Republika Tuva: V ruski deželi šamanov in grlenega petja

Članek je prvotno nastal ob 30. Folkartu oziroma Festivalu Lent leta 2018, ko so na Štajerskem gostovali tudi mojstri avtohtonega grlenega petja iz Republike Tuve.

Potovanje za pogumne (Dan Potocki)

Umik od »civilizacije«

Mali Jenisej (Kaa-Hem)

Zamunu45/Wikipedija

Republika Tuva ima 300.000 prebivalcev in večina le teh živi v republiški prestolnici Kizil, medtem ko so ostali naključno raztreseni po ozemlju. Prebivalstva sicer ni veliko, je pa veliko ozemlje, saj lahko vožnja od enega poseljenega območja do drugega vzame tudi po pet ur. Redko poseljeno republiko pretežno pokrivajo lepi naravni rezervati, mnogi so povsem brez cest.

Če greste na daljšo pot po tej republiki, se je dobro že vnaprej založiti s hrano in vodo, saj boste tu ob poti težko dobili kakšno trgovino, kamor bi skočili po sendvič in pijačo, če pa že opazite takšno priložnost, se jo splača izkoristiti, saj se bo težko pojavila nova. Enako velja za bankomate, zato je dobro vnaprej imeti s seboj večjo količino gotovine. 90% trgovin v republiki se imenuje Šašlik in če se znajdete tam, lahko dobite precej velik obrok za kakšnih 25 evrov. Njihovo tipično hrano predstavljajo ražnjiči karbonad in čorba, močna juha iz jagnjetine, ki velja za tradicionalno jed srednjeazijskih narodov.

Jezdec na gori Tandi Uula

Mongushalash/Wikipedija

Zdi se mi, da ugodnosti civilizacije niso dovolj, ko opazujem čudovite tukajšnje naravne lepote. Odklopimo se od mobilnih telefonov, saj je signal na voljo le na nekaterih specifičnih krajih. Vrvež in hrup velikih mest se zdijo kot oddaljen spomin. Tuva ima toliko naravnih rezervatov, da jih lahko od preostanka ozemlja ločite samo po znakih, pa še te včasih prekriva gosta vegetacija. Splača se iti tja, toda močno priporočam, da imate s seboj pršilo proti insektom. Bili ste opozorjeni!

V Tuvi je vreme precej nepredvidljivo. V nekaj urah lahko naraste na +35 in pade na +5 °C. Lahko lije kot iz škafa, nakar naenkrat posije sonce. Kakor ste si nadeli plašč, da ne zmrznete, ga morate takoj sneti, da ne zgorite. Vsaj navadno je tako. Ko smo bili mi v Tuvi, je namreč tri dni deževalo in sonca skoraj ni bilo videti.

Pokrajina v Republiki Tuvi

Konstantin Mihajlov/Russian Look

Za vse potrebno se moramo zanesti na naravo, saj so manjše vasi in kampi brez vodovoda, kopalnice pa nadomeščajo banje (ruske parne kopeli). Skoraj vsaka hiša v vasi ima svojo banjo, a obstajajo tudi javne. Na svoji prvi lokaciji sem bil tudi sam v banji, ki smo si jo delili moški in ženske. Za spodobnost je bila tu brisača.

Lokalno prebivalstvo

Prestolnica Kizil z višine

Valerij Irgit/Wikipedija

Tuva je bila ena od zadnjih republik, ki je prišla pod Sovjetsko zvezo. Tajvan, naslednik predrevolucionarne Republike Kitajske, ima še danes ozemeljske zahteve do tega ozemlja, prav tako je Tuva uradno še vedno v vojni z Nemčijo. Tuva ima nenavadno in zapleteno zgodovino, zato imajo tudi Tuvanci posebne odnose do vsakogar.

Republiška prestolnica Kizil

Ada Tjuljuš/Wikipedija

Kaj si o tajvanskih zahtevah misli predstavnik lokalnih oblasti? »Sploh ne razumemo, zakaj so tako obsedeni z nami. Pa naj zahtevajo, kaj nam pa morejo?« Tudi glede vojne z Nemčijo se smeji: »V bližnji Hakasin je prišel predstavnik Bundestaga, tudi mi smo bili tam. Pa smo ga vprašali: Kaj zdaj, bomo sklenili mir? Rekel je, da je to že zdavnaj mimo. Moramo to še doumeti, mi in oni.«

Vprašali smo ga tudi, kaj si misli o Rusih, večinskem prebivalstvu skupne federacije. »Kaj pa naj si mislim?!« je presenečeno odgovoril. »Živimo skupaj z njimi, ali veste, koliko Rusov živi v Tuvi? Tukaj imamo Kitajce in celo enega Američana.«

Glasbeni dramski teater in budistični molitveni prostor na trgu Arata

Oschtan/Wikipedija

V Tuvi je zapleteno tudi versko vprašanje. Do danes tukaj živi glavni ruski šaman, ki je svojčas bral napovedi prihodnosti, ko je bil izvoljen prvi ruski predsednik Boris Jelcin. V Tuvi prevladuje lamaistični budizem. Republiško prestolnico Kizil je leta 1992 obiskal Dalajlama in na središču mestnega trga vzpostavil »sveti tempelj«. Stoji takoj poleg Leninovega spomenika, vendar ta sopostavitev nikomur ne dela preglavic. Za Leninovo ramo vidimo gorovje, na katerem se vidi sveti napis iz kamnov v tibetanskem jeziku. V načrtu pa je bil tudi največji spomenik Bude v Rusiji z višino 20 metrov.

Kultni kraj blizu naselja Arzhaan, Tuva

Konstantin Mihajlov/Russian Look/Global Look Press

Na cesti boste videli drevesa, ki jim krošnje krasijo barviti trakovi – tu so sveti kraji. Za tem stoji ideja, da naj bi vsak, ki išče varen prehod, obesil trak na drevo. Zametki nekdanji poganskih kultov so vsepovsod. Na vrhu gora so vanje zapičena kopja, ženske pa nanje ne smejo plezati, v lesenih budističnih templjih najdemo majhne pagode. Pravijo, da morate ob obisku za srečo naokrog razdeliti majhen drobiž – bolje, da majhen, saj je takšnih krajev ogromno, v stepi in v gorah.

Tuva je vsekakor nekaj drugega kot počitnice v Sredozemlju. Tuvanci so imuni na škodljive vplive od zunaj ter so ravnodušni in nesumničavi na najboljši možni način. Verjetno jih pred preostalim svetom ščiti samo še cena letalske karte iz Moskve, saj najcenejša stane okrog 385 evrov.

Kizil, center Azije

Dr.A.Hugentobler/Wikipedija

V Tuvi očitno ne poznajo pojma ekoturizma, čeprav ga pravzaprav izvajajo. Potovali smo po Sajano-Šušenskem rezervatu in videli grozde lepih majhnih hiš, za katere je očitno, da niso namenjene stalnemu življenju v njih, lepo so se skladale z okoliškim zelenjem ob gorovju. Ko smo bili v etničnem kulturnem središču Altin-Bulak, sta bila za nami v muzeju dva polna avtobusa turistov, medtem ko smo na poti nekje med rastlinjem opazili raztresene rdeče nahrbtnike popotnikov.

Zato smo vprašali, kako priljubljen je v Tuvi ekološki turizem, a smo dobili nazaj odgovor: »Kaj pa je to? Ekoturizma nimamo. Imamo hotele in počitniške hiše, avtobusi sem pripeljejo Ruse in tujce, tukaj se sprostijo, gredo na lov, sprehodijo se v tajgo in potujejo z avtobusi. A je to ekoturizem?«

Tuvanski šamani pojejo iz dna duše (Vladimir Stahejev, Andrej Šapan)

YouTube

Tukajšnja nomadska ljudstva v geografskem središču Azije so dala svetu besedo »šaman«. Tuvanci so del širše skupine sibirskih nomadskih narodov, t. i. Tunguzijcev, ki med drugim vključujejo tudi sibirske narode Evenki in Jakutov. Kulturna posebnost Tuve pa je tuvansko grleno petje.

Gre za slog, po katerem več tonskih višin zveni istočasno z osnovnim tonom, kar ustvari edinstven zvok. Takšno petje ima že dolgo zgodovino in ga je vešča večina moških jelenorejcev, v zadnjem času pa ga prakticira tudi vse več žensk. Očitno se je razvilo kot rezultat geografije in kulture. Odprti prostori v Tuvi omogočajo, da zvok prepotuje velike razdalje, etnomuzikologi pa navajajo hoomei kot sestavni del starega animizma, vero v duhove pa ljudje tukaj prakticirajo še danes. Tumanski grleni pevci pogosto globoko na podeželje, kjer iščejo pravo reko, ali pa se odpravijo v gorsko stepo, saj želijo zapeti na najboljšem možnem kraju.

Iz azijskih step v Maribor (slovenski dodatek)

Aleksander Krjažev/Sputnik

Pevci iz avtonomne Republike Tuva ob mistični reki Jenisej pa se bodo sedaj predstavili tudi slovenskemu občinstvu, saj bodo 30. junija gostovali na Glavnem odru ob Dravi v Mariboru v okviru 30. Folkarta oziroma Festivala Lent. Če smo bolj konkretni, bomo slišali nacionalni ansambel Sajani, ki svetu predstavlja običaje ter življenje starodavnega nomadskega ljudstva s svojim jezikom in izvirno kulturo. Organizatorji že napovedujejo, da bo to ena od največjih atrakcij letošnjega Folkarta, ki se ga splača obiskati.

Preberite še Razkritja sibirske šamanke: »To ni predstava, ampak delo«

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.