdušenec: igra na saksofon, flavto in klarinet. V Kizilu se je naučil igrati na več ljudskih glasbil: 'došpuluur' (nekakšna lutnja), 'igil' (godalni 2-strunski instrument), 'bizaanči' (godalni 4-strunski instrument), in različnih stilov grlenega petja. Približno 12 let je bil glasbenik v Tuvanskem narodnem orkestru. Med drugim je še vedno edini tuji glasbenik, ki je kdajkoli sploh sodeloval z Orkestrom - in edini tuji "cenjeni izvajalec" v republiki. Ko so pred petimi leti odprli Tuvanski kulturni center, so ga povabili k delu in tako je zapustil orkester, da bi pustil prostor "za mlade nadarjene glasbenike", kot je pojasnil.

Njegov uradni naslov v kulturnem centru je "umetnik-vokalist grlenega petja", vendar ga ljudje imenujejo "Perehodnik" (Adapter), saj opravlja vsa mogoča opravila, od popravljanja računalnikov do poučevanja glasbe in produkcije mednarodnih festivalov, obenem pa dela tudi kot spremljevalec večjih dogodkov. Poleg tega je producent ansambla Alaš: izvajajo etično glasbo in večkrat na leto hodijo na mednarodne turneje. Za Seana je to tudi priložnost, da vidi svoje starše v ZDA. "So moji veliki podporniki in ravno tako podpirajo tuvansko kulturo," je dejal.

Američan s tuvanskim naglasom

Preden je prišel sem, je Sean približno eno leto študiral ruščino. Vendar je spoznal, da mora za razumevanje ljudske kulture govoriti tuvanščino.

"Vso terminologijo za petje v grlu je težko prevesti. Obstaja veliko besed: khöömei, kargiraa, borbangnadir itd. Vse so ponavadi prevedene kot stili petja, dejansko pa gre za različne glasbene 'instrumente'. Poleg tega je tukaj celoten glasbeni sistem, ker ima veliko ljudi v tujini svoje različice grlenega petja, in tuvanski način je popolnoma drugačen," je pojasnil. "Prihaja iz narave in vsakdanjega življenja nomadskih ljudi." Tako se je odločil, da bo prešel iz ruščine v tuvanščino kot njegov glavni jezik.

"Le 3 mesece pozneje je bila moja tuvanščina precej boljša od moje ruščine, saj sem bil vanjo potopljen od prvega dne, ko sem prišel sem," je dejal in dodal, da ga drugi ljudje po telefonu hitro zamenjajo za lokalca, saj nima nobenega zahodnjaškega naglasa, za razliko od njegove ruščine. V tuvanščini je dobil tudi vzdevek: 'kuškaš-ool' (kar v prevodu pomeni "ptičji fant"). "Včasih si celo želim uporabljati ruščino in razmišljam, kako bi bilo v angleščini."

Ni edini tujec, ki ga je ta regija očarala. "Neka Japonka živi tukaj že več kot 10 let. Študirala je na Umetniški akademiji in tuvanščine se je učila pred ruščino. Ljudje se smejejo, ko se srečava: namreč, japonščine ne govorim zelo dobro in njena angleščina tudi ni tako dobra, zato se med sabo pogovarjava v tuvanščini. Za ljudi je to precej prikol (kul)," pravi Sean, medtem ko združuje angleške in ruske besede.

V Kizilu je našel tudi svojo edino Svetlano, s katero sedaj vzgajata pet otrok od 5 do 13 let: štiri deklice in enega fanta. Imajo tuvanska imena, ameriški priimek in očetovsko ime v ruskem stilu "Seanovich". Sean ugotavlja, da v njegovi družini govorijo tri jezike, glavni pa je tuvanščina.

"Tuva je edino sibirsko območje, kjer je domorodno prebivalstvo še vedno večina in večina ljudi tuvanščino govori doma, medtem ko je ruski jezik kot uradni jezik," pravi. "Vendar ni nobenega televizijskega kanala v tuvanščini in zelo malo risank, niti na YouTube. Ko je bila moja hči še v vrtcu, je bila najboljša govorka tuvanščine v razredu. "

Napačni mednarodni stereotipi

"Ko ljudem iz ZDA rečem, da zdaj živim v Sibiriji, mislijo, da je tukaj tako mrzlo in da kar mrgoli medvedov! Ljudje se ne zavedajo, da je Sibirija res neverjetno, raznoliko območje z veliko različnih kultur, jezikov, čudovitih pokrajin, to je pravi zaklad," pravi Sean. Toda stereotipi so ga čakali tudi v Tuvi.

"Ljudje mi običajno rečejo: drugačni ste, kot smo mislili, precej se razlikujete od tistega, kar prikazujejo na televiziji. In zelo sem vesel," pravi Sean. "Eden najbolj priljubljenih stereotipov o Američanih je, da so visoki, debeli in da se brigajo samo zase. Seveda vsak stereotip temelji na nečem. A pravzaprav so ljudje povsod samo ljudje in si želijo enakih stvari po vsem svetu. Vsi želimo živeti v miru. "

V katerem koli jeziku obstajajo besede, ki jih je težko prevesti v druge jezike, pravi Sean. "V ruščini je "toska" (kot nekakšna melanholija, globoka žalost). V tuvanščini je "khei-a't", kar dobesedno pomeni "konj praznine", vendar predstavlja močnega duha in navdušenje, ter vero, da bodo stvari šle po svoji poti. V angleščini bi takšna beseda lahko bila "izziv". Težko ga je opraviti, toda če ga premagaš, zrasteš kot oseba. Všeč so mi izzivi. Živeti v popolnoma drugačni kulturi in govoriti v drugačnem jeziku," pravi Sean.

"Mislim, da mi življenje tukaj daje veliko širše razumevanje sveta. Gledam svoje otroke, svojo ženo in čeprav ne morem reči, da sem živel popolno življenje, vendar ko sem prišel do velike odločitve, mislim, da sem se pravilno odločil, ko je vesolje potrkalo na moja vrata. In zdaj sem tukaj. "

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke